Jedro

Zavrnjena objava odgovora na sporno pismo ne predstavlja deliktnega ravnanja tožene stranke, iz katerega bi izvirala kakršnakoli škoda za tožečo stranko. Slednja bi lahko dosegla objavo svojega odgovora skladno s posebnim postopkom sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine v višini 1.000,00 EUR zaradi okrnitve njenega ugleda. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi naložilo tožeči stranki plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 1.002,50 EUR.

Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v kateri pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa predlaga, da spremeni odločitev glede stroškov postopka, kot da gre za spor majhne vrednosti. Pri tem navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da revija Slovenska vojska ni medij po Zakonu o medijih (Ur. l. RS št. 35/2001 in naslednji, v nadaljevanju Zmed), saj je javno dostopna. S tem, ko ima revija Slovenska vojska status medija po navedem zakonu, je dolžna objaviti nasprotno mnenje tožeče stranke, ki se je počutila prizadeto z objavljenim pismom v tej reviji. Pismo, na katerega tožeča stranka ni mogla odgovoriti, namreč meče slabo luč na sindikalno delovanje tožeče stranke. Škodo je po oceni pritožbe v konkretni situaciji nemogoče dokazati, saj ni možno oceniti, koliko članov bi sindikat imel v primeru, da do objave spornega pisma ne bi prišlo. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Glede na dejstvo, da se je postopek po delnem umiku tožbe vodil kot spor majhne vrednosti, bi morala biti tudi tožena stranka, ki je z delnim umikom tožbe soglašala, upravičena do povračila pravdnih stroškov glede na znižano vrednost spornega predmeta.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za odločitev o utemeljenosti zahtevka glede neposlovne odškodninske odgovornosti predstavlja 131. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, v nadaljevanju – OZ), po katerem je oseba, ki drugemu povzroči škodo, dolžna to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Iz zakona ter nespornih stališč teorije in sodne prakse izhaja, da so poleg pravno priznane škode, predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti tudi protipravnost ravnanja odgovorne osebe, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda, ki se skladno z navedeno določbo OZ domneva.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi bili podani protipravnost ravnanja tožene stranke ter škoda kot predpostavki njene odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v svoji pritožbi želela dokazati, da je revija S. medij, skladno z ZMed. Subsumpcija omenjene revije pod pojmom »medij« ZMed z vidika presoje odškodninske odgovornosti tožene stranke sploh ni relevantna. Zavrnjena objava odgovora na sporno pismo namreč ne predstavlja deliktnega ravnanja tožene stranke, iz katerega bi izvirala kakršnakoli škoda za tožečo stranko. Slednja bi lahko dosegla objavo svojega odgovora skladno s posebnim postopkom sodnega varstva, skladno s 33. členom ZMed. Predvsem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru toženi stranki ni nastala nobena škoda. Skladno s 7. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999 in naslednje, v nadaljevanju – ZPP) ter določbami OZ je namreč trditveno in dokazno breme za dokazovanje škode kot predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti na tožeči stranki. Slednja pa ne le, da škode ni izkazala, temveč iz njenih navedb posredno izhaja, da škode neposredno sploh ne zaznava. Tako abstraktno zatrjevana škoda po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne more utemeljiti tožbenega zahtevka glede neposlovne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Pritožba tudi ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija izrek sodbe sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Skladno z določbo 1. odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, toženi stranki povrniti pravdne stroške. Navedena določba velja tudi pri delnem umiku tožbe. Soglasje k umiku tožbe, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je procesna predpostavka umika tožbe in ne pomeni, da se je tožena stranka z njim odpovedala povrnitvi pravdnih stroškov, do katerih bi bila upravičena po prvotni tožbi. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbeni zahtevek s spremembo tožbe bistveno zmanjšala šele ob koncu glavne obravnave, torej ob koncu postopka pred sodiščem prve stopnje, zato po oceni pritožbenega sodišča ne bi bilo v skladu s 154. členom ZPP ter 1. odstavkom 158. člena ZPP, da bi kot vrednost spornega predmeta sodišče upoštevalo bistveno znižani tožbeni zahtevek.

Ker pritožbene navedbe tožeče stranke niso utemeljene in sodišče pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev materialnega prava ter pravil pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), je pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP, zavrnilo kot neutemeljeno.