Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali.

Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.

Izrek

I. Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvi in drugi alineji I. točke izreka sodbe delno spremeni tako, da se glasi: „Prva in drugotožena stranka sta solidarno dolžni tožniku: -od bruto plače za september 2012 v znesku 763,06 EUR obračunati in zanj plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter mu izplačati ustrezen neto znesek, in -od bruto plače za oktober 2012 v višini 763,06 EUR obračunati in zanj plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter mu izplačati ustrezen neto znesek, tožbeni zahtevek za plačilo v nominalnem znesku določenih neto plač za september in oktober 2012 pa se zavrne.“

II. V preostalem delu pa se pritožbi zavrneta in se potrdita sodba v nespremenjenem delu ter izpodbijani del sklepa (2. točka izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka solidarno dolžni tožniku od bruto plače za september 2012 v višini 763,06 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek v višini 584,30 EUR pa plačati tožniku; od bruto plače za oktober 2012 v višini 763,06 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek v višini 584,30 EUR pa plačati tožniku; povrniti stroške prevoza za delo in z dela ter prehrane med delom za september 2012 v višini 174,00 EUR ter povrniti stroške prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom za oktober 2012 v višini 141,40 EUR (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se umik tožbe glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela za oktober 2012 v višini 50,00 EUR vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (1. točka izreka sklepa). Toženima strankama je naložilo, naj tožniku povrneta njegove stroške postopka v višini 68,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo drugotožena stranka in navaja, da je zaradi likvidnostnih težav prvotožene stranke prevzela del njene dejavnosti in s tem rešila vsa takratna delovna mesta prvotožene stranke. Sklicuje se na dogovor med vsemi zaposlenimi in drugotoženo stranko kot prevzemnikom, da se zaostale plače rešuje izključno s starim delodajalcem (prenosnikom - prvotoženo stranko), zato da lahko prevzemnik nemoteno izpolnjuje vse pogodbene obveznosti do naročnika del in do zaposlenih od 1. 12. 2012 dalje. Zatrjuje, da je tudi tožnik podpisal tak dogovor in se z njim strinjal. Dalje navaja, da je po začetku dela pri prevzemniku 8. 11. 2012 tožnik po telefonu javil, da je zbolel, nato je bil brez pojasnila v bolniškem staležu do 25. 11. 2012, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je tožnik s tem že v prvem mesecu zaposlitve povzročil približno 1.500,00 EUR škode, izigral delavce in prevzemno podjetje ter podpisani dogovor. Navaja, da drugotožena stranka še posluje, vendar ima zaradi zaostrenih razmer na trgu likvidnostne težave in bi vsakršno plačevanje plač zunaj sklenjenega dogovora pomenilo ogrožanje poslovanja oziroma bi lahko povzročilo zaprtje prevzemnika in izgubo osmih delovnih mest. Predlaga ponovno obravnavo zadeve in upoštevanje navedenih dejstev.

3. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tudi prvotožena stranka. Navaja, da je prvotožena stranka zašla v resne likvidnostne težave, zato je bila skupna odločitev vodstva podjetja in zaposlenih, da se prenese dve dejavnosti na novoustanovljeno prevzemno podjetje (drugotoženo stranko). Sklicuje se na pisni dogovor, s katerim so se vsi zaposleni zavestno strinjali z lastnoročnim podpisom, s tem pa so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev novih pogodb o zaposlitvi s prevzemnim podjetjem - drugotoženo stranko. Navaja, da ne soglaša s sodbo v delu glede poplačila obveznosti do tožnika s strani drugotožene stranke. Predlaga, da se zadeva ponovno obravnava in upošteva navedena dejstva.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe četrtega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka solidarno odgovorni za tožnikove terjatve, ki so nastale do datuma prenosa podjetja (30. 10. 2012). Zavzelo je stališče, da je neveljavna 4. točka obvestila z dne 30. 10. 2012, s katero sta toženi stranki skušali omejiti odgovornost za plačilo terjatev, nastalih do prenosa, samo na prvotoženo stranko (prenosnika podjetja). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7. Določba četrtega odstavka 73. člena ZDR je kogentna norma, kar pomeni, da njene uporabe ni mogoče izključiti niti s sklenitvijo sporazuma z delavcem. Skladno z ustaljeno sodno prakso, utemeljeno na stališčih v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se drugotožena stranka (prevzemnik podjetja) ne more razbremeniti solidarni odgovornosti po navedeni določbi zakona za terjatve, ki so nastale do datuma prenosa podjetja oziroma spremembe delodajalca, s sklicevanjem na 4. točko obvestila z dne 30. 10. 2012. Pravilna je torej odločitev, da za obveznosti prvotožene stranke, ki so zapadle pred spremembo delodajalca in so ostale v razmerju do tožnika po spremembi delodajalca neizpolnjene, odgovarjata prvo in drugotožena stranka solidarno.

8. Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da sta dolžni toženi stranki tožniku od pripadajočih bruto zneskov plač za september in oktober 2012 izplačati neto zneska v višini po 584,30 EUR.

9. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. – ZPIZ-2) v 144. členu določa tudi, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov (iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) pa se sklicujejo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/1992 in nasl. –ZZVZZ), Zakon o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl. – ZUTD) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 in nasl. – ZSDP), ki predstavljajo pravno podlago za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. – ZDoh-2), ZPIZ-2 in druge zakone, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 in nasl. – ZPSV), katerega posamezne določbe, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so prenehale veljati z uveljavitvijo ZPIZ-2 (429. člen ZPIZ-2). To izhaja zlasti iz določb 2., 15., 37. in 41. člena ZDoh-2. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki, pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku (tako npr. Višje delovno in socialno sodišče v odločbah opr. št. Pdp 717/2013 z dne 13. 12. 2013 in opr. št. 1455/2014 z dne 9. 9. 2015).

10. Ker sodišče prve stopnje navedenih določb ni upoštevalo in je tožniku prisodilo tudi neto zneska pripadajočih plač za september in oktober 2012 v nominalni višini, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu pritožbi toženih strank v okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka.

11. V preostalem delu sta pritožbi toženih strank neutemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v presežku kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu (353. člen ZPP).