Jedro

Tožnica je bila skrbnica edicij, ki sta se ukinili, kar pomeni, da je potreba po delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Toženka skrbnika za navedeni ediciji ni več potrebovala, preostalo delo pa je bilo razporejeno med ostale zaposlene.

Ker je bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ukinitev edicij, za katere je skrbela tožnica, je tudi najbolj logično, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana njej. Ob tej okoliščini trditev, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi povračilnih ukrepov ali diskriminacije, ne more biti utemeljena. Toženka bi namreč veliko težje opravičila odpoved pogodbe o zaposlitvi nekomu, ki na ukinjenih edicijah ni delal.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 31. 5. 2013, temveč je trajalo do 16. 8. 2015, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 10. 4. 2015 do 16. 8. 2015, za plačilo denarnega povračila v višini 18-ih mesečnih plač in za plačilo pogodbene kazni v višini 9.855,00 bruto. Postopek je v delu, ki se je nanašal na reintegracijo, zaradi umika tožbe ustavilo. Ugotovilo je, da je toženka prenehala izdajati ediciji A ter B, ki sta se samostojno prodajali na trgu in nad katerima je imela tožnica skrbništvo. Naloge, ki jih je tožnica še opravljala v zvezi s skrbništvom blagovnih znamk A ter B, ki se ne prodajata samostojno na trgu, pa je toženka prenesla na drugo delavko, ker se je odločila za drugačno organizacijo poslovanja. Presodilo je, da ob obstoju odpovednega razloga ni dokazano diskriminatorno ravnanje, ki naj bi bilo posledica opozarjanja tožnice na poslovne napake in nepravilnosti. Tožničine trditve, da je C. C. nad njo izvajala trpinčenje in maščevanje, se niso izkazale za resnične.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je reorganizacija, v okviru katere sta se ukinili ediciji A ter B utemeljen razlog, ki je bil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ustrezno obrazložen. Toženka je dokazala, da tožnica ni bila neenako obravnavana in da odpoved ne predstavlja povračilnega ukrepa. Glede na to, da je bil ugotovljen pritisk s strani C. C. zoper vse zaposlene, ni bilo mogoče slediti niti tožničini trditvi, da se je pritisk izvajal le nad njo. V zvezi z obvestilom svetu delavcev je presodilo, da bi tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi morala obvestiti svet delavcev, vendar je to storila šele 27. 1. 2015, po podani odpovedi. Kljub temu nezakonitosti ni ugotovilo, saj odpoved ni vezana na soglasje sveta delavcev, pač pa zakon zahteva le njegovo obvestilo, zato opustitev obvestila pred odpovedjo nima za posledico nezakonitosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila ustrezno obrazložena in je zato nezakonita. Razlog, ki je naveden v odpovedi, ni utemeljen, saj odpovedi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na prenehanje potrebe po delih, ki v pogodbi o zaposlitvi niso navedene. V opisu delovnega mesta ni bilo navedeno, za katere konkretne blagovne znamke skrbi posamezni skrbnik, pri čemer ne zanika, da je od 10. 7. 2014 skrbela med drugim tudi za blagovni znamki A in B. Toženka je imela več znamk, nekatere je ukinila, druge je vzpostavila na novo, delo v zvezi s tem pa razporedila med vse skrbnike. Zaradi pogostih zamenjav znamk in sprememb v opis delovnega mesta tega ni vnesla. Zato ni mogoče trditi, da je bila katerakoli znamka povezana s katerimkoli konkretnim skrbnikom v takem smislu, da bi to postala njegova skrb oziroma bistveni del delovnega razmerja. Ker je zaradi ukinitve dveh znamk odpadel del potrebe po delu skrbnikov znamk, bi morala toženka v odpovedi najprej pojasniti, kakšen vpliv je imela ukinitev na obseg dela vseh delavcev. Najprej bi morala odvzeti delo tistim osebam, ki so delo opravljale kot zunanji sodelavci, nato tistim, ki so opravljale to delo, pa niso bile zaposlene na delovnem mestu skrbnika. Šele če to ne bi zadoščalo, bi lahko sledila odpoved skrbnikom. Sodišču očita, da je zavzelo stališče le do diskriminacije, ne pa tudi do obstoja povračilnih ukrepov. Zato uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povračilni ukrep je bil v tem, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, medtem ko ostalim skrbnikom, ki so bili v enakem položaju, pogodbe ni odpovedala. Meni tudi, da je sodišče napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu za okoliščine iz 6. člena ZDR-1. Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so bili razlogi, navedeni v 16. točki obrazložitve v nasprotju z razlogi, navedenimi v 18. točki obrazložitve. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče tako do očitka diskriminacije kot povračilnih ukrepov. Pojasnilo je, da so s strani nadrejene delavke A. A. določen pritisk občutili vsi zaposleni oziroma podrejeni, in sicer zaradi njenega načina dela, da je nadrejena delavka enako (neugodno) obravnavala vse zaposlene in ni izvajala pritiska izključno nad tožnico. Povzelo je ugotovitve sodišča prve stopnje iz 14. točke obrazložitve in pritrdilo tudi pravni presoji, da odpoved ni bila posledica diskriminacije ali povračilnih ukrepov, pač pa resničnega in utemeljenega organizacijskega razloga.

9. Če sodišče druge stopnje ni odgovorilo na očitek, da obstaja nasprotje v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, kot so zapisani v 16. in 18. točki obrazložitve, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 360. člena ZPP dolžno odgovarjati le na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvenega pomena. V čem naj bi bilo neskladje med obrazložitvijo v 16. in 18. točki sodbe sodišča prve stopnje, ni pojasnjeno, prav tako tudi ne, zaradi česa bi bila zaradi obrazložitve v teh dveh delih tožnici odvzeta možnost obravnavanja. V 18. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo le to, da na obširne navedbe o mobingu in diskriminaciji podrobneje ne bo odgovarjalo. Pri tem je mogoče razumeti, da je na navedbe dovolj obsežno odgovorilo že v 16. in drugih točkah obrazložitve.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Tožnica je s toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skrbnica blagovne znamke. Bila je skrbnica blagovnih znamk A in B. Ti dve ediciji, ki sta se prodajali samostojno, je toženka ukinila. Poleg tega je bila tožnica zadolžena tudi za prilogi A in B (ediciji, ki se nista prodajali samostojno); to delo je toženka po ukinitvi navedenih edicij dodelila drugi delavki. Na novo ni zaposlovala in za preostanek tožničinega dela tudi ni najemala zunanjih izvajalcev.

12. Ob teh ugotovitvah je presoja, da je toženka dokazala utemeljen odpovedni razlog, ki je bil tako, kot je opisano, v odpovedi ustrezno obrazložen, pravilna. Ni pomembno, ali so bile blagovne znamke, katerih skrbnica je bila tožnica, navedene v pogodbi o zaposlitvi. Že iz revizije same izhaja, da so se blagovne znamke pogosto menjale in zato v pogodbah o zaposlitvi niso bile navedene. Bistveno je, da je bila tožnica skrbnica edicij, ki sta se ukinili, to pa pomeni, da je potreba po delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Toženka skrbnika za navedeni ediciji ni več potrebovala, preostalo delo pa je bilo razporejeno med ostale zaposlene.

13. Če se zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu, na katerem ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi več izvajalcev, delodajalca ne zavezujejo kriteriji za izbiro delavca, ki mu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana. Bistveno je, da izbira ni diskriminatorna. Če delavec zatrjuje okoliščine, ki vzpostavljajo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec (1) dokazati, da ta ni bila razlog za odpoved (šesti odstavek 6. člena ZDR-1). Toženka je dokazala, da razlog za tožničino odpoved ni bil diskriminatoren in tudi ne posledica povračilnih ukrepov (2). Tožnica je zatrjevala, da jo je toženka diskriminirala zaradi opozarjanja na napake v poslovanju, posledica tega pa naj bi bilo ravnanje nadrejene C. C., ki naj bi nad njo izvajala pritisk. Vendar je bilo ugotovljeno, da je C. C. izvajala pritisk na enak način nad vsemi podrejenimi. Tožnica ni bila izjema, ne glede ravnanja s strani C. C. ne glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila ta odpovedana tudi D. D. Ker je bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ukinitev edicij, za katere je skrbela tožnica, je tudi najbolj logično, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana njej. Ob tej okoliščini trditev, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi povračilnih ukrepov ali diskriminacije, ne more biti utemeljena. Toženka bi namreč veliko težje opravičila odpoved pogodbe o zaposlitvi nekomu, ki na ukinjenih edicijah ni delal. Rešitev, ki jo ponuja revizija, namreč da bi morala toženka odpovedati pogodbo o zaposlitvi enemu izmed drugih delavcev, čeprav so bile ukinjene edicije, na katerih je delala tožnica, bi bila nerazumna.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo, ker v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid. (1) Sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve sicer napačno zaključuje, da tožnica ni izkazala, da jo je toženka diskriminirala in nad njo izvajala mobing, vendar to na pravilnost presoje, da odpoved ni bila niti posledica diskriminacije niti povračilnih ukrepov, ne vpliva.

(2) Da bi bila izpostavljena neugodnim posledicam odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker bi pomagala žrtvi diskriminacije (tako so povračilni ukrepi opredeljeni v sedmem odstavku 6. člena ZDR-1) niti ni bilo zatrjevano.