Jedro

Tudi, če bi tožnica na novo pridobljene podatke iz Arhiva RS uporabila v prejšnjem postopku, po oceni sodišča ne bi pripeljali do drugačnih ugotovitev v zvezi z državljanstvom, saj se v njih potrjuje madžarsko državljanstvo. Kot novo dejstvo sodišče ne more upoštevati članek, objavljen v reviji: Dignitas 2, kot tudi ne novejše sodne prakse Evropskega sodišča, zato zavrača kot neutemeljene tožničine revizijske ugovore, ki nimajo opore v taksativno naštetih točkah od 1 do 10 točke 260. člena ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.12.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za uvedbo obnove postopka ugotovitve državljanstva za A.A., rojeno 8.10.1892 na Dunaju.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo tožene stranke z dne 10.9.1996, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba z dne 28.3.1995 in potrjena odločba Upravne enote Ptuj z dne 9.3.1995, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I) ni štela za jugoslovansko državljanko. Ugotovljeno je bilo, da je bila A.A. pristojna v takratno občino S.B. (evidenca domovincev, iz katere je razvidno, da so bili vsi člani družine B. dne 14.2.1915 sprejeti v domovinsko zvezo te občine v skladu s 1. in 2. § Zakona o spremembah Zakona o domovinstvu z dne 5.12.1896), in državljanka Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) na dan 1.12.1918 na podlagi 70. člena Senžermaenske mirovne pogodbe z dne 10.9.1919. To državljanstvo in domovinstvo je A.A. zadržala vse do sklenitve zakonske zveze z dne 17.7.1922 z B.A., državljanom Madžarske in domovinsko pristojnim v Budimpešti, po 2. odstavku 56. § Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS. Odločitev o ugotovitvi državljanstva A.A. tožene stranke je kot pravilno potrdilo tudi sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. U 1492/96-9 z dne 29.10.1998, ki je postala pravnomočna dne 19.11.1998. Sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila iz razlogov, ki so navedeni v 1. točki 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002), po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnica se sklicuje na članek v reviji Dignitas 2, dr. Petra Jambreka z naslovom: "Individualne pritožbe proti strukturnemu nasilju: Reaktivna in proaktivna vloga Evropskega sodišča", pri čemer navaja, da je nova sodna praksa Evropskega sodišča novo dejstvo. Nadalje se sklicuje na overjeni prepis iz dokumentarnega gradiva Arhiva RS, št. 677-13-130/00, in sicer seznama: izseljeni Volksdeutscherji (rekonstrukcija leta 1952), v katerem je navedena A.A., nemške narodnosti, jugoslovanskega državljanstva, stanujoča na Ptuju. Sklicuje se tudi na prisojilno listino Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 7.4.1939, v kateri je navedeno, da je dedinja po B. - L.R. tudi A.A., rojena B. - L., zasebnica iz Ptuja. Sklicuje se tudi na dopis Arhiva RS z dne 4.3.2000 o vsebini mikrofilmskih posnetkov "Sove", pri čemer je iz posnetka o zaslišanju A.A. razvidno: "da je aristokratsko vzgojena ženska iz tako zvanih boljših krogov. Govori: angleško, francosko, nemško, slabo slovensko. Po izražanju antifašistično vzgojena. Veleposestnica s 170 ha zemljišča. Madžarska državljanka. Kulakinja. M. V. "V posnetku ... - preiskovalni zapor P. izselitev 29.6.1995 je navedeno: A.A., roj. L. Hči R. in G.L. (amerikanci). Po možu postala Madžarska državljanka. Rojena 10.9.1892 na Dunaju v Avstriji. Je veleposestnica (180 ha). Stanuje na Ptuju. Pristojna v Ptuju. Poročena, mož B.A., Madžar. Ima eno hčerko. Že kot otrok je živela v Ptuju. V šolo je hodila v Ptuju. Isto tu je obiskovala meščansko šolo. V letu 1922 se je spoznala ob nekem obisku pri sorodnikih s svojim sedanjim možem in se poročila v Budapesti, kjer je nato živela 6 mesecev. Vrnila se je nato zopet z družino na Ptuj in tu živela do sedaj. Politično se ni udejstvovala, tudi za časa okupacije ne. Je se pa brigala samo za svoje posestvo in konje. Za OF je delala nekoliko od začetka leta 1944. Pomagala je materialno. Izhaja iz premožne družine, navajena je razkošja. Željo ima pa, da bi ostala tu in delala za nas. Zaslišanka A.A. (lastnoročni podpis). Zasliševalec ni podpisan". Kot nov dokaz je priložena tudi fotokopija strani ... iz knjige: "Usoda Nemcev v Jugoslaviji" v nemščini, v kateri sta navedeni tudi A.A. in njena hči. Po prejemu sodbe sodišča prve stopnje z dne 24.4.2002, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke z dne 9.10.2000, in vrnjena toženi stranki v ponovljen postopek, je tožnica poslala drugo dopolnitev predloga za obnovo postopka, in sicer dne 31.5.2002. V tem predlogu v celoti vztraja pri vseh dosedanjih navedbah ter pri navedbah v tožbi zoper izpodbijano odločbo z dne 9.10.2000, opozarja na nepravilno razlago predpisa o državljanstvu ter navaja, da bi bilo potrebno vprašanje državljanstva denacionalizacijske upravičenke obravnavati v kontekstu strukturnega nasilja, storjenega nad M.H. in tožnico po končani 2. svetovni vojni.

Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ocenjuje, da je tožena stranka pravilno presodila, da okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe o ugotovitvi državljanstva A.A. (3. odstavek 267. člena ZUP). Tudi, če bi tožnica na novo pridobljene podatke iz Arhiva RS uporabila v prejšnjem postopku, po oceni sodišča prve stopnje ne bi pripeljali do ugotovitve, da je šlo za jugoslovansko državljanko, saj se v njih potrjuje madžarsko državljanstvo A.A. Po mnenju sodišča prve stopnje iz prisojilne listine iz leta 1938 tudi ne izhaja, da bi bila A.A. domovinsko pristojna na Ptuju, navedba v seznamu izseljenih Volksdeutscherjev in v zaplembenih odločbah o jugoslovanskem državljanstvu imenovane (A.A.), pa po mnenju sodišča prve stopnje tudi niso listine, ki bi dejansko potrjevale njen državljanski status, kot je to pravilno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Po mnenju sodišča prve stopnje se kot novo dejstvo tudi ne more upoštevati članek, objavljen v reviji: Dignitas 2, kot tudi ne novejša sodna praksa Evropskega sodišča. Dejstva in dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, morajo po mnenju sodišča prve stopnje namreč obstajati že takrat, ko je bila izdana dokončna odločba v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje zavrača tudi kot neutemeljene tožbene ugovore, po katerih bi bilo potrebno pri odločanju o ugotavljanju državljanstva A.A. upoštevati kontekst strukturnega nasilja, ki se je izvajalo v povojni Jugoslaviji in v SFRJ. Prav tako zavrača kot neutemeljene ugovore, po katerih se nepravilno razlagajo predpisi, ki so urejali državljanstvo oseb do uveljavitve ZDRS. Obnova postopka se namreč po mnenju sodišča prve stopnje lahko zahteva le iz razlogov, ki so taksativno našteti v točkah od 1 do 10 točke 260. člena ZUP, ne pa tudi iz drugih razlogov, tako tudi ne zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ali napačne uporabe zakona.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja:Stališče sodišča prve stopnje glede novih dejstev je zmotno. Za ta postopek relevantno strukturno nasilje se je dogajalo leta 1945 in leta 1975, ko naj bi organi države predhodnice arhive (morda zato, da bi jugoslovanskega državljanstva razlaščencev iz Občine S.B. ne bilo možno dokazati) uničili. Konvencija o varstvu človekovih pravic je bila v Republiki Sloveniji ratificirana leta 1994. Sporna odločba Upravne enote Ptuj je bila dokončna šele leta 1995. Zato po njenem mnenju bi bila ta upravna enota dolžna odločati v kontekstu s strukturnim nasiljem. To nasilje je še posebej kvalificirano dejstvo, ki bi moglo pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo navedeno v prejšnjem ugotovitvenem postopku - še zlasti zato, ker so bile po njenem mnenju državljanske evidence uničene in je prvostopni upravni organ odločal brez materialnih dokazov, in to le s hipotetično uporabo razveljavljenih pravnih pravil neobstoječe države, po katerih obstoj dvojnega državljanstva normativno sploh ni bil možen. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje določbo 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP razlagalo napačno in je zato podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in odpravi upravni akt ter obnovi upravni postopek in o stvari s sodbo odloči tako, da ugotovi, da je bila denacionalizacijska upravičenka A.A. na dan 28.8.1945 jugoslovanska državljanka; podrejeno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožničina pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu s to določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se zaradi nje izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizija navaja, da so bile bistveno kršene določbe postopka. Glede tega pa po mnenju revizijskega sodišča ne izkazuje okoliščin oziroma dokazov, ki bi izhajali iz podatkov in listin v upravnih spisih in ki bi potrjevali te kršitve. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe tudi v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje po mnenju revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Pravilna je ugotovitev, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila iz razlogov, ki so navedeni v 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP in da okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo (članek v reviji: Dignitas 2, dr. Petra Jambreka; seznam izseljenih Volksdeutscherjev - rekonstrukcija leta 1952; prisojilna listina Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 7.4.1939; dopis Arhiva RS z dne 4.3.2000 o vsebini mikrofilmskih posnetkov "S."; in fotokopija strani ... iz knjige: Usoda Nemcev v Jugoslaviji v nemščini), tudi po mnenju revizijskega sodišča niso takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe o ugotovitvi državljanstva A.A. (3. odstavek 267. člena ZUP). Tudi revizijsko sodišče meni, tudi če bi tožnica na novo pridobljene podatke iz Arhiva Republike Slovenije uporabila v prejšnjem postopku, le-ti ne bi pripeljali do ugotovitve, da je šlo za jugoslovansko državljanko, saj se v njih potrjuje madžarsko državljanstvo A.A. (dejstvo je, da se je A.A. dne 17.7.1922, torej pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu SHS, poročila z madžarskim državljanom in s poroko po takrat veljavni zakonodaji izgubila svoje jugoslovansko državljanstvo ter pridobila madžarsko državljanstvo po svojem možu).

Tudi revizijsko sodišče zavrača kot neutemeljene revizijske ugovore, s katerimi tožnica ponavlja tožbene ugovore, po katerih bi bilo potrebno pri odločanju o ugotavljanju državljanstva A.A. upoštevati kontekst strukturnega nasilja, ki se je izvajalo v povojni Jugoslaviji in v SFRJ. Revizijsko sodišče meni, da gre v konkretni zadevi za pravilno razlago predpisov po toženi stranki in sodišču prve stopnje, ki so urejali državljanstvo oseb do uveljavitve ZDRS in v zvezi s tem zavrača kot neutemeljene tožničine revizijske ugovore, ki nimajo opore v taksativno naštetih točkah od 1 do 10 točke 260. člena ZUP, pa tudi sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnih predpisov.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.