Jedro

Zahteva za denacionalizacijo enega od vlagateljev je v korist vseh dedičev, ki pridejo v poštev za uveljavljenje pravic, na katere se zahteva nanaša, vezana samo pravica pravnih naslednikov glede premoženja njihovega skupnega pravnega prednika, kar pa pokojni A.A. nesporno tožnikoma ni bil. Zato za tožnika z vložitvijo zahteve po denacionalizaciji premoženja A.A. ni bil tudi varovan rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen za zahtevek po pravnih prednikih tožnikov. Ker tako tožnika nista imela položaja stranke v denacionalizacijskem postopku po pokojnem A.A., tudi nista upravičeni osebi za vložitev predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka po njem.

Izrek

1. Revizija se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Zahtevek prizadete stranke B.B. za povrnitev stroškov pritožbenega sodnega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 24.3.2005. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi sedanjih tožnikov in odpravila sklep Upravne enote Radovljica z dne 3.10.2002 (1. točka izreka odločbe), zavrgla predlog sedanjih tožnikov z dne 14.7.1995 za obnovo postopka denacionalizacije, ki je bil končan z delno odločbo Upravne enote Radovljica z dne 17.5.1995 (2. točka izreka odločbe) ter zavrnila zahtevo prizadete stranke B.B. za povračilo stroškov pritožbenega postopka. Prvostopni upravni organ je s sklepom z dne 3.10.2002 zavrgel predlog sedanjih tožnikov za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo iste upravne enote z dne 18.12.1996. Tožena stranka je svojo odločitev po 2. točki izreka odločbe obrazložila z ugotovitvijo, da tožnika s pritožbo z dne 14.7.1995, vloženo v denacionalizacijski zadevi po pok. A.A. glede vrnitve premoženja podržavljene "Tovarne nogavic", izpodbijata odločbo o denacionalizaciji z dne 17.5.1995, ki je bila ob vložitvi pritožbe dokončna in je bila izdana v postopku, katerega se nista udeleževala. Po mnenju tožene stranke je zmotno mnenje tožnikov, da je pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo premoženja enega izmed družbenikov vložena tudi v korist ostalih nekdanjih družbenikov oziroma njihovih pravnih naslednikov, ki take zahteve niso vložili. Zahteva za denacionalizacijo premoženja A.A., ki so jo pravočasno vložili njegovi pravni nasledniki, pa ni bila vložena tudi v korist sedanjih tožnikov kot pravnih naslednikov C. in D.D. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo in razlogi tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS) in še dodalo, da bi tožnika lahko imela položaj sospornika, če bi uveljavljala svojo udeležbo v postopku kot pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca A.A., ker je le v zvezi z njegovim podržavljenim premoženjem bila zahteva pravočasna. Samo upravičenci za uveljavljanje pravic iz 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) po istem denacionalizacijskem upravičencu imajo v upravnem postopku položaj, ki je podoben položaju sospornikov v civilni pravdi, medtem ko upravičenci do denacionalizacije nimajo takšnega položaja niti v primeru vračanja premoženja osebnih oziroma kapitalskih družb (13. člen ZDen). Če pa tožnika menita, da pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev koristi vsem upravičencem po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen, po presoji sodišča prve stopnje ta določba ureja položaj upravičencev za uveljavljanje pravic in ne upravičencev do denacionalizacije. Pravno stališče tožnikov pa nima opore niti v literaturi niti v upravno sodni praksi, ki navedeno določbo brez izjeme razlaga tako, da se nanaša samo na upravičence za uveljavljanje pravic, torej pravne naslednike (15. člen ZDen) in ne tudi na upravičence do denacionalizacije (3., 4. oziroma 5. člen ZDen). Ker tožnika zahteve nista vložila do roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, ki se je začel v korist drugega denacionalizacijskega upravičenca, ne moreta uspešno uveljavljati niti na podlagi določbe 2. odstavka 64. člena ZDen niti na podlagi katerekoli druge določbe ZDen. Ker jima ne gre položaj stranke v postopku, predloga za obnovo postopka nista vložila kot upravičeni osebi (1. odstavek 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP(1986)).

Tožnika v pritožbi, sedaj reviziji, uveljavljata pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in predlagata, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Postopek denacionalizacije "Tovarne nogavic" se je začel pravočasno na podlagi zahteve G. in A.A. ter E.E., pravnih naslednikov A.A., nekdanjega lastnika tovarne. Po mnenju tožnikov je zahteva za denacionalizacijo s postopkom za njeno izvedbo ena sama, čeprav je lahko sam postopek "razdeljen" glede na različne denacionalizacijske upravičence in njim podržavljeno premoženje. Zato je rok za vložitev zahteve iz 1. odstavka 64. člena ZDen varovan v vsakem primeru, torej tudi tedaj, ko se takšnega postopka po 7.12.1993 udeležijo drugi upravičenci - v konkretnem primeru tožnika. Denacionalizacijski upravičenci so v odnosu do samega postopka in predmeta postopka v sosporništvu, zato koristno dejanje enega od upravičencev učinkuje tudi v razmerju do drugih upravičencev. Zato menita, da izpolnjujeta vse pogoje za uveljavljanje pravic iz naslova denacionalizacije in da s tem, ko sta se sicer naknadno vključila v pravočasno začet postopek, lahko predlagata tudi obnovo postopka.

Prizadeta stranka B.B. je v odgovoru na pritožbo, sedaj revizijo, ki jo je vložila njegova odvetnica M.M. predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke in ji naloži v plačilo stroškov postopka. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikoma ne gre položaj stranke v denacionalizacijskem postopku in da zaradi tega predloga za obnovo postopka ni podala upravičena oseba. Tožnika ne uveljavljata udeležbe v postopku kot pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca A.A. in zato nimata položaja sospornika, ker sta bila C. in D.D. tiha družbenika Tovarne nogavic, in ne običajna družbenika in tudi ne solastnika družbe.

Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

Na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1 je pred 1.1.2007 vloženo pritožbo tožnikov vrhovno sodišče obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, saj niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 za njeno obravnavo kot pritožbo po ZUS-1. K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru je sporno, ali sta bila tožnika upravičeni osebi za podajo predloga z dne 14.7.1995 za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote Radovljica z dne 17.5.1995, s katero je bilo pok. A.A., lastniku Tovarne nogavic vrnjeno podržavljeno premoženje. Tožnika sta upravičenost denacionalizacijskega zahtevka utemeljevala kot dediča po pok. tihih družbenikih C. in D.D. v navedeni tovarni, pravočasnost zahtevka pa s tem, da sta se pridružila zahtevku za vrnitev podržavljenega premoženja lastniku tovarne A.A., ker naj bi vložitev denacionalizacijskega zahtevka do roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen bila v korist vseh denacionalizacijskih upravičencev.

Pravilni so razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, da tožnikoma ne gre položaj stranke v upravnem postopku kot dedičema tihih družbenikov, ker ne uveljavljata upravičenosti do dedovanja po pok. A.A. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tudi njuna zahteva za denacionalizacijo ni bila pravočasno vložena. Po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen, po kateri je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, in na katero se sklicujeta tudi tožnika, bi tožnika lahko bila upravičenca do denacionalizacije podržavljenega premoženja, če bi bila do denacionalizacije istega dela premoženja upravičena tudi tiha družbenika, pravna prednika tožnikov. Ker pa tožnika ne izkazujeta pravnega nasledstva tudi po bivšem lastniku Tovarne nogavic, bi morala tožnika zahtevo za denacionalizacijo vložiti znotraj prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo iz 1. odstavka 64. člena ZDen, to je do 7.12.1993. Tudi po ustaljeni sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. 1547/94, I Up 439/2002, I Up 348/2005 in I Up 739/2005) je po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo enega od vlagateljev v korist vseh dedičev, ki pridejo v poštev za uveljavljenje pravic, na katere se zahteva nanaša, vezana samo pravica pravnih naslednikov glede premoženja njihovega skupnega pravnega prednika, kar pa pokojni A.A. nesporno tožnikoma ni bil. Zato za tožnika z vložitvijo zahteve po denacionalizaciji premoženja A.A. ni bil tudi varovan rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen za zahtevek po pravnih prednikih tožnikov. Ker tako tožnika nista imela položaja stranke v denacionalizacijskem postopku po pokojnem A.A., tudi nista upravičeni osebi za vložitev predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka po njem. Po presoji revizijskega sodišča zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Vrhovno sodišče je revizijo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).

K 2. točki izreka: V odgovoru na pritožbo je prizadeta stranka priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker pa njene navedbe niso imele bistvenega vpliva na doseženi uspeh revizije, je vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sklenilo, da prizadeta stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.