Jedro

Zahteva za denacionalizacijo je morala vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva. Tožnik vse do izteka roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo ni navedel, da zahteva vrnitev premičnega premoženja, zato so njegovi tožbeni ugovori, po katerih naj bi to zahteval s tem, ko je zahteval vrnitev vsega premoženja na določenih parcelnih številkah, neutemeljeni. ZDen v prvem odstavku 62. člena izrecno določa, da mora zahtevek za denacionalizacijo med drugim vsebovati tudi podatke o premoženju na katero se zahteva nanaša. Če upravičen vlagatelj ni postavil jasne zahteve za vrnitev določenega premoženja, njegova vloga v tem pogledu ni bila nepopolna, ampak ta zahteva pač ni bila postavljena. Upravni organ je bil dolžan vlogo obravnavati kot nepopolno in zahtevati dopolnitve le v okviru v roku postavljenega zahtevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper 3. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote A št. ... z dne 12. 3. 2002. Z 2. točko izreka je odločila, da se ugodi pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. in se navedena sporna prvostopna odločba odpravi. S 3. točko izreka pa je odločila, da se zahteva za denacionalizacijo premičnega premoženja - strojne opreme, materiala, orodja in zalog gotovih izdelkov v AAA, zavrne.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da sta se zoper sporno prvostopno odločbo pritožila tako tožnik (ki se je pritožil zoper 3. točko izreka) kot tudi zavezanec Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju "SOD"). Tožena stranka pa je ugotovila, da je utemeljena pritožba SOD. Glede na pritožbo SOD je v predmetni zadevi sporno, ali je upravni organ prve stopnje odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično temu napačno uporabil materialni in procesni predpis, ker je deloma ugodil konkretnemu zahtevku za denacionalizacijo premičnega premoženja. Vendar pa je za sam postopek najbolj pomembna pritožbena navedba, da je zahteva za denacionalizacijo premičnega premoženja vložena šele leta 1999 in je glede na to, da gre za prekluziven rok, vložena prepozno. Nadalje pa je kot podrejeno sporno tudi ugotovljeno dejansko stanje podržavljenega premičnega premoženja, saj ni nesporno ugotovljen obseg podržavljenih premičnin, izdelana cenitev pa ne temelji na verodostojni listini v smislu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. list RS št. 23/92 do 26/00- v nadaljevanju "Navodilo") in tako tudi ne more biti podlaga za izdajo pravilne odločbe o denacionalizaciji. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je SOD podal pripombo, da zahtevek za denacionalizacijo premičnin sploh ni bil vložen pravočasno, že na izdano poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju te zadeve z dne 11. 2. 2002; vendar pa je prvostopni organ to pripombo SOD štel kot neutemeljeno in nepravično. Prvostopni organ je tako zahtevek tožnika z dne 11. 11. 1992 štel za zahtevek za denacionalizacijo premičnin, dne 5. 2. 1999 pa je prejel od tožnika dopolnitev denacionalizacijskega zahtevka, v katerem vlagatelj (tožnik) navaja, da zahteva tudi premičnine oziroma vrnitev premičnega premoženja, kateremu je priložil tudi seznam izdelkov, materiala, orodja in strojev. Prvostopni organ je na podlagi navedenega ocenil, da je vlagatelj svoj zahtevek spremenil oziroma razširil, kar mu omogoča 130. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86- Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b.). Glede na navedeno je tako štel, da je zahtevek bil vložen za celotno premoženje - nepremično in premično, ki je bilo podržavljeno AA z odločbo Okrajne zaplembene komisije v A opr. št. 201 z dne 10. 9. 1945. Vendar pa tožena stranka v zvezi s tem ugotavlja, da je prvostopni organ zavzel napačno pravno stališče, ker se v obravnavani zadevi določba 130. člena ZUP/86 ne more uporabiti, saj tega ne omogoča določba 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen- Uradni list RS/I, št. 27/91, RS 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 74/95, 1/97, 20/97, 23/97, 41/97, 49/97, 87/97, 13/98, 65/98, 66/2000), po kateri je skrajni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo 7. 12. 1993. ZDen je namreč novejši in specialen predpis v odnosu do ZUP/86, ki se v postopkih denacionalizacije uporablja subsidiarno, če kakšen specialen ali novejši predpis ne določa drugače. Rok 7. 12. 1993 je končni prekluzivni rok, po poteku katerega se postavljenih zahtevkov za denacionalizacijo ne da več širiti. To pomeni, da je v okviru postavljenega denacionalizacijskega zahtevka možno upoštevati le tiste zahteve, ki so bile vložene do tega datuma. Ta rok je tudi materialni rok (pogoj), zato njegova zamuda pomeni tudi izgubo pravice. Glede na navedeno je prvostopni organ napačno uporabil materialni zakon in je posledično temu tudi sprejeta odločitev nepravilna. Tožena stranka tudi ocenjuje, da razširjeni zahtevek vlagatelja zahteve, podan leta 1999 ("...svoj zahtevek dopolnjujem na premično premoženje nepremične kamnoseški obrat, ležeč na parcelnih št. 173/1, 173/2, 418 in 633 k. o. A") pomeni z vidika odločanja zahtevek, ki se opira na bistveno drugačno dejansko stanje, saj izrecno govori o premičnem premoženju. Iz nobenih dotedanjih dejanj vlagatelja zahteve in iz listin v upravnih spisih ni razbrati, da bi bilo že prej zahtevano premično premoženje in bi zato bilo potrebno določati tudi o njem. Zaradi navedenega je bilo potrebno določiti tako, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe. Posledično temu pa tožena stranka ni odločala o podrejeno uveljavljenih pritožbenih ugovorih o tem, da cenitev premičnin ne temelji na verodostojni listini v smislu Navodila, da ni razvidno, da bi priče uspele nesporno izkazati obseg podržavljanja in ni ugotovljeno, ali ni bilo premoženje morebiti podržavljeno kot podjetje. Zaradi vsega tega je tožena stranka tudi zavrnila tožnikovo pritožbo, podano po njegovi pooblaščenki ter ugodila pritožbi SOD ter sporno prvostopno odločbo odpravila. Prav tako je na podlagi prvega odstavka 243. člena ZUP/86 o zahtevi vlagatelja (tožnika) meritorno odločila in sicer tako, da je zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premičnega premoženja zavrnila iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da ugotovitev, po kateri bi naj zahtevo za denacionalizacijo premičnega premoženja vložil šele leta 1999, ni pravilna. V zahtevi za denacionalizacijo, ki je bila vložena dne 11 .11. 1992 in torej v zakonskem roku, je bilo zahtevano vso premoženje, ki se je nahajalo na parcelah 173/1, 173/2, 418 in 663 k. o. A ("...vlagam zahtevo za denacionalizacijo premoženja na parcelah..."). Tudi iz poziva prvostopnega organa na dopolnitev vloge (z dne 4. 12. 1992) izhaja, da je tožnik vložil zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja na tam navedenih parcelnih številkah. Vloga z dne 5. 2. 1999, ki jo je prvostopni organ razumel kot spremembo prvotne vloge oziroma razširitev zahtevka, ni bila razširitev zahtevka temveč dopolnitev s podatki (katere je zahteval upravni organ), ki naj bi pripomogli k ugotovitvi dejanskega stanja (obsega podržavljenega premoženja). Do navedenega razhajanja je prišlo zaradi menjave uradne osebe, ki je vodila upravni postopek. Tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo je potrebno razumeti v navedenem smislu tudi zato, ker tako izhaja iz namena ZDen, ki je v popravi krivic. Prav tako tožnikovo stališče podpirajo tudi temeljna načela upravnega postopka v 5. in 14. členu ZUP/86. Dopolnitev vloge z dne 26. 1. 1999 je potrebno razumeti le kot dopolnitev vloge v smislu ugotovitve obsega podržavljenega premoženja, saj v predhodnem postopku (katerega je vodil prejšnji referent) sploh ni bilo sporno, da je zahtevek vložen tudi za premično premoženje, sicer bi moral biti tožnik v skladu z 14. členom ZUP/86 pozvan na razširitev zahtevka, kar pa ni bilo storjeno. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranki z interesom v tem postopku na podlagi 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS), SOD in BB, na tožbo nista odgovorili.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka sama odločila, da se zavrne tožnikova zahteva za denacionalizacijo kot prepozna, ker tožnik do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov, torej do 7. 12. 1993, ni vložil zahteve za denacionalizacijo za premično premoženje. Tožnik tej odločitvi tožene stranke ugovarja, češ da je že leta 1992 zahteval vrnitev vsega nacionaliziranega premoženja, to pa pomeni, da je zahteval tudi vrnitev premičnega premoženja.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev in z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore tožnika. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se sodišče na te razloge tudi sklicuje v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS. V kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov kot tožena stranka in iz razlogov, ki so navedeni v nadaljnji obrazložitvi te sodbe, zavrača tudi sodišče. V 62. členu ZDen je določeno, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša. Po določbi 64. člena ZDen se je rok za fizične osebe za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo iztekel dne 7. 12. 1993. To pomeni, da je bil tožnik dolžan do tega roka postaviti svoje zahtevke za vrnitev premoženja, organ pa je moral potem v okviru tako postavljenega zahtevka ugotoviti, ali je ta popoln oziroma nepopoln in v slednjem primeru tudi zahtevati dopolnitev. Če pa zahtevek za vrnitev določenega premoženja do navedenega roka ni bil izrecno postavljen, potem tudi ni mogoče govoriti o dolžnosti organa, da bi naj neko vlogo štel za nepopolno in tako z njo tudi tako ravnal. Zahteva za denacionalizacijo je morala torej vsebovati tudi konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva. Upravni organ je bil dolžan vlogo šteti kot nepopolno in zahtevati njeno dopolnitev v primeru, če podatki o premoženju niso bili popolni (kar se tiče premoženja), ni pa bil dolžan preverjati, ali je stranka navedla vso premoženje, ki ji je bilo podržavljeno in katerega vrnitev zahteva. Samo navedba, da se zahteva vrnitev podržavljenega premoženja še ne definira oz. konkretizira premoženja, katerega vrnitev se zahteva, prav tako navedba, da se zahteva vrnitev konkretnih parcel oz. parcelnih številk še ne pomeni, da je bila postavljena tudi zahteva za vrnitev premičnega premoženja, ki bi se naj nahajalo na teh parcelnih številkah.

V obravnavanem primeru je iz dokumentacije v spisih razvidno, da tožnik vse do izteka roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo niti v zahtevi za denacionalizacijo, niti sicer v postopku, nikjer ni niti navedel, da zahteva vrnitev premičnega premoženja, zato so njegovi tožbeni ugovori, po katerih naj bi to zahteval s tem, ko je zahteval vrnitev vsega premoženja na določenih parcelnih številkah, neutemeljeni. Tako je tožena stranka utemeljeno štela, da je tožnik šele s svojim zahtevkom iz leta 1999, ko je izrecno navedel, da svoj zahtevek za denacionalizacijo dopolnjuje tudi na premično premoženje kamnoseškega obrata, prvič zahteval vrnitev premičnega premoženja, saj je šele takrat prvič izrecno omenil tudi vrnitev premičnega premoženja.

Upoštevaje navedeno, so torej neutemeljeni tožnikovi tožbeni ugovori, po katerih je že v osnovni zahtevi za denacionalizacijo zahteval tudi vrnitev premičnin s tem, ko je navajal, da zahteva vrnitev premoženja z navedbo konkretnih parcelnih številk, češ da je s tem zahteval vrnitev vsega premoženja na teh parcelnih številkah. ZDen v prvem odstavku 62. člena izrecno določa, da mora zahtevek za denacionalizacijo med drugim vsebovati tudi podatke o premoženju na katero se zahteva nanaša. Če upravičen vlagatelj ni postavil jasne zahteve za vrnitev določenega premoženja, njegova vloga v tem pogledu ni bila nepopolna, ampak ta zahteva pač ni bila postavljena. Tožnik je bil dolžan v zahtevi za denacionalizacijo konkretno navesti premoženje, katerega vrnitev zahteva, upravni organ pa je bil dolžan vlogo obravnavati kot nepopolno in zahtevati dopolnitve le v okviru v roku postavljenega zahtevka.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakon utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.