Jedro

Prihodki tožene stranke so bili v letu 2014 nižji kot v predhodnem letu, prav tako so bili nižji skupni prihodki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki v spornem obdobju obstajal ekonomski razlog, zato je tožena stranka upravičeno sprejela organizacijske spremembe. Uprava tožene stranke je sprejela sklep, da zaradi nedoseganja planiranih prodanih naklad v letu 2014 po 31. 12. 2014 prenehajo izhajati določene blagovne znamke, za katere skrbništvo je bila zadolžena tožnica, zato je prenehala potreba po tožničinem delu. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alineo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2015 nezakonita, ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dne 16. 8. 2015 ter je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 10. 4. 2015 do 16. 8. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati bruto plačo, plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za april 2015 obračunati 2.434,06 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 13. 5. 2015 dalje do plačila; za mesec maj 2015 v višini 3.285,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 13. 6. 2015 dalje do plačila; za mesec junij 2015 v višini 3.285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 14. 7. 2015 dalje do plačila; za mesec julij 2015 v višini 3.285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 13. 8. 2015 dalje do plačila; za mesec avgust 2015 v višini 1.752,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 15. 9. 2015 dalje do plačila, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in obračunati pogodbeno kazen v višini 9.855,00 EUR bruto, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbe, ki glasi, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto skrbnica blagovne znamke (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je kršilo določbe ZPP s tem, ko je svojo odločitev oprlo na izpoved priče A.A. o ukinitvi edicij B. ter C. in D., o delu tožnice s tema edicijama in o tem, da zaradi ukinitve teh edicij ni bilo mogoče, da bi tožnica nadaljevala z delom pri toženi stranki. Tožena stranka je pričo predlagala le za zaslišanje glede spremembe tožbe in glede tožničinega zahtevka za plačilo pogodbene kazni, zato bi ta oseba, ob upoštevanju določb 236. in 239. člena ZPP, smela izpovedati le o teh okoliščinah. Pri tem ni pomembno, da je bila priča prej članica uprave tožene stranke. Na to kršitev je tožnica opozorila že ob zaslišanju te priče na naroku 18. 12. 2015. Stranka, ki predlaga dokaz, mora najprej navesti, katera pravno relevantna dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi in o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sodišče predlagane priče ne sme zasliševati. Ker je A.A. izpovedala o tistem, o čemer njeno zaslišanje ni bilo predlagano, sodišče njene izpovedi ne bi smelo upoštevati. Sodišče pa je ravnalo tudi v nasprotju z določbo 34. člena ZDSS-1, ker je glede položaja A.A. samo pridobilo podatke AJPES-a. Tožena stranka, ki je predlaga izvedbo tega dokaza, o položaju A.A. ni posredovala nobenega dokazila. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je bilo tožničino delovno mesto opredeljeno s konkretnimi blagovnimi znamkami, ter da tožnica ni bila žrtev diskriminacije. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič E.E., ki bi izpovedala o vsebini dela na delovnem mestu z nazivom skrbnica blagovnih znamk ter F.F., ki bi izpovedala o diskriminaciji tožnice. Z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov je sodišče prekršilo načelo do enakega varstva pravic in tožnici vzelo pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 6. odst. 6. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec, v kolikor delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo o kršitvi prepovedi diskriminacije dokazati, da to načelo ni bilo kršeno. Tožnica je konkretno navedla ravnanja tožene stranke in nadrejene delavke G.G. s katerimi so tožnico diskriminirali. Tožena stranka o tem v svojih trditvah ni navedla ničesar konkretnega. Priča G.G., ki je hkrati bila tudi tista, ki je diskriminacijo in mobing izvajala je v zvezi s tem izpovedala le, da ji to ni znano in da ne more reči, da bi s tožnico ravnala kakorkoli drugače kot z ostalo ekipo. Tožnica pa je predložila dokaze, ki izkazujejo, da je bila diskriminirana. O tem sta izpovedali tudi priči H.H. in I.I. ter tožnica je predložila tudi listinske dokaze (dopis tožnic z dne 2. 9. 2013, obračun potnih stroškov, zapisnik Inšpektorata RS za delo, dopis G.G. po elektronski pošti z dne 13. 8. 2014, dopis tožnice po elektronski pošti G.G. z dne 18. 8. 2014, dopis F.F. po elektronski pošti 9. 11. 2014, seznanitev s kršitvami in vabila na zagovor z dne 7. 4. 2015. Zahtevka v zvezi z odškodnino zaradi mobinga in diskriminacije tožnica res še ni postavila, to pa ne pomeni, da v tem postopku sodišču ni treba upoštevati navedb in dokazov, ki jih je v zvezi s tem predložila tožnica. Da sodišče teh navedb in dokazov ni upoštevala pri presoji, ali je bil podan utemeljen razlog za odpoved, je zagrešilo kršitev določb postopka, zaradi katere je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je napačno uporabilo določbi 1. in 4. odstavka 86. člena ZDR-1, ker je kljub ugotovitvi, da tožena stranka pred vročitvijo odpovedi ni obvestila sveta delavcev, štelo, da je odpoved zakonita. Zakon namreč izrecno določa, da mora delodajalec svet delavcev obvestiti o nameravani odpovedi, ne pa o že podani odpovedi. Kasnejše obvestilo nima nobenega smisla in se stališče sveta delavcev v tem primeru, sploh ne more več upoštevati. Čeprav negativno mnenje sveta delavcev odpovedi ne more preprečiti, pa to ne pomeni, da delodajalec ni dolžan podati takšno obvestilo oziroma, da opustitev obvestila ne pomeni kršitve. Napačno je tudi stališče sodišča, da tožnica ni zatrjevala in dokazala, katere pravice iz Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) so ji bile kršene. Tožnica je že v tožbi navedla, da bi morala biti na podlagi določbe 88. člena ZSDU pravočasno obveščena o spremembah na svojem delovnem področju. Na podlagi 89. in 91. člena ZSDU bi moral delodajalec, pred sprejemom odločitve glede kadrovskih vprašanj, o tem obvestiti svet delavcev in zahtevati skupno posvetovanje, svet delavcev pa ima na podlagi 98. člena ZDSU pravico s sklepom zadržati posamezne odločitve delodajalca in istočasno sprožiti postopek za razreševanje medsebojnega spora, če delodajalec ne seznani sveta delavcev in ne zahteva skupnega posvetovanja glede kadrovskih vprašanj, delodajalec v tem primeru ne sme izvrševati odločitve vse do dokončne odločitve pristojnega organa. Napačno je stališče sodišča, da je neutemeljeno tožničino sklicevanje na interne akte tožene stranke, saj so interni akti tožene stranke del materialnega prava, ki ga je potrebno uporabiti, če se katera od strank sklicuje na te vire. V dogovoru o sodelovanju delavcev pri upravljanju je v 13. členu določeno, da je uprava dolžna obveščati svet delavcev in zahtevati skupno posvetovanje tudi pred sprejemom odločitev o zmanjšanju gospodarske aktivnosti, o spremembi organizacije in o spremembi delovnih pogojev. Tožnica je tekom postopka tudi navajala, da odpoved ni bila ustrezno obrazložena. Tožnica ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za vrsto dela ali za določene blagovne znamke, temveč je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skrbnica blagovnih znamk. Na delovnem mestu skrbnica blagovnih znamk so poleg tožnice bile zaposlene še 3 osebe. Konkretno delo je tožena stranka skrbnicam blagovnih znamk razporejala tako, da so se znamke za katere so poskrbele posamezne skrbnice s časom spreminjale. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je utemeljitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi mogoča že zgolj s sklicevanjem na ukinitev dveh edicij. Sodišče je napačno povzelo izpoved priče G.G., saj priča ni izpovedala, da je tožničino delo v pretežnem delu zajemalo naloge v zvezi z ukinjenima edicijama, temveč je izpovedala le, da je bila tožnica zadolžena za ti dve blagovni znamki. Delodajalec lahko pogodbo o zaposlitvi odpove le, če za to obstaja utemeljen razlog. Pomembno je torej, ali je mogoče nadaljevati tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, ne pa tisto delo, ki je bilo slučajno naloženo delavcu v času pred odpovedjo. Razlogi za ukinitev dveh znamk (edicij), za katere je tožnica v času odpovedi skrbela zgolj slučajno, na podlagi navodila nadrejene delavke, ne morejo biti hkrati tudi avtomatično razlog za odpoved njene pogodbe in prav tako tudi ne razlog za odpoved katerekoli druge pogodbe skrbnik blagovnih znamk. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici bi bila ustrezno obrazložena le v primeru, če bi tožena stranka v odpovedi pojasnila, na kakšen način se je ukinitev dveh edicij odražalo na poslovanje tožene stranke. Tožena stranka v odpovedi ni obrazložila obstoja poslovnega razloga, tudi ni obrazložila obstoja ekonomskega razloga. Pri tem je izhajala iz napačne predpostavke, da je pomembno le to, kakšni so bili ekonomski rezultati ukinjenih edicij. Nikakor ne drži trditev sodišča, da je tožnica v svoji izpovedi smiselno opisala obstoj razloga za odpoved, prav nasprotno, tožnica je izpovedala to, saj je navedla tudi v tožbi in v pripravljalnih vlogah in sicer, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo nobenega utemeljenega razloga. Tožena stranka je tožnico odpustila, ko se je izkazalo, da so bili dejanski rezultati boljši od tistih, ki jih je tožena stranka pričakovala. Sodišče je napačno štelo, da je pregled poslovanja tožene stranke v letu 2014 bolj verodostojen dokaz od članka, ki ga je tožena stranka sama objavila v glasilu v zvezi s svojim poslovanjem. Oba dokaza sta bila namreč pridobljena iz istega vira. Pri tem je mogoče zaključiti le, da nobeni trditvi tožene stranke ni mogoče verjeti brez ustreznega preverjanja. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke ZPP, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek s sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravnega postopka, ki jo v pritožbi uveljavlja tožnica in sicer, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi priče A.A. o ukinitvi edicij B. ter C. in D., ter o delu tožnice v zvezi s tema edicijama in o tem, da zaradi ukinitve teh edicij ni bilo mogoče, da bi tožnica nadaljevala z delom. Tožena stranka je predlagala zaslišanje priče le glede spremembe tožbe in glede tožničinega zahtevka za plačilo pogodbene kazni. Po mnenju tožnice sodišče izpovedi A.A. ne bi smelo upoštevati in ker je izpoved upoštevala, je sodba nepravilna in nezakonita. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je tožena stranka predlagala zaslišanje priče A.A. izključno samo zaradi zahtevka tožnice za plačilo pogodbene kazni in da bi oseba ob upoštevanju določb 236. in 239. člena ZPP smela izpovedati le o teh okoliščinah, saj je tožena stranka v pripravljalni vlogi prerekala trditve tožnice v pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2015, glede posrednih razlogov za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predlagala zaslišanje priče A.A., kot članice uprave, glede postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Pritožba v veliki meri nasprotuje dokazni oceni sodišča, zlasti glede presoje izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, po katerem mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločiti na podlagi uspeha celotnega postopka. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožnici podala dne 5. 1. 2015, utemeljevala z organizacijskim in ekonomskim razlogom. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je bila tožnica zadolžena za skrbništvo blagovnih znamk B., C. in D., ter da je uprava tožene stranke dne 10. 12. 2014 sprejela sklep, da zaradi nedoseganja planiranih prodanih naklad v letu 2014, po 31. 12. 2014 prenehata izhajati edicij C. in D. ter B.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji dokazala obstoj zatrjevanih poslovnih razlogov za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa v pritožbi nasprotuje obstoju organizacijskega razloga z utemeljitvijo, da potreba po njenem delu pri toženi stranki ni prenehala z ukinitvijo blagovnih znamk B. in C. in D. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pregled poslovanja tožene stranke v letu 2014, za obdobje januar do oktober 2014 (priloga B7), potrjuje navedbe tožene stranke, da edicij C. in D. ter B. nista dosegli načrtovane prodaje naklade, niti prihodkov. Iz letnega poročila tožene stranke za leto 2014 (priloga B9) izhaja, da je tožena stranka v letu 2014 ustvarila 2,41 milijonov EUR manj prihodkov kot predhodno leto. Sodišče prve stopnje je na podlagi pregleda poslovanja toženke v letu 2014 (priloga A42) ugotovilo, da so bili prihodki tožene stranke v letu 2014 nižji kot v predhodnem letu, prav tako pa tudi skupni prihodki. Na podlagi navedene poslovne dokumentacije je sodišče zaključilo, da je pri toženi stranki v spornem obdobju obstajal ekonomski razlog, zato je tožena stranka upravičeno sprejela organizacijske spremembe.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno poslovnim listinam pripisalo večjo verodostojnost kot članku v C. z dne 20. 3. 2015, iz katerega sicer izhaja, da je tožena stranka v letu 2014 poslovala boljše od načrtov in boljše od predhodnega poslovnega leta. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče, glede na to, da je nasprotje med listinami o poslovanju tožene stranke v letu 2014, ki jih je predložila tožena stranka in podatki v članku objavljenem v C. z dne 20. 3. 2015, iz katerega izhaja, da je tožena stranka v letu 2014 poslovala boljše kot predhodno leto, podatke preveriti s postavitvijo izvedenca. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da je potrebno že na podlagi dejstva, da se je skupni poslovni rezultat v letu 2014 v primerjavi z letom 2015 izboljšal zaključiti, da je še vedno obstajala potreba po tožničinem delu. Kot je bilo že ugotovljeno, je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi reorganizacija pri toženi stranki, posledično tej reorganizaciji pa je postalo tožničino delo nepotrebno. To pa pomeni, da skupni poslovni rezultati v letu 2014 za obstoj razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh niso relevantni. Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo svojih organizacijskih enot (za njihovo ukinitev, združitev itd.) tudi v primeru, če posluje uspešno. To je stvar njegove poslovne odločitve, katere sodišče ni pristojno ocenjevati z vidika smotrnosti. Sicer pa je tudi tožnica potrdila, da je tožena stranka že planirala prihodke zaradi slabših ekonomskih kazalcev in da je bil rezultat v letu 2014 absolutno slabši kot v letu 2013. Prav tako je bilo med strankama nesporno, da je z dnem 31. 12. 2014 tožena stranka prenehala izdajati edicij C. in D. ter B. Tožena stranka je torej pristopila k reorganizaciji poslovanja, to reorganizacijo oziroma racionalizacijo je tudi izvedla in ukinila posamezne edicije ter zmanjšala število delavcev na posameznem delovnem mestu. Navedeno pa po mnenju pritožbenega sodišča zadošča za presojo o tem, da je tožena stranka zadosti pisno obrazložila odpovedni razlog, torej v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti bistvenih kršitev določb postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, kar uveljavlja tožnica v pritožbi.

9. Sodišče prve stopnje je tožničine navedbe glede diskriminacije pravilno presojalo na podlagi 2. odstavka 89. člena ZDR-1, ki določa neutemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji trdila, da je bila s strani tožene stranke neenako obravnavana, in da predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi povračilni ukrep, ker je tožnica opozarjala na poslovne napake in na nepravilnosti. V skladu s 1. odst. 6. člena ZDR-1 mora delodajalec v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi delavcu zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso in etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu z določbami ZDR-1, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja ter predpisi o enakih zmožnosti ženski in moških. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in prič I.I. in H.H. zaključilo, da so podrejeni delavci občutili s strani nadrejene delavke G.G. določen pritisk zaradi njenega načina dela, vendar pa je nadrejena delavka enako obravnavala vse zaposlene in da G.G. ni izvajala izključno pritiska samo na tožnico. Prav tako je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dobila tudi priča I.I. 10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 1. 2015 nezakonita, ker tožena stranka pred vročitvijo odpovedi ni obvestila sveta delavcev in je s tem kršila 88., 89. in 91. člen ZSDU ter 98. člen ZSDU. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da na podlagi 1. odst. 86. člena ZDR-1 mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če tako zahteva delavec, pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec. Če delavec ni član sindikata, mora delodajalec na zahtevo delavca obvestiti svet delavcev oziroma delavskega zaupnika. Tožena stranka pred vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi o nameravani odpovedi ni obvestila sveta delavcev, temveč ga je obvestila šele 27. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka o nameravani odpovedi obvestiti svet delavcev, vendar pa zaradi te kršitve ni mogoče zaključiti, da pa je odpoved nezakonita. Potrebno je upoštevati, da je bila tožena stranka dolžna le obvestiti svet delavcev o odpovedi, ni pa bila dolžna pridobiti njegovega soglasja. V skladu s 4. odstavkom 86. člena ZDR-1 namreč delodajalec delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi ne glede na negativno mnenje sindikata. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna na podlagi 88. člena ZSDU tožnico predhodno obvestiti o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker način in pogoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga določa ZDR-1. 11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje, skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP, ne odgovarja.

12. Niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).