Jedro

Tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo toženi stranki znano, da bodo tečajne spremembe takšne in da bi banke zaradi tečajnih gibanj ustvarjale zaslužke. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu. Tudi če je bančna uslužbenka povedala, da s kreditom v tuji valuti sprejema valutno tveganje in da tečaj franka pred sklenitvijo pogodbe ni bistveno nihal, to ne pomeni, da je bil potrošnik zaveden. Treba je upoštevati vse okoliščine primera.

Pojasnilna dolžnost banke velja tudi nasproti porokom.

Izrek

I. Pritožba prvo in drugotožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvo in drugotožečo stranko.

II. Pritožbi tretje, četrte in petotožeče stranke se ugodi in se sodba v razmerju do tretje, četrte in petotožeče stranke razveljavi in se zadeva v tem obsegu (II., 1. točka in III. točka izreka) vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožečih strank, ki so zahtevale, da se pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo, sporazum o ustanovitvi hipoteke z dne 4. 4. 2005 in notarski zapis notarja D. D. z dne 6. 4. 2005, sklenjen med prvo, drugo, tretje, četrto in petotožečo stranko in toženo stranko, nični. Prvo in drugotožeča stranka sta zahtevali tudi plačilo zneskov, naštetih v točki 2 izreka in tudi to je bilo zavrnjeno. Zavrnjen je bil tudi tretji zahtevek na ugotovitev, da sta vknjiženi hipoteki, vpisani v III. točki izreka, neveljavni in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na nepremičninah iz III. točke izreka ter se vzpostavi osnovni položaj, izbriše hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti ID zaznamb ... Sodišče prve stopnje je s tem odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, o podrednih zahtevkih pa se je odločilo odločati kasneje.

2. Proti tej sodbi vlagajo pritožbe tožeče stranke. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Kot zmotno uporabo ZVPoT navajajo, da je zakonodajalec v 24. členu določil primere, ko se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene. Stališče Vrhovnega sodišča, da tudi po ZVPoT velja omejitev, da se nepoštenost glavnega predmeta pogodbe lahko presoja zgolj v primeru njegove nejasnosti in nerazumljivosti, predstavlja odstop od jasnega zakonskega določila 23. in 24. člena ZVPoT. Slovenski zakonodajalec je ugotovil, da je potrebno potrošnika zaščititi pred nepoštenimi pogoji tudi v primerih, ko gre za glavni predmet in tudi v primerih, ko je pogodbeni pogoj zapisan v jasnem in razumljivem jeziku in to ravno zaradi asimetrije med ravnjo informiranosti podjetja in potrošnika. Sodišče je materialno pravo direktive in ZVPoT zmotno uporabilo, enako tudi odločba VS RS. Sodišče nezakonito oži obseg potrošnikovega varstva in 23. in 24. člena, standard obsega pojasnilne dolžnosti banke pa oži tudi v nasprotju z direktivo in sodno prakso SEU. Za obseg pojasnilne dolžnosti je treba primarno uporabiti pravo EU in sodno prakso sodišča EU. Judikati Vrhovnega sodišča ne morejo vzpostaviti drugačne vsebine pojasnilne dolžnosti in drugačnega standarda, kot je v odločbah SEU. Tako se sodišče zmotno sklicuje na II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018. Odločilna je sodba v zadevi C-186/16 in zato je tudi kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obseg pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru pomeni, da morajo biti podane informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče in povečanje tujih obrestnih mer. Toženka tega ni izpolnila. A. A. je dala prazno opozorilo o tem, da je potrebno upoštevati tveganje pri odplačevanju kredita v švicarskih frankih. Posojilojemalec mora biti obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe prevzame tečajno tveganje, ki bi ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, težko nosi. Priča je povedala, da je kredit izpostavila za bolj ugodnega zaradi nižje obrestne meri in je s tem tožnika zavedla. Banka mora navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo pogodbe v tuji valuti, če potrošnik svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožniki so trdili, da je švicarski frank realno gledano v zadnjih treh desetletjih konstantno pridobival na vrednosti v razmerju do eura in že od leta 1973 raste. To je potrdila priča B. B. in C. C. kakor tudi listinski dokazi. Kapital beži v tujo valuto kot varno zatočišče v kriznih časih in to sta potrdili obe priči. Toženka je mogla in morala vedeti, da so verjetne in pričakovane spremembe menjalnega tečaja v smislu rasti CHF. Tudi brez grafičnega ali računskega prikaza bi to morala pojasniti. Tožena bi morala dati vse informacije, da tožniki ocenijo ekonomski vpliv pogoja, kot je v pogodbi na njihove finančne obveznosti. Toženka bi morala dati informacije o odplačilu kreditov iz 90 let, kot so bile povzete v zgibanki avstrijskih nadzornih organov iz leta 2006 in 2011 in Banke Slovenije in ZBS iz leta 2008. Obe državi oziroma bančni nadzorniki so podali identične informacije. Morala bi navajati, da je v študiji IMF iz leta 1997 bilo zapisano, da lahko pride do bega kapitala iz valut EU v trdne valute vključno s švicarskim frankom. To pa se je tudi zgodilo v času evropske dolžniške krize v letu 2009 in pozneje. To sledi tudi iz sodbe C-186/16, točka 44, da je treba to razlagati široko in sicer tako, da potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril presodi, kakšne so ekonomske posledice zanj. To je tudi v drugih sodbah sodišča EU. Tudi direktiva v 3. členu pravi, da je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal v navedenem trenutku in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje navedene pogodbe. Ni bistveno, ali je toženka razpolagala z bolj ali manj konkretnimi podati in ali je bilo mogoče napovedati prihodnja gibanja menjalnega tečaja. Bistveno je, da je toženka razpolagala z bistvenimi podatki glede lastnosti valute CHF, zgodovinskim gibanjem te valute in lastnostmi valute EUR in jih je zamolčala. Šlo je za izredno visoko dolgoročno tveganje. Le tako se tožniki lahko preudarno odločijo. Pojasnilna dolžnost ne dosega pravnih standardov iz prava EU, kot je to zastavila tožena stranka v 19. točki kreditne pogodbe. Ta določba je premalo konkretna in ne vsebuje konkretnega podatka, da bi tožniki lahko ocenili potencialno znatne ekonomske posledice. Po sodbi II Ips 137/2018 bi tožniki morali prejeti informacijo toženke, da bi se lahko zavedali, da prevzemajo valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valut morda težko nositi. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnikov o tem, da toženka ni pojasnila anuitetnega načina odplačevanja kredita in kako se anuitete oblikujejo. Obrazložitev iz točke 27 ni dovolj. Sodba o tem nima razlogov, zato gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Standard iz sodne prakse EU ni, da „ugoden kredit postane nanjo neugoden in da prevzame tečajno tveganje, ki bi ob devalvaciji valute morda težko nosili“. Ni vsako breme, ki je neugodno takšno, da ga je težko nositi. Iz izpovedbe prvega tožnika sodišče ugotavlja, da sta na večih bankah pridobila ponudbe za kredit in da je bil ta kredit najbolj ugoden in skoraj nista razmišljala. Izpovedala sta, da je bila mantra toženke, da se na 20 let tak posel vsekakor splača. Zaposlena je povedala, da „enkrat si malo boljše, enkrat malo slabše, ampak v nekih nihanjih imaš švicarja, trdo valuto“. Ni pa povedala, da bi majhne spremembe v valutnem razmerju lahko povzročile enormno povečanje obresti in predvsem glavnice. Ugodnost kredita je potrdil tudi notar, zato je zmotno presojalo izpovedbo tožnika. Drugotožnica je izpovedala, da je toženka oglaševala kredit kot najbolj ugodnega. Izpovedba je življenjska in ne glede na pogodbeno določilo iz 19. člena Pogodbe, ji gre verjeti. Izpovedala je, da nista dobila praktično nobenega konkretnega pojasnila glede valutnega tveganja in njegova vpliva na obveznosti. Vprašali so za kredit v tolarski protivrednosti 100.000 EUR, ponudili pa so jim CHF.

3. Sodba je nezakonita tudi glede zahtevka na ničnost tretje, četrte in petotožeče stranke. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožeča stranka utemeljuje ničnost pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti v razmerju prvo in drugotožeče stranke. V XII. tožbi so tožniki jasno navedli, da toženka pred sklenitvijo pogodbe ni podala nobenega konkretnega opozorila glede tečajnega tveganja in vpliva spremembe obrestne mere in da je bila toženka dolžna tudi tretje, četrto in petotožeči stranki to pojasniti, kakšen je dejansko strošek kredita za poroštvo in okoliščine, ki lahko vplivajo na spremembo tekom trajanja pogodbe. Tako so zatrjevali razloge za ugotovitev ničnosti določb pogodbe in notarskega zapisa, ki se nanašajo na njihove obveznosti kot porokov in zastaviteljev po OZ in sicer četrtega in sedmega odstavka točke 3, točke 9, drugega odstavka 10. točke, 13., 15, 17. in 18., v kolikor se nanašajo na poroke in zastavitelje. Sodba o tem nima razlogov in se ne da preizkusiti. Sodišče je zmotno upoštevalo izpoved priče A. A. kot izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Priča ni zanikala trditve tožnikov, da je bila njena mantra, da se tak posel vsekakor splača. Priča na izrecno vprašanje sodišče, kaj je pojasnjevala v zvezi z valutnim tveganjem, odgovorila zgolj to, da gre pri kreditu v CHF za tečajno tveganje in da se vsak mesec obrok plačuje v protivrednosti v evrih na dan tečaja. Ni pojasnila nič konkretnega o pojasnilni dolžnosti. To je potrdila tudi priča E. E. Priča A. A. je izpovedala, da ni specialist na področju analiziranja trendov menjalnih tečajev. Bila je vodja poslovalnice. Referenti tožene stranke niso imeli potrebnih znanj. Pojasnila je razliko med kreditom v SIT in v CHF, torej v ceni kredita v pomenu obrestne mere in ni pojasnila večje tveganosti kredita. Ni ugotovilo, da je priča izpovedala, da je sama kredit v CHF štela kot varen produkt in da se v detajle glede valutnega tveganja niso poglabljali. Niso se poglabljali v zgodovinski odnos CHF do EUR. Simulacije glede gibanja glavnice ob spremembi tečaja ni delala. S pričo E. E. pa tožnika nista komunicirala. Priča je zaposlena pri Slovenski banki in je zainteresirana za izid postopka. Najprej priča izpove, da je pri predstavitvi kreditov v CHF uporabljala grafe, kaj se dogaja s tečajem, v naslednjem odgovoru pa se je popravila, da je imela grafe glede gibanja libor, kar je skladno z izpovedbo priče A. A. Tudi ta priča je izpovedala, da ni bila seznanjena z zgodovinskim trendom med CHF in EUR. Sodišče je zmotno ocenilo letak iz leta 2004. Na letaku ni navedeno, da se izteče v letu 2004 in splošno znano je, da ni časovno omejeno. Čeprav letak ni vseboval zagotovila, da valutnega tveganja ni, to ni pomembno. Izpostavil je cenovno ugodno zaradi nižje obrestne mere in zamolčal tveganje. S tem je kršena pojasnilna dolžnost. Visoka vrednost CHF je trajala od 6. 9. 2011 do 14. 1. 2015, ko je prišlo do padca valute CHF. Vmes pa je prišlo do zvišanja mesečne anuitete. Sodišče je napačno ocenilo dokaze z zaslišanjem drugih kreditojemalcev (priča F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J.). Čeprav so se pogovarjali z drugimi referenti, to ne pomeni, da njihove izpovedbe ni mogoče upoštevati. Priča E. E. e izpovedala, da so dobili navodila glede prodaje kreditov v EUR in CHF in so gledali, da je predstavitev v taki obliki, da se tak način prodaje „post festum“ tudi nadzira. Prodajni postopek je bil poenoten in sodišče šteje pojasnilno dolžnost, ki jo je opravila A. A., za zadosten. Sodišče je v tem bistveno kršilo določila postopka, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno. Izpovedbam prič ni mogoče odvzeti verodostojnosti. Vse priče so opisovale sklenitev kreditne pogodbe na način, da jim toženka ni podala praktično nobenega opozorila glede valutnega tveganja in so referenti zagotavljali, da je tveganje minimalno. Priče so izpovedale, da je toženka odobrila kredit nesposobnim strankam in ga predstavila za varnega. Šlo je za poslovno prakso toženke. Cenovna ugodnost je zgolj en vidik kredita v CHF. Sodišče napačno sklepa, da tožniki niso bili dovolj pozorni na ostala pojasnila v zvezi s ponujanjem kredita. Nato pritožba ponavlja navedbe o tem, kar je navajala v točki 3, 3.3 in 3.4 pritožbe. Sodišče je napačno ocenilo dopise BS iz leta 2006 in 2007 ter zgibank iz leta 2008. Vztraja, da opozorilo A. A. ni doseglo standarda, ki ga je postavilo SEU. 19. člen Pogodbe ne zadošča. Opozarja na sodbo Visokog trgovačkog suda Republike Hrvaške, ki je ugodilo zahtevku, da so določbe v kreditnih pogodbah z valutno klavzulah v CHF, nične. Toženka ni bila izpostavljena valutnemu tveganju, kjer zapisa svojo odprto valutno pozicijo, kot je izpovedala priča C. C. in valutno tveganje nosi samo kreditojemalec. CHF je bila valuta varnega zatočišča, EUR pa je mehka valuta. Bilo je bolj verjetno, da bo vrednost CHF v času trajanja kredita rasla kot pa padala. Opozarja na izpovedbo priče C. C. Ni pomembno, ali je toženka lahko napovedala točno gibanje menjalnega tečaja. Toženka bi morala tožnikom pojasniti vse okoliščine zgodovinskega gibanja vrednosti CHF. Sodba nima razlogov o tem in se ne da preizkusiti. Gre za odločilno dejstvo glede slabe vere toženke ob sklepanju pogodbe. Toženka je zamolčala, da sama valutnega tveganja sploh ne nosi. Tekom postopka je potrdila, da ima sama valutno pozicijo zaprto in da zato nima valutnega tveganja. Zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je zmotno stališče, da vse tveganje prevzame tožeča stranka. Ne drži ugotovitev iz 52. točke obrazložitve, da tožnika ne zatrjujeta in ne dokazujeta znatnega neravnotežja v času sklepanja pogodbe. S tem, ko nista bila seznanjena z valutnim tveganjem, sta preferirala kredit v CHF. Ni realno pričakovati, da bi tožnika kot povprečno razumna kreditojemalca bila pripravljena prevzeti takšno tveganje. Posebno ker je šlo za 20 let kredita in nakup družinskega stanovanja. Toženka si je ustvarila enormne dobičke, kar izhaja iz letnega poročila. Toženka je bila zavarovana tudi s hipoteko in poroštvom, odprto valutno pozicijo pa takoj zaprla. Sodišče tega ni upoštevalo in tudi tu gre za kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP Ni se opredelilo do navedbo tožnikov iz 27. točke druge pripravljalne vloge o nepoštenosti pogodbenega določila. Morali bi upoštevati sodbe C-118/17, C-70/17 in C-179/17. Tudi ob upoštevanju Shummanove formule bi prišlo do ničnosti pogodbe. Zato je podana kršitev 2. člena Ustave, 14. člena, 22. člena in 33. člena Ustave in 67. člena ter 34. člena. Sodilo je arbitrarno in samovoljno. Nato na koncu ponavlja vse navedbe, za katere meni, da se sodišče ni opredelilo: da že majhne spremembe tečaja povzročijo enormno povečanje obresti in glavnice, da je toženka izkoristila šibkejši položaj, da je CHF v zadnjih desetletjih pridobival na vrednosti, da so bili ti podatki toženki znani, da je toženka valutno tveganje ocenjevala in spremljala na ravni skupine in matične banke, da tožnikov ni opozorila na lastnost varnega zatočišča CHF, da je bil CHF v času sklepanja pogodbe podcenjen, da toženka ni omenila vpliva spremembe tečaja na glavnico kredita, da je v letih med 2007 in 2017 ustvarila čisti dobiček 16.946.000 EUR, da anuitetni način odplačevanja obresti še bolj izpostavi tveganje za tečajno razliko, da kreditna pogodba v tuji valuti predstavlja kompleksen bančni produkt (članek mag. Tanje Šuler) in na sodbo II Ips 219/2015, da morajo biti pogodbeni pogoji določeni, da ne dopuščajo nepoštenosti rezultatov, da je toženka bila seznanjena s študijo IMF iz leta 1997 in na sodbo Visokog trgovačkog suda iz Republike Hrvaške.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Sodišče je pravilno uporabilo določbe ZVPoT. Ne gre za strožje varstvo, kot ga določi Direktiva 93/13/EGS in SEU. Zmotno meni, da ZVPoT dopušča presojo nepoštenosti glavnega predmeta, četudi je ta določen jasno in razumljivo. Direktiva je bila pravilno prenesena v zakon. Ne gre za ekvivalenco dajatev v tem primeru. Dr. Možina je poudaril, da je smiselna razlaga, ki je skladna s 4. členom Direktive, po kateri je glavni predmet pogodbe izključen iz presoje nepoštenosti, če je določen jasno in razumljivo. Pojasnilna dolžnost je bila primerna, kot je tudi ugotovljeno v odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018, II Ips 137/2018 in drugih. Ne tožena stranka in ne Banka Slovenije ni mogla predvideti časa in obsega ukrepov tuje nacionalne valute. Iz poročila bank ni informacije glede gibanja tečaja v prihodnosti. To so jasno izpovedale priče A. A., E. E. in C. C. Zato ni bila v slabi veri. Ni bila dolžna prikazati izračunov, grafov. Bistvo sodbe v zadevi C-186/17 je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja kot so grafi in izračuni. Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 195/18. Tožniki so bili opozorjeni na tveganje spremembe menjalnega tečaja. Kreditna pogodba opisuje višino posojila, način preračunavanja in vsakomesečne anuitete vračila kredita kot končni poračun. Mesečno anuiteto je določila na podlagi črpanja zneska kredita, pripisanih obresti za čas črpanja kredita, odplačilne dobe in obrestne mere, predviden znesek mesečne anuitete pa znaša na dan priprave pogodbe 898,80 CHF. To je bilo predstavljeno tudi s strani bančne uslužbenke. Tožeče stranke niso dokazale, da so bile na drugih bankah in da bi bila ponudba kredita vezanega na CHF pri toženi stranki najbolj ugodna. Tožena stranka ni zamolčala, da že manjše spremembe v valutnem razmerju povzročijo enormno povečanje obresti in predvsem glavnice. Glavnica se s plačili le niža. Kredit je bil predstavljen celovito in tožena stranka je s tem izpolnila pojasnilno dolžnost. Nato analizira izpovedbe prič A. A. in E. E.. Na letaku ni bilo zagotovila, da ne gre za valutno tveganje. Tožena stranka ne more vplivati na ukrep Švicarske centralne banke, ki se je zgodil v letu 2011. Ob sklepanju kreditne pogodbe vsega tega ni vedela. Sodišče je pravilno ocenilo izpovedbe drugih kreditojemalce in se izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Referentka K. K. pri sklepanju posla ni sodelovala. Praksa tujih sodišč za slovensko sodišče ni zavezujoča. Zato ne te navedbe ni bilo treba odgovarjati. Sicer pa tožeča stranka našteje kršitev 6 ustavnih pravic in jih ne obrazloži. Zato se na to ni mogoče izjaviti. Sporazum o hipoteki je sklenjen na podlagi kreditne pogodbe. Hipoteka je vpisana na podlagi 147. člena ZZK in podlaga je bil notarski zapis kreditne pogodbe in sporazuma. Če je pogodba je veljavna, je veljavna tudi hipoteka.

5. Pritožba prvo in drugotožeče stranke ni utemeljena, pritožba tretje, četrto in petotožeče stranke pa je utemeljena v delu, kjer se izrek sodbe nanaša na te tri stranke.

6. Zaradi obsežnosti zadeve in jasnosti odgovorov na pritožbene navedbe je treba najprej razgrniti materialno pravo, ki je po stališču pritožbenega sodišča v tej zadevi, odločilno. Sodba in pritožba se sklicujeta na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS in SEU. V odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 32/2019, z dne 23. januarja 2020, je Vrhovno sodišče v primerljivi zadevi zoper isto toženo stranko, podalo pregled tako prava Evropske Unije kot nacionalnega prava na tem področju (točke 11 do 21 citirane sodbe). Merodajno je torej pravo, ki je veljalo v času sklepanja tako kreditne pogodbe kot notarskega zapisa. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih (prvi odstavek 3. člena Direktive 93/13). Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine v času sklepanja pogodbe ter druge pogoje iz pogodbe, od katerih je pogoj odvisen (4. člen Direktive). V dvomu glede pomena pogoja prevlada razlaga, ki je za potrošnika bolj ugodna (5. člen Direktive). V zvezi s pogodbami o hipotekarnem posojilu, ki so sklenjene v tuji valuti ali indeksirane v tej valuti, je sodišče EU pojasnilo, da mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi skupne stroške svojega kredita. Gre torej za informacijo o prevzemu tečajnega tveganja, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Banka mora navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali je ponudnik posredoval vse upoštevne informacije, ki morajo tem omogočati oceno ekonomskega vpliva spornega pogoja na njihove finančne obveznosti1. 7. Osnovni predpis v nacionalnem pravu, ki je takrat urejal potrošniške kredite, je bil ZVPoT2. Sedaj veljavni ZPOTK-B velja od 20. 12. 2017 in je določal dodatne obveznosti bankam pri sklepanju kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Za presojo konkretne pogodbe je tako odločilno pravo, ki je veljalo v tem času. Vendar je že ZVPoT zahteval, da morajo biti splošni pogodbeni pogoji jasni in razumljivi (22. člen) in da se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena). Do potrošnika nepošteni pogodbeni pogoji so nični (23. člen) in pred sklenitvijo kreditne pogodbe mora banka potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena). 24. člen ZVPoT določa, kateri pogoji so nepošteni. 7. člen pa je določal bistvene sestavine pisne kreditne pogodbe. Pri kreditnih pogodba, v katerih je obračun vezan na uporabo tuje valute, je morala biti v enostavnem in razumljivem besedilu navedena tuja valuta in vrsta tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti.

8. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 32/2019 opravilo analizo pet svojih odločb, ki so bile že izdane v podobnih primerih3. V dosedanji sodni praksi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se dogovor o valutni klavzuli presoja kot glavni predmet pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen. Zato je treba vprašanje, ali je bil potrošnik pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in sposobnosti ocene skupnega stroška kredita, presojati ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Pri tem tožena stranka dokazuje pravilno izpolnjeno pojasnilno dolžnost in v kolikor se s tem tožeča stranka ne strinja, preide procesno dokazno breme na tožečo stranko. V zadevi II Ips 137/2018 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da že opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije. Do te vodi le v primeru, če je podana nepoštenost glede glavnega predmeta pogodbe, torej če je banka hkrati ravnala v slabi veri in ker je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi pogodbenih stranki obstajalo znatno neravnotežje. Pri tem so pomembne tudi okoliščine, če po svoji naravi sodijo istočasno v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno kot tudi v okvir presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe zaradi bankine nedobrovernosti4. V dosedanji sodni praksi je bilo tudi pojasnjeno, da samo abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, in da je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcu celovito pojasnjeno5. O pojasnilni dolžnosti v konkretni zadevi:

9. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve povzelo zatrjevane razloge tožeče stranke za ničnost pogodbe. Očitala je toženi stranki opustitve razkritja okoliščin, ki so vplivale na razumevanje tveganja potrošnikov ob sklenitvi potrošniške pogodbe, izkoriščanje okoliščin, da kreditojemalca nista bila sposobna sama razumeti pomena tveganj, povezanih z valutno klavzulo, nezadostno izkušenost potrošnikov, vnaprejšnje vedenje banke o prerazporeditvi tveganja posla na kreditojemalca, napačno svetovanje in izkoriščanje potreb potrošnikov, da si pridobita kredit za rešitev stanovanjskega vprašanja.

10. Sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je določba 19. točke Pogodbe jasna, napisana v slovenskem jeziku in da vsebuje opozorilo, da kreditojemalca prevzemata valutno tveganje. V samem besedilu člena je vsebovana beseda „tveganje“, kar mora pri povprečno skrbnem bralcu vzbuditi pozornost. Nato je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da 19. člen Pogodbe vsebuje tudi izjavo kreditojemalcev, da izjavljata, da ta riziko izrecno prevzemata. Riziko pa je opisan v 19. točki Pogodbe. Nato je zaslišalo referentko, pričo A. A., ki je opisala siceršnjo poslovno prakso v takih primerih. Povedala je, da so strankam predstavili, da odplačevanje kredita, vezano na tečaj švicarskega franka pomeni tveganje in da ga je treba upoštevati. Res pa je, da je kredit v švicarskih frankih predstavila kot ugodnega zaradi nižje obrestne mere in nenazadnje nižjih obrokov. Ni imela grafov ali drugih brošur in ni delala simulacije. Druga bančna uslužbenka, priča E. E., pa je to potrdila. Predvsem pa je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prvotožnika pravilno sklepalo, da ni šlo za neuke stranke, ki se pred najetjem kredita nista dovolj pozanimala oziroma bila obveščena. Tožnik je povedal, da sta z ženo pridobila več ponudb za posojilo in tudi ponudbo tožene stranke. Za obrestno mero se je celo pogajal in dogovorjena je bila še nižja obrestna mera. Povedal pa je, da sta se z ženo odločila za ta kredit zato, ker je šlo za najbolj ugodno ponudbo, in da so na banki povedali, da so švicarski franki trdna valuta, da nihanje sicer je „malo gor malo dol“, na dolgi rok pa nihče ne ve, kako bo. Kreditojemalca sta zaposlena6. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje sledi, da ni šlo za najem kredita z valutno klavzulo zato, ker ne bi zmogla kredita v tedaj veljavnih SIT. Odločila sta se, ker je bil v tem trenutku bolj ugoden in bila sta opozorjena na določeno valutno nihanje. Na banki sta bila večkrat in sta se o kreditu pogajala.

11. Pritožbeno sodišče opozarja še na člen 8 pogodbe, ki je dopuščala predčasno odplačilo kredita. Banka je ob podpisu pogodbe kreditojemalcema izročila anuitetni načrt. Nato je v 20. členu Pogodbe predvidena možnost, da bo v Republiki Sloveniji kot zakonito plačilno sredstvo namesto SIT priznan EUR in je bila dana možnost, da se od dneva preračunavanja v EUR kot osnova za obračun glavnice kredita, pogodbenih in zamudnih obresti ter nadomestil, upošteva EUR (2. točka 20. člena). Do EUR je tudi prišlo s 1. 1. 2007 in tedaj bi tožnika lahko zahtevala preračun kredita v EUR. Tako je sodišče ugotovilo, da sta kreditojemalca s preverjanjem drugih ponudb drugih bank in z informacijo, ki sta jo dobila pri toženi stranki, bila dovolj seznanjena v danih okoliščinah o tem, da prevzemata tečajno tveganje, ki bo ob devalvaciji valute, v kateri prejemata dohodek, zanju breme7. Imela sta ves čas možnost, da bi preračunala kredit v EUR in se s tem znebila valutne klavzule. Ta možnost je bila posebej dogovorjena v pogodbi. Tako pa sta od sklenitve pogodbe v letu 2005 do ukrepa Švicarske centralne banke, ki je bil 2011 in najhujši leta 2015, ves čas imela ugodno obrestno mero in za ta čas je bilo prevzeto tveganje njima v korist. Nato pa se je stanje res spremenilo. Treba je tudi pojasniti, da tožeča stranka tekom pravde in tudi v pritožbi ne poda izračuna, koliko je sedaj njena obveznost glede na razmerje med CHF in EUR; gre za del pogodbe, ki je aleatoren in ki pomeni prevzem tveganja za pogodbeni stranki. Pri taki pogodbi ni mogoče izpostaviti le ene plati oziroma obveznosti ene stranke.

12. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na ugotovljeno dejansko stanje ugotovilo, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena glede na okoliščine primera in v danem času. To je bilo v skladu tako s tedaj veljavno nacionalno zakonodajo kot z evropskim pravom (sodba C-186/16).

13. Pritožba meni, da bi že takrat tožena stranka morala bolj opozoriti tožnika na možnost spremembe valute. Pri tem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe A. A. Vendar je tudi to izpovedbo treba oceniti v sklopu ugotovljenega dejanskega stanja: tožnika sta bila večkrat pri toženi stranki, pridobila sta več ponudb bank in tudi pogajala sta se z banko in celo dosegla znižanje obrestne mere. Sodišče je tudi pravilno ocenilo, da letak, katerega izpostavi pritožba (priloga A29) ni odločilno vplival na tožnika. Tožnika sta se odločila na podlagi primerjav drugih ponudb, drugih informacij in pogajanj s toženo stranko. Tožnika nista izpovedala, da sta se odločila za ta kredit na podlagi letaka.

14. Toženka je tako uspela dokazati, da je tožnikoma predstavila tudi kredita v EUR, da je opozorila na valutno tveganje, da se je pogajala s tožnikoma, da sta si tožnika zagotovila ponudbe drugih bank in da sta se odločila zaradi ugodnosti nižje obrestne mere za ta kredit. Treba je torej upoštevati, da sta tožnika zaposlena in izobražena potrošnika.

O poštenosti pogodbenega pogoja:

15. Tožeča stranka v pravdi trdi, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj vrednost CHF od leta 1973 raste, vrednost EUR pa pada, zato se sklicuje na zaslišanje priče B. B. in C. C. ter poročilo IMF iz leta 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbe prič B. B. in C. C. Tožena stranka ni razpolagala z informacijami o gibanju tečaja CHF napram EUR v takšnem obdobju, ki ga zatrjuje pritožba. Priča T. je pojasnil, kako je devizni trg občutljiv na številne dejavnike in da so zato napovedi banke kratkoročne, do nekaj mesecev, s temi daljšimi napovedmi pa se ukvarjajo drugi analitiki. Pojasnil je tudi, da tožena stranka ni vedela, kaj se bo zgodilo s tečajem in da banka kredite v CHF ni plasirala ter ni ustvarjala dobička ter da zaradi krepitve CHF prihodki banke niso rasli. Zlasti je pa pritrditi sodišču prve stopnje, da v tako dolgem času, kot je bil predmetni kredit (20 let in ne 30, kot zmotno meni sodišče prve stopnje), ni mogoče napovedati gibanja tečajnega razmerja. Ravno v tem je aleatornost te pogodbene določbe. Zmotno meni pritožba, da bi tožena stranka morala tožnikoma podati informacije o odplačilu kreditov iz 90 let, kot so imeli povzetki v zgibankah avstrijskih nadzornih organov iz leta 2006 in 2011 ter Banke Slovenije iz leta 2008. Kredit je bil dan v letu 2005 in teh zgibank tožena stranka ni mogla imeti. Tudi študij IMF iz leta 1997, ki je napovedoval, da bi lahko prišlo do bega kapitala iz valut EU v korist trdih valut vključno s CHF, ni po dokaznem postopku informacija, ki bi bila toženi stranki znana. Do dolžniške krize je prišlo v letu 2009 in kasneje, kot priznava sama pritožba. Pogodba pa je bila sklenjena v letu 2005. 16. Tožena stranka je torej podala tiste informacije, ki jih je poznala v navedenem trenutku in kar je bilo adekvatno glede na ekonomska dogajanja.

17. Ni mogoče mimo dejstva, da tudi sedanji Zakon o potrošniških kreditih in ustrezna direktiva EU, dopušča kreditne pogodbe potrošnikov z valutno klavzulo. Zahteva sicer več opozoril in pojasnil, kot je to bilo v času sklepanja pogodbe, vendar gre za posel, ki še zmeraj ni prepovedan. Še vedno ga lahko sklepa banka s potrošnikom. Tožnika pa nista nevedna in nista bila v takšni stiski, da sta morala vzeti ta kredit zaradi višine mesečnega obroka. Ni mogoče trditi, da bi bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena samo z izdelavo simulacij o tečajnih spremembah z ilustrativno prikazanim dejanskim tveganjem. Splošno znano dejstvo za povprečne udeležence v pravnem prometu je, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče (primerjaj sodbo II Ips 32/2019). Tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo toženi stranki znano, da bodo tečajne spremembe takšne in da bi banke zaradi tečajnih gibanj ustvarjale zaslužke. Sklicevanje na sodbo hrvaškega Visokog trgovačkog suda pa ni relevantno, saj ne gre za veljavni pravni vir v naši državi. Sodišče je upoštevalo primerljivo sodno prakso nacionalnega vrhovnega sodišča in sodišča SUR. Vrhovno sodišče je tudi zapisalo, da če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja franka v obdobju vračanja kredita ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu. Tudi če je bančna uslužbenka povedala, da s kreditom v tuji valuti sprejema valutno tveganje in da tečaj franka pred sklenitvijo pogodbe ni bistveno nihal, to ne pomeni, da je bil potrošnik zaveden8. Treba je upoštevati vse okoliščine primera.

18. Pritožba nadalje zmotno meni, da tožnika nista bila seznanjena in nista dobila pojasnila anuitetnega načina odplačevanja kredita. Kot izhaja že iz pogodbe in iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta tožnika anuitetni načrt prejela. Sodišče tudi povzame izpovedbo tožnikov, da sta od sklenitve pogodbe dalje spremljanja gibanja tečaja EUR in CHF, ker je bila od tega odvisna višina anuitete. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in zato ni podana očitana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Pritožba večkrat izpostavi dejstvo, da je priča A. A. povedala, da se tak posel izplača in da je to potrdil tudi notar D. D. Glede na vse druge ugotovitve in vedenje tako o drugih možnostih kreditnih pogodb kot o konkretni pogodbi z valutnim tveganjem, te pritožbene navedbe ne morejo biti uspešne. Ni mogoče iztrgati iz posameznih izpovedb le določenih stavkov in jih potem prikazati kot zmotno dokazno oceno. Tudi dejstvo, da je drugotožnica potrdila, da je šlo za najbolj ugodno možnost, na to ne vpliva. Drugotožnica ni dokazala, da ni bila seznanjena z valutnim tveganjem. Njene trditve, da so v banki ponudili le kredit v CHF, pa sodišče ni sprejelo. Iz zaslišanja priče A. A., nenazadnje tudi iz zaslišanja prvotožnika in iz teksta same pogodbe sledi, da je bilo v pripravah na sklenitev pogodbe tožnikoma dovolj pojasnjeno, kakšno pogodbo sklepata in da se lahko vedno kredit preračuna v EUR.

20. Pritožba graja dokazno oceno izpovedbe priče E. E. Gre za drugo bančno uslužbenko, ki je izpovedala način sklepanja kreditov pri toženi stranki. Priča je potrdila navedbe tožene stranke, vendar sodišče se ni odločilo le na podlagi izpovedbe te priče, ampak glede na vse dokaze, katere je izvedlo v tej zadevi.

21. Sodišče je ugodilo dokaznim predlogom tožeče stranke in zaslišalo tudi druge kreditojemalce (priče F. F., G. G., H. H., I. in J. J.). Sodišče je na podlagi zaslišanja obeh referentk ugotovilo način sklepanja pogodbe pri toženi stranki. Referentka K. K. s kreditojemalci, ki so bili zaslišani, ni komunicirala. Njihove izpovedbe so se tudi razlikovale od izpovedbe prvega tožnika in druge tožnice. Priče so komunicirale z drugim bančnim uslužbencem, L. L. Zato sodišče tem pričam ni sledilo in je tudi štelo, da so zainteresirane za uspeh tožeče stranke v pravdi, ker bi to lahko vplivalo na veljavnost njihovih pogodb. Ni mogoče mimo dejstva, da so okoliščine na strani tožnika takšne, da pripeljejo do spoznanja, da sta tožnika imela dovolj informacij o kreditu, ki ga najemata. Priče so izjavile, da je tožena stranka dajala kredite kreditno nesposobnim strankam, vendar je dokazni postopek pokazal, da sta bila tožnika kreditno sposobna tudi za kredit v SIT in da jim je bil tak kredit ponujan. Zato te navedbe ne morejo biti pravno odločilne.

22. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presojalo dopis Banke Slovenije iz leta 2006 in 2007 ter zgibanko ZBS iz leta 2008. Gre za listine, ki so nastale po času sklenitve pogodbe in tožena stranka je uspela dokazati, da teh informacij ni imela. V konkretnem primeru ni šlo za nek poseben primer dajanja kredita z valutno klavzulo v CHF, ampak za prakso številnih bank, ki je potekala na podlagi Zakona o potrošniških kreditih in veljavne Evropske direktive. Zato je prikazovanje tožeče stranke, o vedenju tožene stranke o tem, kam gre svetovno finančno gospodarstvo oziroma prihajajoča kriza, neadekvatno.

23. Pritožba še trdi, da se tožena stranka ni izpostavila valutnemu tveganju in da to izhaja tudi iz pričevanja priče C. C. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo zaslišanje priče C. C. (točka 46 obrazložitve). Pojasnil je, da se z daljšimi napovedmi ukvarjajo drugi analitiki, da pa so napovedi banke kratkoročne, do nekaj mesecev. Pojasnil je, da banka kreditov v CHF ni plasirala in ni ustvarjala dobičkov, zaradi krepitve CHF. Pojasnilne dolžnosti banke ni mogoče razumeti kot dolžnosti pravilnega napovedovanja gibanj na kapitalskih in valutnih trgih ter gibanj v gospodarstvu EU v dolgotrajnih obdobjih. Banke morajo na podlagi 85. člena Zakona o bančništvu opravljati valutno tveganje na način, da gibanje tečaja ne pomeni materialne izgube (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 293/2017). V tej sodbi je Vrhovno sodišče povzelo generalnega pravobranilca sodišča EU v zadevi C-186/17, ki je zastopal stališče, da pogoj iz posojilne pogodbe, ki določa vračilo izposojenega zneska v tuji valuti, v kateri je bilo posojilno odobreno, ni nepošten. Za posojilne pogodbe v tuji valuti se običajno uporablja nižja obrestna mera kot za posojilne pogodbe v nacionalni valuti in sicer prav v zameno za tečajno tveganje. Iz svojih trditev tako tožeča stranka ni dokazala, saj se je toženi stranki uspelo razbremeniti, da je pogodbeni pogoj pošten. Zaradi aleatornosti pogodbe pa ni mogoče sklicevanje na načelo enake vrednosti dajatev. V času sklepanja pogodbe tako ni bilo znatnega neravnotežja oziroma nepoštenosti pogoja. Pritožba tudi zmotno zamenjuje aleatorni del pogodbe oziroma valutno klavzula s primerjavo dejstva, da se je tožena stranka zavarovala s hipoteko in poroštvom. Ti dve določbi nista primerljivi in ni mogoče ugotoviti zato nepoštenosti pogodbenega določila. Sodba tudi nima razlogov oziroma primerjave teh dveh določb pogodbe (valutne klavzule in zavarovanja s hipoteko in poroštvom), saj ne gre za med seboj primerljivi dejstvi. Pritožba se nato sklicuje še na sodbe sodišča EU v zadevi C-118/17, C-70/17 in C-179/17, vendar ne pojasni, kaj v predmetni zadevi ni bilo upoštevano glede na izražena stališča v teh sodbah. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo s trditvami tožnikov glede ničnosti kreditne pogodbe in ima razloge o odločilnih dejstvih, ki jih v zakonskem dejanskem stanju določa 24. člen ZVPoT. Zato v tem delu ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP.

24. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje pri oceni izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke, kršilo temeljna načela iz Ustave. Pri tem našteva 2., 4., 22., 33., 67., 34. člen Ustave. Meni, da sodišče tudi ni upoštevalo prakse EU. Pritožbeno sodišče temu ne sledi, saj je sodišče prve stopnje razložilo, katere pravne podlage upošteva in tudi katere judikate Vrhovnega sodišča RS in sodišča EU uporabi kot merilo za preizkus pravilne uporabe materialnega prava v konkretnem primeru. Sodišče ni zakonov razložilo tako, da razlaga pomeni kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine (Schumannova formula). Sodba je glede prvo in drugotožeče stranke pravilno obrazložena, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in sodišče pri tem ni kršilo določb ZPP o postopku in tudi ne temeljnih človekovih pravic. Tožnika imata enake pravice kot druge stranke v podobnih postopkih, tudi njihova zasebna lastnina s sodbo ni prizadeta. Sodba ni samovoljna in arbitrarna in je odgovorila na tiste trditvene podlage, ki jih mora sodišče obdelati, da lahko primerja zakonski dejanski stan z življenjskim primerom in nato odloči. Le v odgovoru na na koncu naštete navedbe, je treba tožnikoma pojasniti, da je bilo pravilno ugotovljeno, kaj mora pojasnilna dolžnost obsegati in da je tožena stranka to dolžnost pravilno opravila. Pri tem ni izkoristila položaj tožnikov. Ni pa mogoče upoštevati vseh trditev tožeče stranke o treh desetletjih gibanja vrednosti EUR in CHF, saj je tožnikoma bila zadosti pojasnjena valutna klavzula in tožnika sta si pridobila tudi ponudbe drugih bank za pridobitev kredita tako v SIT kot v EUR. Tožeča stranka ni dokazala, da bi toženi stranki bilo znano, da bo prišlo do pomembne spremembe CHF med trajanjem pogodbe in tudi ni dokazala, da bi tožena stranka ravno iz tečajnih razlik iz kreditnih pogodb z valutnim tveganjem ustvarila čisti dobiček, ki ga tožniki zatrjujejo. Z anuitetnim načinom odplačevanja sta bila tožnika seznanjena in sta tudi anuitetni načrt prejela.

25. Ker je sodišče prve stopnje v razmerju do prvo in drugotožeče stranke pravilno ugotovila dejansko stanje, pri tem pa ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba njuno pritožbo zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tretje, četrte in petotožeče stranke:

26. Pritožba utemeljeno opozarja, da je že v tožbi opredelila aktivno legitimacijo tretje, četrte in petotožeče stranke s tem, da jim toženka pred sklenitvijo pogodbe ni podala nobenega konkretnega opozorila glede tečajnega tveganja in vpliva spremembe referenčne obrestne mere ter tečaja CHF na višino anuitete in višino glavnice (navedbe tožbe pod XII, stran 21). Poroki niso podali take izjave, kot jo določa 19. člen Pogodbe in trdijo, da bi jih morala tožena stranka seznaniti s tem, kakšen je dejanski strošek kredita, za katerega prevzamejo poroštvo in katere okoliščine lahko vplivajo na njegovo spremembo tekom trajanja pogodbe. Zato zahtevajo ugotovitev ničnosti pogodbe, ki se nanašajo na njihove obveznosti kot porokov in zastaviteljev po OZ in ničnost točk 2., 3. in 4. notarskega zapisa ter določbe 6., 7. odstavka točke 3, točke 9, točke 10, določbe 13., 15., 17. in 18. točke, kolikor se nanašajo na poroke oziroma zastavitelje. Tožniki so glede te trditvene podlage predlagali enake dokaze kot prej, svoje zaslišanje o teh okoliščinah. Sodišče prve stopnje pa je na to le odgovorilo, da so tožniki izpovedali, da so zaupali sinu oziroma hčerki v zvezi z izbiro posojila v švicarskih frankih, da na banki niso bili, da so pogodbo podpisali pri notarju in da jo je notar prebral hitro ter posebnih pojasnil v zvezi z valutnim tveganjem ni podal. Sodišče nato odgovori, da tožeča stranka utemeljuje ničnost pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti v razmerju do prvega tožnika in drugotožnice kot kreditojemalcev in ne zaradi tega, ker tožena stranka valutno tveganje posebej ni predstavila poroku oziroma zastaviteljem. To je v nasprotju z navedbami v točki XII tožbe.

27. Potem se sodišče prve stopnje ne opredeli do določb pogodbe, ki urejajo poroštvo oziroma hipoteko. V Pogodbi je v 9. členu določeno, da sta kreditojemalca ter solidarna poroka in zastavitelja dolžna urediti zastavno pravico na ponujani nepremičnini in stranke so pogodbo podpisale. Vendar je treba ugotoviti, da 19. člen Pogodbe, ki ureja valutno klavzulo, določa, da solidarna kreditojemalca9 s podpisom te pogodbe potrjujeta seznanjenost in prevzem tveganja. Pri valutni klavzuli ni omembe porokov in zastavitelja. Zato bi sodišče prve stopnje glede na trditveno podlago iz tožbe, moralo odgovoriti na vprašanje, ali mora banka z valutno klavzulo in tveganjem seznaniti tudi poroke in zastavitelje enako kot kreditojemalce? S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (določba 112. člena OZ). Solidarni porok odgovarja kot dolžnik. Upnik lahko zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh (tretji odstavek 119. člena OZ). Tudi za sporazum o ustanovitvi hipoteke po SPZ velja, da morajo pogodbene stranke razumeti bistvene sestavine pogodbe in višina dolga je bistvena sestavina pogodbe.

28. Ker sodba nima razlogov o zatrjevanih dejstvih, ni mogoče podati napotka za nadaljnje sojenje. Sodbo je bilo tako treba razveljaviti zoper tretjo, četrto in petotožečo stranko (II., točka 1, III. izreka sodbe v tem delu). Odločitev temelji na 354. členu ZPP. Sodišče prve stopnje ni moglo odločati, saj sodba ni presojala trditvene podlage in predlaganih dokazov v tej smeri. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z odločanjem o tem zahtevku, ki ga je sodišče prve stopnje sicer zavrnilo, ni pa upoštevalo trditvene podlage in predloženih dokazov, bi strankam odvzelo možnost sodelovanja v dvostopenjskem postopku in pravico do pritožbe. Ker pa so skoraj vsi dokazi že izvedeni, z odločanjem na prvi stopnji ne bo prišlo do kršitve pravice sojenja v nerazumnem roku. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena in 154. člena ZPP.

1 Primerjaj sodbo sodišča EU št. C-186/16. 2 Ur. l. RS, št. 20/98 in 70/2000. 3 II Ips 197/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018, II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017. 4 Primerjaj razloge sodbe II Ips 137/2018. 5 II Ips 201/2017. 6 Po podatkih spisa je tožnik matematični tehnik, tožnica pa komercialni tehnik. 7 V danem dejanskem stanu konkretnega primera je tako tudi zadovoljeno zahtevam iz sodbe C-186/16. 8 D. Možina, Kreditne pogodbe v švicarskih frankih, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 110 do 113. 9 (ne na poroka in zastavitelja)