Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo, vezano na švicarski frank, ki sta jo sklenila prvi in drugi tožnik, ter posledično za plačilo posameznih zneskov in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke. Odločitev o podrednih zahtevkih ter o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prvega in drugega tožnika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanju (I. točka izreka), pritožbi ostalih tožnikov pa je ugodilo, sodbo v razmerju do njih razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (II. točka izreka).

3. Zoper I. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje sta prvi in drugi tožnik vložila predlog za dopustitev revizije. Zastavljata tri vprašanja, v katerih je izražen dvom v materialnopravno pravilnost presoje sodišča, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost in da sporni pogodbeni pogoj ni nedovoljen, poleg tega pa menita, da domnevno neupoštevanje številnih okoliščin, ki jih naštevata, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter kršitev temeljnih ustavnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena Ustave RS. Glede prvega vprašanja poudarjata, da je banka v obravnavani zadevi podala pomensko prazno, pavšalno in nekonkretizirano opozorilo na valutno tveganje ter ni podala pojasnil, na podlagi katerih bi bila tožnika zmožna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogoja sklenitve kreditne pogodbe za njune finančne obveznosti. Menita, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ter sodišču druge stopnje očitata napačno in arbitrarno znižanje standarda pojasnilne dolžnosti, zato naj bi bila intervencija Vrhovnega sodišča nujna. V zvezi z drugim vprašanjem navajata, da odločitev sodišča druge stopnje zelo očitno odstopa od sodne prakse Sodišča EU glede uporabe člena 3(1) Direktive 93/13 in da sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja še ni. V okviru tretjega vprašanja poudarjata, da so zatrjevane kršitve že same po sebi razlog, da gre za pomembno pravno vprašanje, upoštevajoč dejstvo, da se navedene okoliščine obravnavajo v več enakovrstnih sporih drugih kreditojemalcev, ki so najeli kredit v švicarskih frankih oziroma vezan nanj.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog prvega in drugega tožnika zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).