Jedro

Tožnik neutemeljeno zahteva, da se mu tudi za obdobje po 31. 12. 1999 odmeri pokojnina z upoštevanjem procentov za odmero po ZPIZ/92.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 16. 5. 2005 in 25. 7. 2005 in tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine v višini 203.678,31 SIT na mesec od 31. 12. 2004 dalje ter sorazmerni del pokojnine uskladilo tako, da znaša od 1. 2. 2005 dalje 206.326,13 SIT in od 1. 3. 2005 211.277,96 SIT ter naložilo toženi stranki, da je dolžna uskladiti tako odmerjeno pokojnino z vsemi nadaljnjimi povišanji po 1. 3. 2005, že izplačani zneski pokojnine pa se poračunajo.

Sodišče je presodilo, da se pri odmeri pokojnine v tem primeru uporablja zakon, ki je veljal do 31. 12. 1999, in sicer v skladu z določbo 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.). To pomeni, da je tudi za pokojninsko dobo po 1. 1. 2000 treba upoštevati določbo 52. člena prejšnjega zakona (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.). Odstotek za 27 let pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v času veljavnosti ZPIZ in ZPIZ-1, znaša skupaj 59 % in ne 56,5 %, kot je tožniku priznala tožena stranka.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika za odpravo odločbe tožene stranke z dne 25. 7. 2005 zavrnilo. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da se za tožnika lahko uporabi določba 396. člena ZPIZ-1, saj mu je na dan 31. 12. 1999 do izpolnitve pogojev za pridobitev pravic do starostne ali predčasne pokojnine manjkalo manj kot pet let starosti in pokojninske dobe, na dan 31. 12. 1999 pa je imel tožnik tudi status delovnega invalida III. kategorije. Pojasnilo pa je, da ta določba varuje predvsem pričakovanja pravice zavarovancev po prejšnjih predpisih in predstavlja izjemo od določb ZPIZ-1. Pravica do starostne ali predčasne pokojnine po prej veljavnih predpisih se ne nanaša na priznanje odstotkov za odmero pokojnine po določbi 409. členu ZPIZ-1 - za pokojninsko dobo od 31. 12. 1999 dalje. Glede na to, da je tožnik do leta 2000 dopolnil 22 let, 3 mesece in 29 dni pokojninske dobe, je tožena stranka odstotek za odmero pokojnine do takrat pravilno določila v višini 49 % ( v skladu z 52. členom ZPIZ), za pet let pokojninske dobe po letu 2000 pa po 409. oziroma 50. členu ZPIZ-1, kar znaša za to obdobje 7,5 %, oziroma skupaj 56,5 %.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da opredelitev 396. člena ZPIZ-1 v zvezi s pravico po starih predpisih predstavlja skupek dejanj upravičenca in pristojnega organa in zajema vložitev zahtevka, preizkus zakonskih pogojev in priznanje pravice do pokojnine ter na tej osnovi določitev pokojninske osnove in odmere pokojnine. Tega pojma ne gre enačiti zgolj z zahtevo in priznanjem deklarativne pravice do pokojnine, ne da bi bila ta konkretno določena. Stališče pritožbenega sodišča bi pomenilo, da je določba 396. člena ZPIZ-1 prazna, ker se ne glede na to določbo pravica že itak odmeri v skladu s 409. členom ZPIZ-1. To bi tudi pomenilo, da 396. člen ZPIZ-1 nima nobenega vpliva pri odmeri pokojnine. Argumentacija tožene stranke je v nasprotju z njenim ravnanjem, saj je pri izračunu tožnikove pokojninske osnove uporabila desetletno povprečje, ki ga je določal ZPIZ, namesto štirinajstletnega povprečja po ZPIZ-1 (po stanju leta 2004). Tožena stranka je torej pri določitvi pokojninske osnove ravnala v skladu s prvim odstavkom 396. člena ZPIZ-1 in te določbe ni upoštevala le v zvezi s priznanjem pravice do pokojnine. Tožnik se sprašuje, zakaj pri odmeri pokojnine ob takšnem stališču tudi nista bili upoštevani določbi 53. in 410.a člena ZPIZ-1. 396. člen ZPIZ-1 dejansko določa prehodno obdobje petih let za uporabo predpisov, ki so veljali do 31. 12. 1999. Časovna relevantnost te določbe se je iztekla z 31. 12. 2004, kar jasno potrjuje namen zakonodajalca, da pri zavarovancih iz 396. člena zakona zagotovi ustrezno prehodno obdobje s pogojno uporabo predpisov, ki so veljali do 31. 12. 1999. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni sporno, da je bil tožnik na dan 31. 12. 1999 star 58 let in je dopolnil 22 let 3 mesece in 29 dni pokojninske dobe v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je imel tega dne tudi priznan status invalida III. kategorije, je leta 2004 po določbi prvega odstavka 396. člena ZPIZ-1 lahko uveljavljal pravico do starostne ali predčasne pokojnine po prejšnjih predpisih, to je po ZPIZ. Pri odmeri njegove starostne pokojnine je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v času odmere dopolnil starost 64 let in imel 27 let 3 mesece in 29 dni pokojninske dobe v Republiki Sloveniji, kar mu je le na podlagi slovenske pokojninske dobe omogočalo pridobitev starostne pokojnine po določbah ZPIZ in ZPIZ-1. Problem se nanaša na vprašanje procenta odmere pokojnine, saj tožnik tudi za obdobje po 31. 12. 1999 zahteva, da se mu pokojnina odmeri z upoštevanjem procentov za odmero po ZPIZ, tj. v skladu z 52. členom tega zakona, in ne tako, kot je to storila tožena stranka, ki mu je procente po 52. členu ZPIZ priznala le do 31. 12. 1999, za pokojninsko dobo dopolnjeno po tem datumu, pa je upoštevala določbo 409. člena ZPIZ-1 in mu pokojninsko dobo po 1. 1. 2000 obračunala s prištetjem 1,5 % za eno leto pokojninske dobe (drugi odstavek 409. člena ZPIZ-1 oziroma 50. člen ZPIZ-1).

7. Določba 396. člena ZPIZ-1 ne izključuje uporabe določbe 409. člena tega zakona, ki je jasna in ne zahteva posebnega tolmačenja. Razlaga za katero se zavzema tožnik, bi pomenila, da bi bili upravičenci na podlagi določbe 396. člena ZPIZ-1 v ugodnejšem položaju ne le glede pogojev za uveljavljanje pravice do starostne ali predčasne pokojnine, temveč tudi do višjih odstotkov za odmero pokojnine (ta odstotek je bil po ZPIZ namreč višji) po 1. 1. 2000. To pa bi predstavljalo neenako obravnavanje enih in drugih zavarovancev. Da bi lahko veljalo tolmačenje tožnika, bi moral ZPIZ-1 za zavarovance po 396. členu v prehodnih in končnih določbah izrecno določiti (tudi mimo 409. člena), da se zanje tudi odstotek za odmero pokojnine za pokojninsko dobo po 1. 1. 2000 določi po prejšnjih predpisih, česar pa ne določa. Takšna določba bi bila tudi ustavno zelo sporna. Zlati zato, ker so odstotki za odmero pokojnine po prejšnjem in sedanjem zakonu različni (glej 52. člen ZPIZ in 50. člen ZPIZ-1) oziroma so po ZPIZ-1 nižji - torej bi takšna določba priviligirala zavarovance, ki na dan 31. 12. 1999 sploh še niso (!) izpolnjevali pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po prejšnjih predpisih. To pa bi bilo celo v nasprotju s pravicami zavarovancev, ki so te pogoje že imeli, vendar so zahtevo vložili kasneje (392. člen ZPIZ-1).

8. Navedena razlaga tudi ne pomeni, da je določba 396. člena v tožnikovem primeru „prazna“ (kot sam navaja), saj se mu je pri odmeri upoštevalo desetletno obdobje, kar je bilo zanj ugodnejše kot obdobje po ZPIZ-1. Tudi sicer je določba 396. člena ZPIZ-1 izrazito ugodna za nekatere kategorije zavarovancev, saj jim omogoča uveljaviti pravico do starostne in celo predčasne pokojnine, ki jo ZPIZ-1 sploh ne pozna. Kot navedeno pa je popolnoma neutemeljeno zavzemanje tožnika, da bi se te ugodnosti nanašale tudi na procent za odmero pokojnine za pokojninsko dobo po 1. 1. 2000. 9. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPIZ-1 je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.