Jedro

5. člen Uredbe Rim II je lex specialis v primerjavi z njenim 4. členom, saj določa uporabo prava za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi škode, ki so jo povzročili izdelki z napako, medtem ko se 4. člen Uredbe Rim II na splošno nanaša na nepogodbene obveznosti, nastale iz škodnega ravnanja.

V obravnavanem primeru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se je izdelek tržil v Republiki Sloveniji, kjer ima tožeča stranka kot oškodovanka običajno prebivališče (točka a) prvega odstavka 1. točke 5. člena Uredbe Rim II). Če je odgovor na to vprašanje negativen, pa je treba presoditi, ali so podane druge navezne okoliščine iz 5. člena Uredbe Rim II.

Ker na podlagi tožbenih navedb ni mogoče ugotoviti, kje se je izdelek tržil oziroma tesne vezi s pravom katere od držav, 5. člen Uredbe Rim II ne pride v poštev. Za odločanje v konkretnem primeru pride namreč v poštev splošna določba 4. člena Uredbe Rim II, saj so v tožbi navedena vsa dejstva, ki omogočajo njeno uporabo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Druga toženka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo 19.982,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 57/2014 z dne 7. 11. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so v konkretnem primeru bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper drugo toženko.

4. Na podlagi navedenega sklepa druga toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da toženi zahtevek zoper drugo toženko zavrne; podrejeno pa, da obe sodbi v delu, ki se nanaša na drugo toženko, razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki in prvi toženki, ki nanjo nista odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da je tožeča stranka po naročilu francoske družbe izdelala kalup za streho plovila iz materiala, ki ga je kupila od prve toženke. Druga toženka, ki je italijanska pravna oseba, je bila proizvajalec kupljenega materiala. Material ni bil ustrezen. Tožeča stranka je francoski družbi plačala za odpravo napak na kalupu, ki naj bi bile posledica neustreznega materiala.

8. Tožeča stranka je od toženk solidarno zahtevala povračilo plačanega zneska, namenjenega odpravi napak, ter povrnitev stroškov za izvedenca, ki je ugotavljal, kaj je bil vzrok za nastale napake. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, je sporno, katero pravo je treba uporabiti za odločanje v zadevi.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Odgovornost druge toženke je utemeljilo na prvem odstavku 155. člena Obligacijskega zakonika (odgovornost proizvajalca stvari z napako) ter splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

10. Po stališču sodišča druge stopnje se je škodni dogodek zgodil v Sloveniji, kjer je bil tožeči stranki izročen oziroma prodan neustrezni material. Sklicevalo se je na prvi odstavek 5. člena Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (v nadaljevanju Uredba Rim II) ter presodilo, da tožeča stranka ni navajala, da ni mogla predvideti trženja izdelka v Sloveniji, zaradi česar je uporabilo slovensko pravo.

11. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, saj sta tožeča stranka in druga toženka pravni osebi, ki imata sedež v različnih državah članicah Evropske unije, je za določitev prava, ki se uporablja v obravnavani zadevi, treba uporabiti Uredbo Rim II. Ta v 1. točki 4. člena določa, da je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice, razen če je v uredbi določeno drugače. Kadar imata oseba, za katero se zatrjuje, da je odgovorna, in oseba, ki je utrpela škodo, ob nastanku škode običajno prebivališče v isti državi, se uporablja pravo te države (2. točka 4. člena Uredbe Rim II). Kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz 1. ali 2. točke 4. člena Uredbe Rim II, se uporablja pravo te druge države. Očitna tesnejša zveza z drugo državo bi lahko temeljila zlasti na že obstoječih razmerjih med strankama, kot je na primer pogodba, ki je tesno povezana z obravnavanim škodnim dejanjem (3. točka 4. člena Uredbe Rim II). 5. člen Uredbe Rim II pa določa, katero pravo se uporabi v primeru odgovornosti za izdelke. Tako se brez poseganja v 2. točko 4. člena Uredbe Rim II za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi škode, ki so jo povzročili izdelki z napako, uporablja pravo države, kjer je imela oseba, ki je utrpela škodo, v času nastanka škode običajno prebivališče, če se je izdelek tržil v tej državi. Če to ni mogoče, se uporablja pravo države, v kateri je bil izdelek kupljen, če se je izdelek tržil v tej državi. Če tudi to ni mogoče, pa se uporablja pravo, v kateri je škoda nastala, če se je izdelek tržil v tej državi (prvi odstavek 1. točke 5. člena Uredbe Rim II). Če oseba, za katero se zatrjuje, da je odgovorna, v razumnih okvirih ni mogla predvideti trženja izdelka ali izdelka iste vrste v državi, kjer se uporablja pravo iz prvega odstavka 1. točke 5. člena Uredbe Rim II, je pravo, ki se uporablja, pravo države, v kateri ima ta oseba običajno prebivališče (drugi odstavek 1. točke 5. člena Uredbe Rim II). Kadar je iz vseh drugih okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz prvega odstavka 1. točke 5. člena Uredbe Rim II, se uporablja pravo druge države. Očitna tesnejša zveza z drugo državo bi lahko temeljila zlasti na že obstoječih razmerjih med strankama, kot denimo pogodba, ki je tesno povezana z obravnavanim škodnim dejanjem (2. točka 5. člena Uredbe Rim II).

12. 5. člen Uredbe Rim II je lex specialis v primerjavi z njenim 4. členom, saj določa uporabo prava za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi škode, ki so jo povzročili izdelki z napako, medtem ko se 4. člen Uredbe Rim II na splošno nanaša na nepogodbene obveznosti, nastale iz škodnega ravnanja. V prvem odstavku 1. točke 5. člena Uredbe Rim II je določeno, da navedeni člen ne posega v 2. točko 4. člena Uredbe Rim II (ki pride v poštev takrat, ko imata oškodovanec in povzročitelj škode običajno prebivališče v isti državi), medtem ko za preostali del 4. člena to ni določeno. Če 5. člena Uredbe Rim II ni mogoče uporabiti (ker se na primer izdelek sploh ni tržil (v zadevni državi) ali zato ker ni podan nobeden od pogojev, ki jih za uporabo prava določa navedeni člen), pa je treba uporabiti splošno določbo 4. člena Uredbe Rim II ter odločiti po pravu države, v kateri je nastala škoda.

13. V obravnavanem primeru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se je izdelek tržil v Republiki Sloveniji, kjer ima tožeča stranka kot oškodovanka običajno prebivališče (točka a) prvega odstavka 1. točke 5. člena Uredbe Rim II). Če je odgovor na to vprašanje negativen, pa je treba presoditi, ali so podane druge navezne okoliščine iz 5. člena Uredbe Rim II.

14. Revidentka zatrjuje, da tožeča stranka ni podala navedb o tem, da se je material tržil v Republiki Sloveniji, kar naj bi narekovalo uporabo slovenskega prava. Drži, da tožeča stranka teh trditev ni podala. Ne drži pa, da bi zato moralo sodišče prve stopnje brez nadaljnjega obravnavanja naveznih okoliščin izdati zamudno sodbo, s katero bi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo. Ker tožeča stranka v tožbi ni pojasnila, ali se je izdelek tržil v Republiki Sloveniji oziroma ali se je sploh tržil in kje, navezne okoliščine iz točke a) prvega odstavka 1. točke 5. člena Uredbe Rim II (prava država, kjer je imela oseba, ki je utrpela škodo, v času nastanka škode običajno prebivališče, če se je izdelek tržil v tej državi) ni mogoče uporabiti. Enako velja za navezni okoliščini iz točk b) in c) prvega odstavka 1. točke 5. člena Uredbe Rim II (pravo države, v kateri je bil izdelek kupljen, če se je tržil v tej državi, in pravo države, v kateri je nastala škoda, če se je izdelek tržil v tej državi). Prav tako iz navedb v tožbi ne izhaja, da bi bilo škodno dejanje s kakšno državo v tesni vezi, kar bi narekovalo uporabo pravila iz 2. točke 5. člena Uredbe Rim II. Ker na podlagi tožbenih navedb ni mogoče ugotoviti, kje se je izdelek tržil oziroma tesne vezi s pravom katere od držav, 5. člen Uredbe Rim II ne pride v poštev. Vendar pa tožeče stranke ni treba pozivati, da navedene navezne okoliščine podrobneje pojasni (za kar se zavzema revidentka). Za odločanje v konkretnem primeru pride namreč v poštev splošna določba 4. člena Uredbe Rim II, saj so v tožbi navedena vsa dejstva, ki omogočajo njeno uporabo. Tožeča stranka in druga toženka ob nastanku škode nista imeli običajnega prebivališča v isti državi (kar bi kazalo na uporabo 2. točke 4. člena Uredbe Rim II), zaradi česar se za obravnavano razmerje uporablja pravo države, v kateri je nastala škoda, torej pravo Republike Slovenije (1. točka 4. člena Uredbe Rim II).

15. Odgovor na dopuščeno vprašanje je tako pritrdilen. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so bili podani. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili slovensko pravo, zato revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava oziroma absolutne bistvene kršitve določb ZPP ni utemeljen. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da druga toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.