Jedro

Glede na ugotovljena dejstva ima tožnik prav, ko opozarja, da v obravnavani zadevi uporaba 512. člena OZ ne pride v poštev. Tožnik druge ponudbe sploh ni sprejel in v drugem postopku prodaje kmetijskega zemljišča ni bil predkupni upravičenec, zato ne more z vidika kršitve predkupne pravice zahtevati razveljavitve kupne pogodbe in sklenitve prodajne pogodbe z njim. Tožnik zatrjuje, da je kupna pogodba, ki sta jo sklenila toženca, nična, ker je nemoralna, saj predstavlja zaključno dejanje v sklopu ravnanj, katerih namen je bil, da se mu prepreči nakup nepremičnin po prvi pogodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je takšna tožba sklepčna.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da je nična kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenila toženca 2. 2. 2005 za prodajo kmetijskega posestva z nepremičninami parc. št. 150/1, 150/2, 193/1, 193/2, 194, 196/1, 196/3, 201/2, 201/3 k.o. ... do celote, parc. št. 149/1 k.o. ... do 19705/67149 in parc. št. 149/2 k.o. ... do 2449/5824. Zahteval je tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožencev in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da bi moral tožnik svojo predkupno pravico varovati v skladu s 512. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zahtevati razveljavitev ne pa ugotovitev ničnosti pogodbe.

2. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo. Navaja, da predkupni upravičenec, ki je v postopku objavljene ponudbe kmetijskega zemljišča pravočasno sprejel ponudbo, po obstoječi pravni ureditvi varuje predkupno upravičenje predvsem v upravnem postopku, v okviru katerega po opravljeni ustni obravnavi upravni organ odloča o odobritvi pravnega posla. Meni, da mu glede na posebnost določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) o postopku odobritve pravnega posla, sodno varstvo po določilu 512. člena OZ ni na voljo. Tožnik navaja, da bo, če bo pravni posel sklenjen s pravo voljo in bo prišlo do kršitev določb ZKZ o predkupnih upravičenjih ostalih akceptantov, v upravnem postopku zavrnjena odobritev pravnega posla. Poudarja, da pa je v primeru, ko se s pravnim poslom sploh želijo obiti kogentne določbe ZKZ, tak pravni posel ničen. Opozarja, da on pravnega posla po 512. členu OZ sploh ne bi mogel izpodbijati, ker v drugem prodajnem postopku ni podal ponudbe, saj je vedel, da ne more uspeti. Navaja, da je o utemeljenosti njegovega zahtevka za sklenitev pogodbe odločalo tudi že Vrhovno sodišče pod opr. št. II Ips 433/2006. Meni, da ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je zahtevek napačno oblikovan, in poudarja, da po sodni praksi zahtevek za ugotovitev ničnosti zajema tudi izpodbojnost (II Ips 561/95). Poleg tega poudarja, da bi moralo sodišče druge stopnje, če je menilo, da je tožba nesklepčna, odločitev razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bi to opravilo materialno procesno vodstvo. Meni, da gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Tako predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Navajata, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 319/2004 odločilo, da kršitev določb ZKZ pri sklepanju pravnega posla nima za posledico ničnosti ampak izpodbojnost in da je zaradi tega odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Meni pa tudi, da sodišči nista zagrešili očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato predlagata zavrnitev revizije.

4. Revizija je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: da je prva toženka 1. 3. 2004 pristojni upravni enoti izročila ponudbo za prodajo kmetijskega posestva kot celote za 235.000 EUR in je bila ponudba objavljena na oglasni deski od 2. 3. 2004 do 1. 4. 2004; da so ponudbo sprejeli trije: tožnik, drugi toženec in D. P. in je upravna enota prvo toženko o tem obvestila 6. 4. 2004; da prva toženka z nobenim od tistih, ki so sprejeli ponudbo, ni hotela skleniti pogodbe, po njenih navedbah zato, ker pogodba ne bi bila odobrena, ker je bila v ponudbi tudi parc. št. 201/1 k.o. ..., katere del je predstavljal grajski park in funkcionalno zemljišče graščine, ki je kulturna dediščina; da je tožnik v roku iz prvega odstavka 22. člena ZKZ vložil tudi tožbo, s katero zahteva sklenitev kupne pogodbe na podlagi sprejema ponudbe z dne 1. 3. 2004; da je nato 28. 5. 2004 prišlo do delitve parcel 201/1 in 193/1 k.o. ...; da prva toženka ni dala nove ponudbe, dokler je bil tožnik še zakupnik, da pa je po prenehanju zakupne pogodbe s tožnikom, prva toženka z drugim tožencem najprej sklenila 15. 11. 2004 zakupno pogodbo, s čimer je drugi toženec pridobil predkupno pravico najvišjega vrstnega reda, nato pa je 7. 12. 2004 podala novo ponudbo za prodajo; da v drugem prodajnem postopku tožnik ni sodeloval, da pa je toženec ponudbo sprejel, tako da sta s toženko 2. 2. 2005 sklenila še pisno pogodbo, ki je bila tudi odobrena pred UE.

6. Glede na ugotovljena dejstva ima tožnik prav, ko opozarja, da v obravnavani zadevi uporaba 512. člena OZ ne pride v poštev. Tožnik druge ponudbe sploh ni sprejel in v drugem postopku prodaje kmetijskega zemljišča ni bil predkupni upravičenec, zato ne more z vidika kršitve predkupne pravice zahtevati razveljavitve kupne pogodbe in sklenitve prodajne pogodbe z njim. Tožnik zatrjuje, da je kupna pogodba, ki sta jo sklenila toženca, nična, ker je nemoralna, saj predstavlja zaključno dejanje v sklopu ravnanj, katerih namen je bil, da se mu prepreči nakup nepremičnin po prvi pogodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je takšna tožba sklepčna in temelji na 86. členu OZ, kar pomeni, da je odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno zmotna.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo, da s strani toženke zatrjevanih zakonskih ovir za sklenitev pogodbe po prvi ponudbi ni bilo. Pri tem se je oprlo tudi na odločitev Vrhovnega sodišča v pravdi, v kateri tožnik zahteva sklenitev pogodbe s toženko na podlagi prve ponudbe (II Ips 433/2006). V tej odločbi je Vrhovno sodišče obrazložilo, da parcelacija sama po sebi ne predstavlja razloga za odklonitev sklenitve prodajne pogodbe, da pa tudi Zakon o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD) v 63. členu določa le, da imata država in lokalna skupnost, na območju katere je spomenik, predkupno pravico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predkupne pravice nobeden od upravičencev po ZVKD ni uveljavljal in da zato ovir za prodajo po prvi ponudbi ni bilo. Sodišče prve stopnje je nato ocenilo, da je bilo ravnanje tožencev nemoralno, ker sta vsa dejanja, nazadnje sklenitev sporne kupne pogodbe, izvršila zato, da bi tožniku preprečila nakup po prvi ponudbi. Toženca sta v pritožbi v zvezi s to odločitvijo navedla vrsto ugovorov, na katere pa sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odgovorilo. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišče v ponovno sojenje.

8. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).