Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje predstavlja z ozirom na prvo izvensodno poravnavo "novo škodo" le prelom drugega vratnega vretenca in destabilizacija petega in šestega vretenca, za katero pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila zajeta v drugi izvensodni poravnavi in upoštevaje 200. in 203. člen ZOR materialnopravno pravilno presodili, da je bila tožnica za nastalo "novo škodo" že primerno in v celoti poplačana.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o pravdnih stroških in sklep o taksni (ne)oprostitvi.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 674,21 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica je v prometni nesreči dne 23.5.1988, ki jo je povzročila tožena stranka, utrpela zvin stebra vratne hrbtenice, udarnino leve strani prsnega koša in prelom drugega vretenca vratne hrbtenice. Do poravnave med tožnico in zavarovalnico je prišlo dne 9.5.1989 in sicer za: stanje po nihajni poškodbi vratnega dela hrbtenice z izvinom vratnega dela hrbtenice brez poškodb koščenega dela, poškodbeno okvaro sedme vratne živčne korenine na desni strani ter obstoječo desnostransko brahialgijo. Dne 18.9.1990 je bila izdana kazenska sodba, v kateri pa je sodišče zaključilo, da je tožnica utrpela tudi prelom drugega vratnega vretenca. Na podlagi te nove ugotovitve in na podlagi dejstva, da je bila tožnica 13.5.1991 uvrščena v I. kategorijo invalidnosti, sta tožnica in zavarovalnica dne 16.3.1992 sklenili novo poravnavo. Ker ji je zavarovalnica izplačala vso zavarovalno vsoto, ki pa po mnenju tožnice ne zadošča za poplačilo utrpljenih poškodb, v tej pravdi od tožene stranke zahteva razliko do popolne povrnitve škode. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je izključilo vzročno zvezo med škodnim dogodkom in mielopatijo, lomboishialgijo ter "drop atakami". Ugotovilo je tudi, da je večji del cirkulacijskih težav pripisati nepoškodbeni osnovi, izključilo pa je tudi vzročno zvezo med škodnim dogodkom ter popoškodbeno nevrozo. Ugotovilo je, da se je v poravnavi z dne 13.5.1991 kot posledico prometne nesreče obravnavalo tako odkrušenje zgornjega roba prvega prsnega vretenca, kot tudi prizadetost hrbtenjače in možganovine s posledično prizadetostjo oživčevja jezika in razširitev četrtega možganskega ventrikla, česar pa, glede na mnenja izvedencev v tem pravdnem postopku, ni mogoče povezati z škodnim dogodkom. Sodišče je opravilo presojo primernosti višine odškodnine glede na 200. in 203. člen ZOR in zaključilo, da je bila tožnica s sklenjenimi poravnavami za nastale poškodbe, ki so v vzročni zvezi z utrpelo poškodbo, že dovolj poplačana, pri čemer je izplačane odškodnine s pomočjo indeksa rasti drobnoprodajnih cen tudi revaloriziralo. Pritožbo zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožnice zoper sklep in ga spremenilo tako, da je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks za pritožbo, ne pa tudi za revizijo.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Slednja je podana, ker se tožnici ni dopustilo izvajanja dokazov v njeno korist, saj sodišče kljub tožničinemu predlogu ni postavilo novega izvedenca nevrologa in izvedenca žilne kirurgije, ki bi lahko pojasnil za kakšne cirkulatorne motnje gre in kaj je vzrok za le-te, ter kakšna je vzročna zveza med cirkularnimi motnjami ter zatrjevanim nastankom mielopatije. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo oziroma je napačno povzelo določene navedbe izvedencev, ki so bistvene za odločitev o glavni stvari in katere revidentka v nadaljevanju precizira (graja zavzeto stališče sodišč prve in druge stopnje, da ne gre za novo škodo ob ugotovitvi, da obstajajo bolečine, ki so posledica obravnavanega škodnega dogodka, čeprav gre za sovzroke še dveh drugih prometnih nesreč, ter izpostavlja določene izpovedbe izvedenca dr. M. G. ter izvedenca M.). Zato naj bi po njenem mnenju obstajalo nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izvedenimi dokazi (kako je mogoče težave izključiti, če pa se preiskave glede teh težav sploh niso opravile). Navaja, da sta oba nevrologa podala mnenje, da je obravnavana poškodba dodatno poslabšala bolezensko stanje, česar pa sodišči nista upoštevali, kar pomeni, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Najmanj, kar pripada tožnici, je odškodnina za soprispevek poškodbe preko mehanizma prekrvavitvenih motenj, torej za dodatni delež poškodbe za sedanje težave tožnice, ki niso bile zajete v poravnavah. Zmoten je tudi način presoje sodišč o tem, kakšna odškodnina pripada tožnici za dodatno škodo, s čimer je sodišče prve stopnje dejansko poseglo v že sklenjene poravnave in sploh ni ugotavljalo, ali gre pri tožnici za novo škodo, ki v poravnavah še ni bila zajeta, ker takrat ni bila znana. Sodišče tudi nima podlage za opravljanje revalorizacij in računanje, ali so bile sklenjene poravnave primerne, ali ne. Revidentka še navaja, da je tožena stranka stroškovnik vložila po zaključku obravnave, torej prepozno, graja pa tudi priznanje toženčevih stroškov za narok dne 30.6.2001, za vlogo dne 9.10.2002 ter za pripravljalno vlogo z dne 7.10.2002. Revizija v zvezi s sklepom o zavrnitvi pritožbe zoper sklep prvostopenjskega sodišča, da se tožnice ne oprosti plačila sodnih taks, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je bila tožnica plačila sodnih taks oproščena v pritožbenem postopku, v revizijskem pa ne. Ker revizija zasleduje enak namen kot pritožba, je sodišče prišlo v nasprotje samo s seboj, pa tudi odločitev je vsebinsko nepravilna. Predlaga, da se sodba višjega sodišča v izpodbijanem delu tako spremeni, da mora tožena stranka tožnici plačati odškodnino v znesku 39.225,50 EUR s pripadajočimi obrestmi ter ji povrniti vse zaznamovane pravdne stroške z obrestmi. Tožnica tudi predlaga, da jo Vrhovno sodišče oprosti plačila sodne takse za vložitev revizije.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

Glede zavrženja revizije: Revizija zoper odločitev o stroških postopka ter zoper sklep o taksni (ne)oprostitvi ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Odločitev zoper odločitev o stroških namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšna sklepa, saj sklep o stroških ter sklep o taksni (ne)oprostitvi nista sklepa o končanju postopka, zato revizija zoper njiju ni dovoljena. Tožničino revizijo je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo (377. členom ZPP).

Glede zavrnitve revizije v preostalem delu: Predmet te pravde je "nova" škoda, torej škoda, ki je tožnici nastala po sklenitvi prve poravnave 9.5.1989 in katero sedaj toži direktno od povzročitelja prometne nesreče, saj ji zavarovalnica zaradi izčrpanja limita zavarovalne vsote te škode ni v celoti poplačala. Materialnopravno izhodišče sodišč prve in druge stopnje, ki sta presojali ali je bila tožnica za vse poškodbe, ki so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, z dvema izvensodnima poravnavama že poplačana, bi bilo napačno le v primeru, če bi tožnica vtoževala "novo" škodo (ki bi ji nastala po drugi sklenjeni izvensodni poravnavi), kar pa ni bilo predmet te pravde.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): Pri prvi izvensodni poravnavi dne 9.5.1989 je bila upoštevana: - nihajna poškodba z izvinom vratnega dela hrbtenice brez poškodb koščenega dela, - poškodbena okvara sedme vratne živčne korenine desno, - obstoječa desnostranska brahialgija.

Pri drugi izvensodni poravnavi 16.3.1992 pa sta stranki poravnave zajeli naslednje poškodbe: - zvin vratne hrbtenice z izrazitejšo destabilizacijo petega in šestega vretenca in verjetno tudi premaknitvijo sedmega vratnega vretenca; - nalom loka drugega vratnega vretenca, - odkrušenje zgornjega roba prsnega vretenca, - prizadetost hrbtenjače najbrž v višini prvega vratnega segmenta z verjetnostjo, da je prizadetost širša, - prizadetost možganovine v področju možganskega debla, kar je povzročilo prizadetost oživčenja jezika in razširitev četrtega možganskega ventrikla, ter upoštevali, da je tožnica od leta 1991 invalidsko upokojena.

Sklenitelj obveznega zavarovanja v prometu (tožena stranka) in zavarovalnica sta navadna sospornika, saj za nastalo škodo odgovarjata na različnih pravnih podlagah. Ker pa je njuna obveznost solidarna, je glede na tožbeni zahtevek v zvezi z vprašanjem upoštevanja toženčevih ugovorov glede druge sklenjene izvensodne poravnave treba uporabiti 418. člen ZOR, ki določa, da poravnava, ki jo je sklenil eden izmed solidarnih dolžnikov z upnikom, nima učinka nasproti drugim dolžnikom, vendar jo imajo ti pravico sprejeti, če ni omejena na dolžnika, s katerim je bila sklenjena. Sodišči sta zato glede na trditve tožnice, da za "novo škodo" z drugo izvensodno poravnavo ni bila v celoti poplačana, smeli in morali presojati predmet in višino druge izvensodne poravnave, saj v skladu s prvim odstavkom 414. člena ZOR obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni (in so vsi ostali dolžniki prosti).

Glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in poškodbami vratnega dela hrbtenjače in možganskega debla, mielopatijo, drop atakami, popoškodbeno nevrozo, odkrušenjem zgornjega roba prvega prsnega vretenca, lomboishialgijo, težavami z odvajanjem urina in blata, ter pretežnim delom prekrvavitvenih motenj, ki so bile pri tožnici podane že prej, ni podana, so neupoštevne zato vse tiste revizijske navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno oziroma ji nasprotujejo (npr. da je mielopatija v vzročni zvezi s škodnim dogodkom) ali jo relativizirajo kot npr. da je mnenje dr. M. neverodostojno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje predstavlja z ozirom na prvo izvensodno poravnavo "novo škodo" le prelom drugega vratnega vretenca in destabilizacija petega in šestega vretenca, za katero pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila zajeta v drugi izvensodni poravnavi in upoštevaje 200. in 203. člen ZOR materialnopravno pravilno presodili, da je bila tožnica za nastalo "novo škodo" že primerno in v celoti poplačana. Pri tem je treba ponovno poudariti, da tožnica s tožbo zahteva razliko do popolne odškodnine, ker po njenem mnenju z drugo izvensodno poravnavo za "novo škodo", nastalo po prvi izvensodni poravnavi, ni bila v celoti poplačana in torej ne zatrjuje, da bi ji po sklenitvi druge izvensodne poravnave nastala kakšna "nova škoda". Glede na določbo 2. člena ZPP (da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov) je zatorej neutemeljen revizijski očitek, da sodišči prve in druge stopnje nista presojali ali gre za "novo škodo", ki v poravnavah še ni bila zajeta, ker takrat ni bila znana.

Prav tako ni utemeljen revizijski očitek, da sodišči tožnici izplačanega zneska po drugi izvensodni poravnavi ne bi smeli revalorizirati. Ker je v tej zadevi ključno, ali je odškodninska obveznost zavarovalnice (ter posledično tožene stranke) z drugo izvensodno poravnavo ugasnila, je moralo sodišče na dan sojenja odmeriti odškodnino za "novo škodo" in tudi presoditi, ali je zavarovalnica svojo obveznost z izplačilom denarnega zneska že izpolnila. Tudi tožnica je tekom pravdnega postopka tožbeni zahtevek prilagajala poteku časa in usklajevala denarni znesek, kar je rezultiralo v nominalnem povečanju tožbenega zahtevka. Zato je materialnopravno pravilno, da je sodišče plačilo iz druge izvensodne poravnave revaloriziralo (glej tudi sodbo VSRS opr.št. II Ips 738/2007 z dne 28.2.2008).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca nevrologa in angažirati žilnega kirurga, ki bi pojasnil vzročno zvezo med cirkulacijskimi motnjami in mielopatijo. Sodišče je v tem postopku postavilo tri izvedence medicinske stroke, jih zaslišalo na glavni obravnavi, pri čemer je bila naloga zadnje postavljenega izvedenca dr. A. M. razjasniti razhajanja med izvedenskimi mnenji prej postavljenih izvedencev. Zadnja razhajanja v izvedenskih mnenjih je sodišče odpravilo z zaslišanjem dr. G. M. in dr. A. M. na glavni obravnavi dne 22.11.2006. Ker je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno, pri čemer je sodišče dobilo tudi mnenje oziroma pojasnilo izvedencev glede cirkulacijskih motenj pri tožnici in mielopatijo, tožničina zahteva po postavitvi novega izvedenca ni bila upravičena. Neupravičeni so tudi revizijski očitki, da sodišče mnenj izvedencev ni pravilno povzelo. Po preučitvi spisa razhajanj med izvedenskimi mnenji, izpovedbami izvedencev, zaslišanih na glavni obravnavi, ter povzetki le-teh v razlogih sodbe sodišč ni ugotoviti. Navajanje posameznih izjav izvedencev (npr. da je sporna poškodba pospešila degenerativni razvoj, da se preiskave glede mielopatije sploh niso opravile) pa je potrebno presojati v kontekstu (prvi klinični znaki po poškodbi niso napeljevali na sum mielopatije in se zato preiskave niso opravile), kar sta sodišči prve in druge stopnje v obširni dokazni oceni tudi storili. Odločilnega pomena pa tudi ni razlogovanje sodišča druge stopnje, da tožnica vzročne zveze med prekrvavitvenimi motnjami in škodnim dogodkom ni dokazala, ker izvedenca vplivov škodnega dogodka in še dveh poškodb vratne hrbtenice nista mogla razmejiti. Odločilna je namreč enotna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki ima podlago v izvedenskih mnenjih, da je večina težav zaradi prekrvavitvenih motenj nepoškodbene narave, kar pomeni, da vzročna zveza med temi težavami in škodnim dogodkom ni podana.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ter 155. členu ZPP.