Jedro

Učinki poravnave nastanejo med sklenitelji poravnave, ne morejo pa iz nje izhajati dolžnosti tudi do tretjih.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks za pritožbo v višini 784,61 EUR, ne oprosti pa se jo za plačilo sodnih taks za revizijo.

3. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnica je bila poškodovana v prometni nezgodi, ki jo je 23.5.1988 povzročil toženec, ki je bil s sodbo kazenskega sodišča opr. št. K 207/90 spoznan za krivega ogrožanja javnega prometa, ker je zaradi nepravilne vožnje trčil v zadnji del osebnega avtomobila, ki ga je vozila tožnica, pri trčenju pa se je tožnica hudo telesno poškodovala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in Z. T. L., d.d., na podlagi mnenja, ki ga je dne 29.12.1988 izdelal izvedenec ortoped prim. dr. M. S., 9.5.1989 sklenili izvensodno poravnavo, po kateri je tožnica dobila zaradi nihajne poškodbe vratnega dela hrbtenice z izvinom vratnega dela brez poškodb koščenega dela, popoškodbeno okvaro vratne živčne korenine in desno stransko brahialgijo, odškodnino in sicer za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem takratnih 12,000.000,00 din, za prestani strah takratnih 2,000.000,00 din, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 30,000.000,00 takratnih din in za izgubljeni osebni dohodek 1,173.980,00 takratnih din ter za stroške izvedenca dr. S. in za odvetniške stroške.

Ker so bile v kazenskem postopku ugotovljene še druge poškodbe je tožnica v sporazumu z Z. T. ponovno pridobila mnenje izvedenca ortopeda in sta tožnica in zavarovalnica zaradi nove škode, katere vzrok naj bi bila poškodba v prometni nezgodi, 16.3.1992 ponovno sklenili sodno poravnavo. S to poravnavo pa ji je zavarovalnica izplačala vso razpoložljivo zavarovalno vsoto, ki je bila valorizirana v znesku 10,392.716,00 takratnih SLT, zavarovalnica pa je tožnici izplačala tudi vse stroške za izvedeniška mnenja ter odvetniške stroške. Odškodnina je bila izplačana zaradi zvina vratne hrbtenice z izrazitejšo destabilizacijo 5. in 6. vratnega vretenca in prvega prsnega in verjetno delno premaknitvijo sedmega vretenca, naloma loka drugega vratnega vretenca in odkrušenja zgornjega roba prvega prsnega vretenca z prizadetostjo hrbtenjače in z verjetnostjo, da je ta prizadetost širša in prizadetostjo možganovine v področju možganskega debla.

Tožeča stranka s to tožbo zahteva odškodnino za novo škodo, ki je nastala po sklenitvi prve izvensodne poravnave z dne 9.5.1989, zahtevek zoper povzročitelja pa je oblikovala tako, da zahteva: za dodatne telesne bolečine, glavobole in neugodnosti in bodoče telesne bolečine in glavobole še 3.500.000,00 SIT, za dodatni sekundarni strah 2.800.000,00 SIT in za dodatne prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.200.000,00 SIT (skupno 13.500.000,00 SIT (56.334,50 EUR)), tako zahtevano odškodnino pa je zmanjšala za valorizirano vsoto torej za 4.100.000,00 SIT in je torej njen zahtevek 9.400.000,00 SIT (39.225,50 EUR).

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. novembra 2006 zavrnilo tožničin zahtevek. Na podlagi izvedeniških mnenj treh izvedencev: dr. M. G., dr. A. D. in dr. M. A. ter neposrednih zaslišanj in soočenj vseh treh izvedencev je sodišče zaključilo, da je tudi poškodbo vratne korenine – nestabilnost med C5 in C6 možno šteti kot posledico te nezgode. Glede po tožnici zatrjevani mielopatiji in posledic v zvezi z njo, pa je sodišče zaključilo, da le-ta ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo niti ni v vzročni zvezi “drop-atake”, pač pa gre za težave, ki so bolezenskega izvora. Zaključilo je, da je tožnica dobila od zavarovalnice izplačano vso odškodnino, zato zahtevek zoper povzročitelja nezgode ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe med drugim tudi navedlo, da odkrušenja zgornjega roba prvega prsnega vretenca ni v vzročni zvezi z nesrečo ter da je bila ta poškodba upoštevana pri obeh poravnavah. Navedlo pa je še, da je bilo pri drugi poravnavi upoštevana tudi prizadetost hrbtenjače in prizadetost možganovine s posledično prizadetostjo oživčevja jezika in razširitev četrtega možganskega ventrikla (prekata), kar pa ni v vzročni zvezi s poškodbo, vendar pa je zavarovalnica pri izplačilu druge poravnave upoštevala tudi te poškodbe, oziroma posledice, in tožnici izplačala odškodnino, kar pa ne more iti na škodo toženca, ki ni bil stranka poravnave.

Ko je sodišče odločalo o tožničinem zahtevku je določilo primerno višino odškodnine tako, da je najprej ugotovilo, katere od poškodb, ki jih tožnica zatrjuje, so v vzročni zvezi s prometno nezgodo, ni pa upoštevalo tistih, za katere je ugotovilo, da niso v vzročni zvezi, pa čeprav jih je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, Z. T. priznavala - delno tako pri prvi poravnavi kot tudi pri drugi poravnavi. Tako je sodišče zaključilo, da je bilo ob prvi poravnavi 9.5.1989 plačano ob upoštevanju valorizacije na dan razsoje 22.11.2006 2.563.100,00 SIT (10.695,63 EUR), znesek druge odškodnine, ki ga je zavarovalnica izplačala na dan 22. 11.2006 pa je znašal ob valorizaciji 6.133.944,00 SIT (25.596,49 EUR). Sodišče je zaključilo, da bi bila tožnica upravičena do odškodnine iz vseh teh naslovov (torej tudi iz tistega iz poravnave 1989) v višini 6.200.000,00 SIT (25.872,14 EUR), zato tožnica ni več upravičena do odškodnine, saj je dobila izplačano že celotno odškodnino, zato je zahtevek zoper toženca zavrnilo. Glede na zavrnitev zahtevka pa je tožnici naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

S sklepom z dne 29.1.2007 pa je sodišče odločilo pod tč. 1, da se tožeče stranke ne oprosti plačila sodnih taks za pritožbo, pač pa ji je naložilo plačilo teh taks v petih zaporednih mesečnih obrokih, pod tč. 2 pa je prav tako odločilo, da se tožeči stranki dovoli plačilo takse za sodbo v višini 392,26 EUR v treh obrokih.

Zoper sodbo, s katero je sodišče zavrnilo zahtevek in zoper tisti del sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo predlog, da se tožečo stranko oprosti plačila sodnih taks za pritožbo, se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo izpodbija zavrnilni del sodbe, uveljavlja pa pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (vsi pritožbeni razlogi iz 338. čl. ZPP). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče storilo s tem, ko ji ni dopustilo izvajanja dokazov v njeno korist, saj je na zadnji glavni obravnavi predlagala še angažiranje novega izvedenca nevrologa in angažiranje žilnega kirurga. Meni, da bi sodišče predvsem moralo angažirati žilnega kirurga, ki bi lahko in nujno moral pojasniti, za kakšne cirkulatorne motnje gre in kaj je vzrok za te motnje ter kakšna je vzročna zveza med temi motnjami in zatrjevanjem nastankom mielopatije. Sodišče pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je nepravilno povzemalo navedbe izvedencev, saj ni upoštevalo, oziroma je napačno povzelo določene navedbe, ki pa so bistvene za odločitev o glavni stvari. Sodišče je štelo, da ne gre za poslabšanje ali novo škodo, ki bi bila v vzročni zvezi z nezgodo in za katero tožnica še ni sprejela odškodnine, vendar pa je ugotovilo, da vseeno obstajajo bolečine, ki so posledice škodnega dogodka, pa čeprav gre za sovzroke še dveh drugih prometnih nesreč. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je izvedenec dr. M. G. izpovedal, da je sporna poškodba pospešila degenerativni razvoj in da je zato njeno stanje slabše, kot bi bilo, če ne bi bilo nezgode. Sodišče neupravičeno ni sledilo mnenju izvedenca dr. G. in je napačno zaključilo, da tožnica takoj po poškodbi ni imela težav, ki bi kazale na mielopatijo, saj se takšne preiskave sploh niso opravile. Iz tega razloga je mnenje izvedenca dr. M. neverodostojno. Meni, da obstajajo nasprotja med mnenjem izvedenca dr. G. in dr. M. Izvedenec dr. G. je tudi povedal, da je kot posledica nezgode prišlo do okvare in sicer do slabe cirkulacije in da je ta poškodba predstavljala še dodaten element za poznejše intenziviranje njenih težav. Posebno pomembno je tudi, kar je navedel dr. G. in sicer, da se v medicinski rutini mielopatija praviloma ne diagnosticira, kar pa prav tako kaže na neverodostojnost mnenja izvedenca dr. M. V obširnih pritožbenih navajanjih sodišču očita, da bi moralo verjeti izvedencu dr. G. in ne izvedencu dr. M. in še navaja, da sta že oba nevrologa podala mnenje, da je ta poškodba dodatno poslabšala bolezensko stanje, vendar tega dejstva sodišče prve stopnje ni upoštevalo in kaj takšnega iz razlogov sodbe ne izhaja. Zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Najmanj, kar ji pripada je odškodnina za soprispevek poškodbe preko mehanizma prekrvavitvenih motenj, torej za dodatni delež poškodbe in sedanje težave tožnice, ki niso bile zajete v poravnavah. Sodišče prve stopnje pa je popolnoma zmotno zaključilo kakšna odškodnina tožnici še pripada za dodatno škodo, saj je poseglo v že sklenjene poravnave, kar pa ni dopustno. Sistem preračunavanja je napačen. Iz poravnav izhaja, za katero škodo je tožnica že prejela odškodnino, sodišče pa v te poravnave ne more posegati in zato ni pomembno, kakšna mnenja so podali izvedenci v tem pravdnem postopku glede škode, za katero je tožnica s poravnavami že prejela odškodnino. Poravnava je dokončna ureditev spornega razmerja, sodišče pa v takšno poravnavo ne sme posegati. Sodišče bi moralo ugotavljati le katera škoda, ki je v vzročni zvezi z nezgodo, s poravnavami še ni bila povrnjena in ji samo za takšno škodo prisoditi primerno odškodnino, ne sme pa se spuščati v same poravnave. Sodišče je tako zmotno pristopilo k izračunu škode in zato ni ugotovilo, ali gre pri tožnici za novo škodo, ki v poravnavah še ni bila zajeta in takrat ni bila znana, zato je celotna sodba zmotna in jo je potrebno razveljaviti. Sodišče tudi nima pravne podlage za opravljanje revalorizacij in računanje, ali so bile sklenjene poravnave primerne ali ne. Ugotoviti mora le ali in kakšna je nova škoda, ki v poravnavah še ni bila zajeta. Sodbo pa izpodbija tudi o odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče tožencu priznalo stroške, ki mu niso nastali in ki tudi niso bili potrebni. Meni tudi, da tožena stranka ni pravočasno vložila stroškovnika, zato predlaga, da se ta okoliščina preveri. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnica pa je s to pritožbo tudi predlagala, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks, dokumentacijo pa bo predložila naknadno.

V pritožbi zoper zavrnilni del sklepa s katerim sodišče tožnice ni oprostilo plačila sodnih taks pa uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče je napačno zaključilo, da zaradi plačila taks ne bo občutno zmanjšano sredstvo za njeno preživljanje, s tem pa je kršilo načelo socialne države iz 168. čl. ZPP. Sodišče ni pravilno upoštevalo tožničinega premoženjskega stanja, ki je slabo, pri tem navaja dohodke, ki jih prejema njena družina in navaja, da tožnica s takšnimi dohodki ne more preživeti. Morala bo plačati takso za sodbo v treh obrokih, prav tako tudi takso za tožbo, za pritožbo pa mora plačati takso v višini 784,61 EUR, pa tudi za revizijo 1.569,22 EUR. Takšne takse ne zmore, zato je sklep asocialen in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se zavrnilni del sklepa spremeni tako, da se jo oprosti plačila nadaljnjih sodnih taks za pritožbo in revizijo. Zahteva povrnitev stroškov tudi za sestavo te vloge v skupni višini 269,89 EUR.

I. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Z izvensodno poravnavo z dne 9.5.1989, ki sta jo sklenila tožeča stranka in Z. T., pri kateri je imela tožena stranka zavarovano svojo odgovornost iz naslova obveznega zavarovanja, je bila določena odškodnina za negmotno škodo. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je tožena stranka pri tej poravnavi sodelovalo in jo sklenila, zato ima tožena stranka v tem postopku vse ugovore, ki se nanašajo na njeno odškodninsko odgovornost. Enako velja tudi pri drugi poravnavi, pri kateri tožena stranka prav tako ni sodelovala. V skladu z določbami takrat veljavnega Zakona o o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (UL SFRJ št.24/78) sta zavarovalnica in povzročitelj nezgode solidarno zavezana k plačilu odškodnine, vendar pa nista nujna sospornika pač pa navadna. Zato se lahko v postopku branita samostojno in ima toženec tudi vse ugovore nasproti oškodovancu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno najprej presodilo, kakšna bi bila primerna odškodnina zaradi poškodbe in posledic, nato pa je odštelo valoriziran znesek, ki je bil plačan s prvo izvensodno poravnavo in z drugo izvensodno poravnavo, saj je za takšen že izplačan znesek terjatev ugasnila. Za novo škodo gre takrat, kadar ob priznanju prve škode oziroma določitve odškodnine zanjo ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, kljub temu pa se kasneje pojavi. Sodišče mora takrat ugotoviti vse predpostavke odškodninske odgovornosti: da je škoda nastala, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, da je dodatna škoda taka, da niti tožnik niti zavezanec za plačilo zanju nista mogla vedeti in nikakor ne predvidevati njenih posledic in zato ni bila predmet poravnave. Tako bi moralo sodišče ravnati v primeru, če bi bila tožena zavarovalnica, ne pa tudi, ko je tožen povzročitelj, ki z oškodovancem ni sklenil poravnave niti mu ni bilo naloženo plačilo odškodnine in ki ima vse ugovore, s katerimi oporeka trditvam tožeče stranke.

Očitki pritožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je poseglo v že sklenjeno sodno poravnavo niso utemeljeni ker tožena stranka ni bila stranka poravnave. Učinki poravnave nastanejo med sklenitelji, torej med zavarovalnico in tožnico. 148 čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka obveznosti in se na podlagi 1060 čl. Obligacijskega zakonika uporablja, določa, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, za tretje pa le, v kolikor je to izrecno navedeno. Zato je bilo sodišče dolžno ob upoštevanju obeh poravnav ugotavljati , kakšen znesek odškodnine zavarovalnica še ni poravnala, pri tem pa obravnavati ugovore toženca o tem, katera škoda je posledica poškodb, ki jih je tožnik dobil v prometni nezgodi.

Sodišče prve stopnje je natančno izvedlo dokazni postopek, z izvedenci je razčiščevalo katere poškodbe je tožnica utrpela in katere so v vzročni zvezi s prometno nezgodo, po mnenju pritožbenega sodišča pa je tudi pravilno ocenilo izpovedbe izvedencev in je v tem delu dokazni postopek izčrpen. Pritožnikovi očitki, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo novega izvedenca – žilnega kirurga, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, niso utemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da sodišče ni dopustilo izvajanja dokazov v korist tožnice. Dokazi se izvajajo za ugotovitev zatrjevanih in pravno pomembnih dejstev, sodišče pa prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo (ZPP čl. 213), pri tem pa je vezano tudi na določbo 286. čl. ZPP in na dolžnost strank, da pravočasno predlagajo dokaze. Dokazi se torej ne izvajajo, kot si napačno predstavlja tožeča stranka, v korist stranke. Na zadnji glavni obravnavi je tožeča stranka sicer res predlagala, da se pritegne novega izvedenca nevrologa, ki pa naj po potrebi pritegne tudi žilnega kirurga, vendar pa je tak predlog, po štirinajstih letih pravdanja, preveč pavšalen, da bi mu bilo dolžno sodišče slediti. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno obrazložilo in dokazno ocenilo mnenje treh izvedencev, ugotovilo skladnosti in povedalo zakaj izvedencem verjame in zato ni bilo potrebe, da bi se zaslišalo še enega novega izvedenca. Dokazna ocena vseh izvedencev, tako pisnih mnenj kot tudi ustnih dopolnitev, je po mnenju pritožbenega sodišča natančna in prepričljiva.

Tudi pritožbeni očitki, da je sodišče napačno povzelo mnenje izvedencev o tem, da ne gre za poslabšanje niso utemeljeni, saj je bil zahtevek zavrnjen zato, ker je sodišče ugotovilo, da je tožnica že prejela primerno odškodnino tudi za novo nastalo škodo.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno verjelo izvedencem v delu, ko so navedli, da obtolčenje hrbtnega mozga, mielopatija vratne hrbtenjače, ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo in da gre za obolenje sui generis. Izvedenca dr. A. D. in dr. A. M. sta tako v pisnem mnenju kot tudi zaslišana na glavni obravnavi natančno obrazložila svoje zaključke, kar pa je sodišče prve stopnje povzelo v razlogih sodbe in jih tudi prepričljivo dokazno ocenilo, kot je tudi ocenilo mnenje in dopolnitev mnenja izvedenca nevrologa dr. G., ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča manj prepričljivo, saj kot izhaja iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi 22.11.2006 je za nekatere tožničine težave pred poškodbo in po poškodbi, izvedel šele na glavni obravnavi, iz česar pa izhaja, da niti ni pregledal celotne zdravstvene dokumentacije. Pritožbeni očitki, da sodišče ni razčistilo bistvenih nasprotij med mnenjem dr. G. in dr. M. tako niso utemeljeni. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je mnenje izvedenca M. neverodostojno, saj je sodišče vse tožničine pripombe na mnenje tega izvedenca pravilno in v skladu z določbami čl. 213/II , 245 in 254, razčistilo in odgovorilo, zakaj je verjelo temu izvedencu. Oba izvedenca, pa tudi dr. G. so navedli, da je bila tožnica večkrat poškodovana in prepričljivo obrazložili, katere poškodbe so v vzročni zvezi z prometno nesrečo. V tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje izčrpna in prepričljiva in pritožba ni utemeljena, saj je sodišče natančno obrazložilo v katerem delu in zakaj je verjelo, oz. ni verjelo izvedencem.

Pritožbene trditve o tem, da je sodišče spregledalo izpovedbo dr. G., ki ji dr. M. ni ugovarjal, v delu, ko je v zvezi z mielopatijo navedel, da se preiskave glede teh težav niso opravljale, niso utemeljene. Kot je v razlogih sodbe obrazložilo sodišče prve stopnje je že izvedenec dr. D. izključil mielopatijo kot posledico poškodb pri prometni nezgodi. Glede na navedbe dr. G. je sodišče postavilo še drugega izvedenca - dr. M. Dva izvedenca strokovnjaka sta povedala enako, po podaji teh mnenj pa je tudi izvedenec dr. G. izrazil določene pomisleke glede te poškodbe in sicer je navedel, da bi v primeru, da bi bila mielopatija v direktni povezavi z poškodbami ob prometni nezgodi, morale biti te okvare vidne že ob sami poškodbi. Tako je tudi ta izvedenec svojo prvotno pisno mnenje glede te poškodbe spremenil in v bistvu, vsaj posredno potrdil to, kar sta navedla ostala dva izvedenca.

Res je sodišče prve stopnje navedlo, da sta dr. G. in dr. M. na glavni obravnavi navedla, da ima tožnica motnje s prekrvavljenostjo, da je poškodba sicer nekaj k temu prispevala, vendar je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je tožnica imela še dve poškodbi vratne hrbtenice, izvedenca pa sta navedla, da se vpliva teh ne da razmejiti. Takšne navedbe izvedencev pa ne pomenijo, da je tožeča stranka dokazala vzročno zvezo. Dokazno breme za to pa je na strani tožeče stranke (ZPP čl. 212 in 215). Ko je sodišče zaključilo, katere poškodbe so v vzročni zvezi s prometno nezgodo je takšne zaključke obrazložilo. Zato pritožbeni očitki o tem, da sodišče ni upoštevala poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi poškodbe niso utemeljeni. Dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje je izčrpen.

Tožnica pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je pravočasno vložila stroškovnik, sodišče pa ji je priznalo stroške v skladu z določbami čl. 154 in 155 ZPP. Odločitev o stroških je obrazložilo. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je bil narok 30.06.1998 in ne 2001, stranki pa je za ta narok priznalo 30 točk. Tudi je sodišče obrazložilo, da ni šlo za vlogo z dne 9.10.2002 ampak z dne 9.12.2002. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, določbe čl. 200 in 203 ZOR, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja, zato se po 1060 čl. OZ uporablja, pritožbeno sodišče pa absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti (ZPP čl. 353).

II. Pritožba zoper sklep je delno utemeljena Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom odločilo, da se tožnice ne oprosti plačila sodnih taks, pač pa ji je določilo obročno plačilo taks za sodbo in za pritožbo. Iz razlogov sklepa izhaja, da je taksa za sodbo v višini 392,26 EUR, za pritožbo pa 784,61 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica upokojenka s pokojnino v višini 549,00 EUR in da živi v skupnem gospodinjstvu z možem, ki je prav tako upokojenec. Ob pravilni uporabi 168. čl. ZPP je pritožbeno sodišče mnenja, da je premoženjsko stanje tožnice slabo in da obstajajo pogoji za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo, ne pa tudi sodnih taks za revizijo, saj je revizija izredno pravno sredstvo in ni potrebna.

Pritožnica je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama trpi stroške pritožbenega postopka.