Jedro

Samo upravičenci za uveljavljanje pravic iz ZDen (15. člen ZDen) po istem denacionalizacijskem upravičencu, imajo v upravnem postopku položaj, ki je podoben položaju sospornikov v civilni pravdi, medtem ko upravičenci do denacionalizacije nimajo takšnega položaja niti v primeru vračanja premoženja osebnih oziroma kapitalskih družb (13. člen ZDen).

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek prizadete stranke AA za povrnitev stroškov sodnega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota A je s sklepom št. D-301-26/91 z dne 3. 10. 2002 predlog tožnikov za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo iste upravne enote št. D-301-26/91 z dne 18. 12. 1996, zavrgla. Tožnika sta zoper sklep vložila pritožbo, o kateri je tožena stranka odločila s 1. točko izpodbijane odločbe tako, da je pritožbi ugodila in navedeni sklep odpravila. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo hkrati odločila o predlogu tožnikov za obnovo postopka, ki je končan z delno odločbo Upravne enote A št. D-301-26/91-7 z dne 17. 5. 1995 tako, da je predlog zavrgla (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Hkrati je odločila tudi, da se zavrne zahteva AA za povračilo stroškov za pravno zastopanje v pritožbenem postopku (3. točka izreka izpodbijane odločbe). Odločitev, vsebovano v 2. točki izreka odločbe (in samo ta del odločbe tožene stranke tožnika izpodbijata v tem upravnem sporu), je obrazložila z ugotovitvijo, da sta tožnika s pritožbo z dne 14. 7. 1995, vloženo v denacionalizacijski zadevi po pokojnem BB glede vrnitve premoženja podržavljene "Tovarne nogavic v L" izpodbijala delno odločbo o denacionalizaciji z dne 17. 5. 1995, ki je bila ob vložitvi pritožbe dokončna in je bila izdana v postopku, katerega se nista udeleževala. Glede na napotilo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, dano v sodbi opr. št. U 2048/2003 z dne 25. 1. 2005, ki se nanaša na sporno upravno zadevo, je navedeno pritožbo tožena stranka obravnavala kot predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 17. 5. 1995. Predlog je zavrgla, ker meni, da tožnikoma po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-1 do 54/02) ne gre položaj stranke v upravnem postopku. Položaj stranke v denacionalizacijskem upravnem postopku gre po 60. členu ZDen upravičencu do denacionalizacije, njegovemu pravnemu nasledniku, zavezancu ter drugi osebi, ki ima zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico, da se udeležuje postopka. Upravičenje za uveljavljanje denacionalizacije zakon veže na pravočasno vloženo zahtevo, rok, določen v 1. odstavku 64. člena ZDen, pa je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. Do tega roka (7. 12. 1993) tožnika zahteve za denacionalizacijo premoženja CC in DD nista vložila, kar v zadevi sicer ni sporno. Takšno zahtevo sta smiselno postavila šele s priglasitvijo v postopek leta 1995, torej prepozno. Iz naslova denacionalizacije tako ne moreta uveljavljati pravic, o katerih menita, da jima gredo (ker naj bi bila CC in DD tiha družabnika BB, lastnika "Tovarne nogavic v L", tožnika pa njuna pravna naslednika). Tožnika zato ne spadata v krog oseb, ki bi v postopku morale biti udeležene, pa jim ta možnost ni bila dana, in obnove postopka ne moreta uspešno predlagati, zato je tožena stranka predlog za obnovo postopka zavrgla na podlagi 1. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/99, Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04). Tožena stranka dalje ugotavlja, da je zmotno mnenje tožnikov, da je pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo premoženja enega izmed družbenikov vložena tudi v korist vseh ostalih nekdanjih družbenikov oziroma njihovih pravnih naslednikov, ki take zahteve niso vložili. Tožena stranka meni, da je v postopku denacionalizacije pravočasno vložena zahteva enega od pravnih naslednikov upravičenca vložena v korist vseh naslednikov istega upravičenca, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj zahteva za denacionalizacijo premoženja Antona Legata, ki so jo leta 1991 vložili njegovi pravni nasledniki, ni bila vložena tudi v korist pritožnikov kot domnevnih pravnih naslednikov domnevnih upravičencev CC in DD.

Tožnika v tožbi, s katero izpodbijata odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka, uveljavljata, da so stališča, ki jih tožena stranka navaja v utemeljitvi svoje odločbe, zmotna. Postopek denacionalizacije "Tovarne nogavic v L" se je začel pravočasno v letu 1991 na podlagi zahteve AA in EE ter FF, pravnih naslednikov BB, nekdanjega lastnika tovarne. Zahteva za denacionalizacijo s postopkom za njeno izvedbo je ena sama. Zato je rok za vložitev zahteve iz 64. člena ZDen varovan v vsakem primeru, torej tudi tedaj, ko se takšnega postopka po 7. 12. 1993 udeležijo drugi upravičenci, v spornem primeru sta to tožnika. Denacionalizacijski upravičenci so v odnosu do samega postopka in predmeta postopka v sosporništvu, zato koristno dejanje enega od upravičencev učinkuje tudi v razmerju do drugih upravičencev. Tožnika zato menita, da izpolnjujeta vse pogoje za uveljavljanje pravic iz naslova denacionalizacije in da s tem, ko sta se sicer naknadno vključila v pravočasno začet postopek denacionalizacije, lahko predlagata obnovo postopka. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, je njena odločba v 2. točki izreka nepravilna in nezakonita in tožnika predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v 2. točki izreka odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki je sodišču predložila na zadevo nanašajoče se upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je bila dalje poslana v odgovor prizadeti stranki AA, ki po svoji pooblaščenki odvetnici GG iz A v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki jih povzema po razlogih izpodbijane odločbe, pri tem pa še pripominja, da sta bila CC in DD tiha družbenika podjetja Tovarna nogavic, in ne običajna družbenika in tudi ne solastnika družbe, ampak je med njima in družbo, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka, obstajalo le kreditno razmerje. Upniki pa po ZDen niso upravičenci niti druge osebe, ki bi imele zaradi varstva svojih pravic in koristi pravico se udeleževati postopka, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožnikoma pa naloži, da prizadeti stranki plačata stroške, ki jih je imela s tem sodnim postopkom.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, kot zastopniku javnega interesa, ki pa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka pri svojem odločanju nepravilno uporabila ZUP/99 kot predpis, ki naj bi veljal za obravnavanje spornega predloga za obnovo postopka. Po mnenju sodišča je namreč za odločanje v tej sporni zadevi treba uporabiti Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 55/92, v nadaljevanju: ZUP/86), in sicer iz dveh razlogov: prvič zato, ker ZDen v 2. odstavku 6. člena izrecno določa, da se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP/86, drugič pa zato, ker je v sporni upravni zadevi tožena stranka odločala o predlogu za obnovo postopka, vloženem 14. 7. 1995, torej še pred uveljavitvijo ZUP/99. Člen 324 ZUP/99 pa določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86. Pravno sredstvo, o katerem se odloča v navedeni upravni stvari, to je obnova postopka, je bilo vloženo že pred uveljavitvijo ZUP/99, na to dejstvo pa ne vpliva okoliščina, da je bilo o njem že dvakrat odločeno, saj sta bila oba zadevna sklepa odpravljena, s tem pa tudi njuni pravni učinki, kar pomeni, da postopek po predlogu do odločanja tožene stranke še ni bil pravno relevantno končan. Vendar ta nepravilna uporaba postopkovnega zakona po presoji sodišča ni vplivala na odločitev tožene stranke, saj so določbe obeh zakonov, ki se nanašajo na obnovo postopka, v pogledu pogojev, pod katerimi se osebam dopušča položaj stranke oziroma udeleženca v postopku ter v pogledu razlogov, iz katerih upravni organ mora zavreči predlog za obnovo postopka, v bistvenem enake. Ugotovljena kršitev pravil postopka torej v sporni upravni zadevi ni bila bistvena.

Strinja pa se sodišče s pravnimi stališči, na podlagi katerih je tožena stranka presodila, da tožnika ne moreta imeti položaja stranke v upravnem denacionalizacijskem postopku, ki je tekel na zahtevo drugih oseb in v korist drugega upravičenca, kot je pravni prednik tožnikov. Teh razlogov sodišče na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), pač pa jim glede na tožbene ugovore še dodaja: Zmotno je stališče tožnikov, da imata v obravnavani upravni denacionalizacijski zadevi položaj sospornikov, ker je bila zahteva za denacionalizacijo podržavljenega premoženja sicer vložena pravočasno. Takšno stališče bi bilo glede na določbe ZDen, ki urejajo vprašanja postopka, utemeljeno le v primeru, če bi tožnika uveljavljala svojo udeležbo v postopku kot pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca BB, kajti le v zvezi z njegovim podržavljenim premoženjem je bila pravočasno, kar med strankama ni sporno, vložena zahteva za denacionalizacijo, ne pa tudi zahteva glede premoženja pravnih prednikov tožnikov. Položaj stranke v denacionalizacijskem postopku na zahtevajoči strani imata namreč po določbah ZDen lahko dve vrsti oseb: upravičenci do denacionalizacije, to je osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno (3., 4. oziroma 5. člen ZDen; izjemoma tudi 11. oziroma 12. člen, kar pa tu ni relevantno); če so ti umrli, ali bili razglašeni za mrtve, pa njihovim pravnim naslednikom, to je osebam, ki v denacionalizacijskem postopku uveljavljajo pravice v korist denacionalizacijskih upravičencev (glej 1. odstavek 67. člena ZDen). Samo slednji, to je upravičenci za uveljavljanje pravic iz ZDen (15. člen ZDen) po istem denacionalizacijskem upravičencu, imajo v upravnem postopku položaj, ki je podoben položaju sospornikov v civilni pravdi, medtem ko upravičenci do denacionalizacije nimajo takšnega položaja niti v primeru vračanja premoženja osebnih oziroma kapitalskih družb (13. člen ZDen).

Kolikor pa tožnika s svojimi tožbenimi ugovori, da pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev koristi vsem upravičencem, merita na določbo 2. odstavka 64. člena ZDen, sodišče pripominja, da ta določba ureja položaj upravičencev za uveljavljanje pravic in ne upravičencev do denacionalizacije. Pravno stališče, kot ga uveljavlja tožba (in to bi lahko bilo edina podlaga za udeležbo tožnikov v spornem denacionalizacijskem postopku) nima opore niti v literaturi niti v upravnosodni praksi, ki navedeno določbo brez izjeme razlaga tako, da se nanaša samo na upravičence za uveljavljanje pravic, torej pravne naslednike (15. člen ZDen) in ne tudi na upravičence do denacionalizacije (3., 4. oziroma 5. člen ZDen). Tožnika, ki zahteve za denacionalizacijo nista vložila do roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, ki se je začel v korist drugega denacionalizacijskega upravičenca, ne moreta uspešno uveljavljati niti na podlagi določbe 2. odstavka 64. člena ZDen niti na podlagi katerekoli druge določbe ZDen. Ker jima ne gre položaj stranke v postopku (49. člen ZUP/86), predloga za obnovo postopka nista vložila kot upravičeni osebi (1. odstavek 256. člena ZUP/86), zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je njun predlog za obnovo postopka zavrgla (2. odstavek 256. člena ZUP/86).

Po navedenem je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov sodnega postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, saj je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v takšnem primeru pa trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.