Jedro

Posnetki video nadzornih kamer so dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, tj. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti. Ob takih izhodiščih in ugotovljenih dejstvih v predmetni zadevi, se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno dalo prednost pravicam oškodovancev. Video kamere, ki so bile postavljene zaradi zagotavljanja varnosti premoženja in oseb, so bile namreč povsod dobro vidne, postavljene na javni objekt, kjer se je nahajalo in gibalo precejšnje število oseb. Obiskovalci bencinskih servisov so bili z obvestili na vhodnih vratih ali točilnih mestih o snemanju obveščeni. V takih okoliščinah obsojenec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in sodišče je pravilno zaključilo, da predlog za izločitev videoposnetkov in izvedenskega mnenja ni utemeljen.

Vendar pa ne gre spregledati, da so bili posnetki pridobljeni s strani gospodarskih družb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost prodaje goriv. Šlo je torej za posnetke pridobljene s strani oseb zasebnega sektorja s smislu drugega odstavka 74. člena ZVOP-1. Vrhovno sodišče se je že izreklo o tem, kako na vprašanje dovoljenosti dokaza vpliva dejstvo, da je pri pridobivanju dokaza zakon kršil zasebnik in ne država. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v takih primerih opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obsojenčevega položaja na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je poseženo s kaznivim dejanjem, ter njegovemu interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic, na drugi strani. Pravilno je bilo zato izhodišče prvostopenjskega sodišča (točka 20 obrazložitve), da sama kršitev ZVOP-1, ki bi lahko celo pomenila podlago za prekrškovni postopek, ne vpliva na obdelavo tako pridobljenih dokazov v kazenskem postopku, saj je vrednostna ocena, ali se takšni posnetki lahko uporabijo kot dokaz, v domeni kazenskega sodišča, ki odloča v konkretnem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo z dne 6. 4. 2016 obsojenega M. Š. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen desetih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in z nadaljnjim pogojem po tretjem odstavku 57. člena KZ-1, da v roku dvanajstih mesecev od pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancem s kaznivim dejanjem protipravno pridobljeno premoženjsko korist v skupni višini 1.003,15 EUR, in sicer M. R., s.p. 73,78 EUR, R. O., s.p. 145,80 EUR, M. M., s.p. 78,86 EUR, gospodarski družbi E. S. d.o.o. 145,94 EUR, gospodarski družbi O., d.o.o. 72,68 EUR, G. V., s.p. 61,14 EUR, gospodarski družbi P., d.d. 286,62 EUR in T. S., s.p. 138,33 EUR. Navedenim oškodovancem je prisodilo priglašene premoženjskopravne zahtevke v enakih zneskih, z izjemo gospodarske družbe P.,l d.d., kateri je prisodilo znesek v višini 323,19 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so bili do zaključka obravnave zaznamovani v višini 1.439,60 EUR in plačati sodno takso iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni prvo in drugostopenjsko sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred novim sodnikom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem mnenju so navedbe o neustreznosti izvedenskega mnenja mag. G. K. neutemeljene. Polemiziranje o njegovih metodah dela pomeni izpodbijanje verodostojnosti izvedenskega mnenja. Ocena o verodostojnosti nekega dokaza pa sodi v dokazno oceno dejanskega stanja zadeve. Sodišče je ustrezno obrazložilo, zakaj je izvedensko mnenje štelo za prepričljivo in izvedenčeve zaključke sprejelo kot pravilne. V zvezi z zakonitostjo dokaza pridobitve posnetkov nadzornih kamer sta sodišči z izčrpno argumentacijo opravili test sorazmernosti o koliziji obsojenčeve pravice do zasebnosti in pravice do zasebne lastnine oškodovancev. Utemeljeno sta se postavili v bran pravici oškodovancev do varstva njihove lastnine. Zagovornica napačno navaja, da je sodišče sprejelo stališče, da so pridobljeni posnetki nezakoniti in jih kljub temu uporabilo. Ugotovitev, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo ustavne pravice obsojenca, sama po sebi ne vzpostavlja zaključka, da je potrebno tak dokaz izločiti iz spisa. Institut ekskluzije dokazov ščiti obdolženca predvsem pred neutemeljenimi posegi represivnih organov države v njegove osebnostne pravice v kazenskem postopku in je namenjen vzpostavitvi enakosti orožij. Sodišče sodne odločbe ni oprlo na izpis prometa na vložnikovi pozivni številki, zato je spuščanje v nadaljnjo presojo o zakonitosti tega dokaza brezpredmetno. Zagovornica v pritožbi ni zatrjevala, da bi bil izvedenec pristranski, zato zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP. Glede na obširno obrazložitev sodne odločbe o dejanskih vprašanjih je neutemeljena tudi navedba o nepreverljivi dokazni oceni glede obsojenčevega namena prilastiti si registrske tablice. Na podlagi takšnih ugotovitev in glede na to, da je zahteva za varstvo zakonitosti deloma vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Sodišče prve stopnje je obsodilno sodbo med drugim oprlo tudi na posnetke nadzornih video kamer iz več oškodovanih bencinskih servisov in na mnenje sodnega izvedenca, ki je posnetke pregledal. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi moralo sodišče posnetke in posledično tudi izvedensko mnenje izločiti, ker posnetki pomenijo kršitev pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Svoj predlog utemeljuje z navedbo, da je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so bili posnetki pridobljeni v nasprotju z določbami Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Sodišče prve stopnje bi jih moralo zato izločiti. Zagovornica zatrjevano kršitev kvalificira kot kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar gre vsebinsko za vprašanje kršitve 8. točke istega določila. Zagovornica namreč navaja, da so bili videoposnetki pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in da torej gre za nedovoljen dokaz. Posledično pa naj bi bilo tudi izvedensko mnenje, ki je bilo narejeno na podlagi posnetkov, po videnju vložnice pridobljeno na podlagi tega nedovoljenega dokaza.

6. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da se v prvem odstavku 38. člena Ustave kot poseben vidik zasebnosti zagotavlja varstvo osebnih podatkov. Namen varstva osebnih podatkov je zagotoviti spoštovanje posebnega vidika človekove zasebnosti - t. i. informacijsko zasebnost. S tem ko Ustava to pravico posebej ureja, ji daje posebno mesto in pomen v siceršnjem varstvu zasebnosti posameznika. Posebno mesto ima tudi na ravni Evropske unije. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah je pravico do varstva osebnih podatkov v 8. členu tudi deklaratorno povzdignila med temeljne človekove pravice. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov poseg v pravico do varstva zasebnosti oziroma v pravico posameznika, da obdrži informacije o sebi, ker noče, da bi bili z njimi seznanjeni drugi. Temeljna vrednostna podstat te pravice je spoznanje, da ima posameznik pravico zadržati informacije o sebi zase in da je v izhodišču on tisti, ki odloča, koliko informacij o sebi bo razkril in komu.1 Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti zahtevo po izločitvi video posnetkov in izvedenskega mnenja utemeljuje s kršitvijo pravice iz 38. člena Ustave in s tem posredno z enim od vidikov pravice do zasebnosti.

7. Pri preizkusu zahteve je moralo Vrhovno sodišče najprej ugotoviti, ali je z video nadzorom in uporabo pridobljenih posnetkov v kazenskem postopku prišlo do posega v komunikacijsko zasebnost obsojenca, in, v primeru da je do posega prišlo, ali je bil ta ustavno (ne)dopusten.

8. Video snemanje pomeni poseg v pravico do informacijske zasebnosti, tudi če do njega pride na javno dostopnem mestu kot je bencinska črpalka. Z nahajanjem in gibanjem na takem kraju posameznik sicer privoli v to, da bo tam opažen s strani morebitnih mimoidočih strank in prodajalcev. Vendar je od samega nahajanja na takem kraju potrebno razlikovati snemanje posameznika in s tem pridobivanje informacij o njegovem ravnanju. O podobnem vprašanju je Vrhovno sodišče že odločalo in razlikovalo med fotografskimi posnetki, kjer je avtor posnetka želel slikati nek javen kraj (npr. znamenitost), pa se je na posnetku slučajno znašel nek naključni mimoidoči, ter načrtnim slikanje osebe, opažene na ulici, z namenom, da se pridobi njena fotografija. Slednje je Vrhovno sodišče opredelilo kot poseg v pravico do zasebnosti.2 Enako je potrebno zaključiti tudi v predmetni zadevi, ker je bil namen video snemanja na bencinskih servisih jasen, tj. pridobivanje posnetkov o vseh osebah, ki se na bencinskem servisu nahajajo, da se v primeru izvršenega kaznivega dejanja storilca lahko izsledi. Do določene mere je posameznikova pravica do zasebnosti varovana tudi na javnem kraju3 in video snemanje prek nadzornih kamer zagotovo pomeni poseg v to pravico.

9. Pravica do zasebnosti pa ni absolutna. Tudi zanjo velja, da je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi t.i. koncept pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to objektivno opravičljivo.4 Takšno pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.5

10. O vprašanju dopustnosti foto in video posnetkov iz vidika varstva zasebnosti, so se sodišča že večkrat izrekla. Vrhovno sodišče je v zgoraj omenjeni zadevi, v kateri je sicer ugotovilo poseg v zasebnost, ugotovilo, da je bil ta poseg dopusten. Oškodovanka, ki jo je obsojenec večkrat izsiljeval, ga je ob neki priliki na ulici fotografirala in posnetke posredovala policiji. Vrhovno sodišče je presodilo, da je šlo za poseg, ki je oškodovanki zagotovil pravico do osebne varnosti, ker je pomenil primeren ukrep za preprečitev nadaljnjih kaznivih dejanj.6 Prav tako je Vrhovno sodišče presodilo, da sta dopustna dokaza z video posnetki kamere pred oškodovančevo hišo7 oziroma kamere, ki je bila usmerjena tako, da je snemala le oškodovankin parkirni prostor8. V obeh primerih je zaključilo, da obsojenca ne uživata varstva pravice do zasebnosti. Video kameri sta bili namreč vidni vsakomur, pokrivali sta le parkirni prostor oziroma dovoz pred oškodovančevo hišo. Vrhovno sodišče je na podlagi teh okoliščin presodilo, da se mora varstvo obsojenčeve zasebnosti umakniti pravici do osebnega varstva oškodovancev. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se je v zadevi Perry celo postavilo na stališče, da normalna uporaba video nadzornih kamer na krajih, kot so ulice, nakupovalni centri ali policijske postaje, sama po sebi ne vzbuja pomislekov o pravici do spoštovanja zasebnega življenja iz prvega odstavka 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).9 V isti zadevi je ESČP sicer presodilo, da je bilo s snemanjem poseženo v obdolženčevo pravico iz 8. člena EKČP, to pa zato, ker je policija varnostno kamero uporabila preko njenega normalnega in pričakovanega namena. Obdolženca in druge posameznike je z njo posnela in posnetke pokazala pričam kaznivih dejanj, kot nadomestek za prepoznavo, ki se ji je obdolženec izmikal in upiral.10 Je pa ESČP kot nesprejemljivo zavrnilo zahtevo nemške državljanke, ki ji je delodajalec zaradi tatvin odpovedal delovno razmerje. Dokaze o tatvinah je pridobil s posnetki prikritih video nadzornih kamer, za katere so nemška delovnopravna sodišča presodila, da so dopustni. Tudi ESČP je zaključilo, da je bil ukrep s snemanjem sorazmeren z interesi in pravicami delodajalca. Bil je namreč časovno omejen in je pokrival le kritični del za blagajniškim pultom, namenjen pa je bil izključno preveritvi sumov o tatvinah s strani zaposlene.11

11. Iz povzete sodne prakse torej izhaja, da so posnetki video nadzornih kamer dopustni, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, tj. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti. Ob takih izhodiščih in ugotovljenih dejstvih v predmetni zadevi, se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno dalo prednost pravicam oškodovancev. Video kamere, ki so bile postavljene zaradi zagotavljanja varnosti premoženja in oseb, so bile namreč povsod dobro vidne, postavljene na javni objekt, kjer se je nahajalo in gibalo precejšnje število oseb. Obiskovalci bencinskih servisov so bili z obvestili na vhodnih vratih ali točilnih mestih o snemanju obveščeni. V takih okoliščinah obsojenec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in sodišče je pravilno zaključilo, da predlog za izločitev videoposnetkov in izvedenskega mnenja ni utemeljen.

12. Ena od bistvenih okoliščin v predmetni zadevi pa je tudi dejstvo, da posnetkov ni pridobila policija ali drug oblastni organ, ampak gospodarske družbe in samostojni podjetniki, tj. zasebniki, ki so opravljali dejavnost prodaje bencinskih derivatov. Dejstvo, da so posnetke pridobili zasebniki, je pomemben razlikovalni element, saj je izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem sredstvo, ki obdolženca ščiti pred neutemeljenimi posegi državnih organov.12 Poštenost kazenskega postopka se zagotovi z enakostjo orožij med strankama sodnega postopka, pri čemer je izločitev dokazov eno od sredstev, ki obdolžencu nasproti državi kot bistveno močnejši stranki, to omogoči.13

13. Sodišče prve stopnje je pri presoji dovoljenosti dokaza z video posnetki res ugotovilo, da so bile kršene nekatere določbe ZVOP-1, ki v členih 74 do 77 ureja področje video nadzora. Zagovornica sicer ne konkretizira, katere kršitve ZVOP-1 ima v mislih, splošno omenja le, da so bili posnetki pridobljeni v nasprotju z zakonom in da so bili brez ustrezne hrambe. S temi, zelo splošnimi navedbami uveljavlja stališče, da je vsaka kršitev zakona pri pridobivanju dokazov že sama po sebi razlog za njegovo izločitev. Vendar pa ne gre spregledati, da so bili posnetki pridobljeni s strani gospodarskih družb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost prodaje goriv. Šlo je torej za posnetke pridobljene s strani oseb zasebnega sektorja s smislu drugega odstavka 74. člena ZVOP-1. Vrhovno sodišče se je že izreklo o tem, kako na vprašanje dovoljenosti dokaza vpliva dejstvo, da je pri pridobivanju dokaza zakon kršil zasebnik in ne država. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v takih primerih opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obsojenčevega položaja na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je poseženo s kaznivim dejanjem, ter njegovemu interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic, na drugi strani.14 Pravilno je bilo zato izhodišče prvostopenjskega sodišča (točka 20 obrazložitve), da sama kršitev ZVOP-1, ki bi lahko celo pomenila podlago za prekrškovni postopek, ne vpliva na obdelavo tako pridobljenih dokazov v kazenskem postopku, saj je vrednostna ocena, ali se takšni posnetki lahko uporabijo kot dokaz, v domeni kazenskega sodišča, ki odloča v konkretnem postopku.

14. Glede na težo in naravo ugotovljenih kršitev ZVOP-1 so navedbe zagovornice, da bi bilo treba posnetke kot nedovoljene izločiti, neutemeljene. Bencinski servisi so imeli na vhodih ali ob točilnih mestih nalepke z obvestili o video nadzoru, vendar so bile te nepopolne. V nasprotju s 3. točko tretjega odstavka 74. člena ZVOP-1 namreč niso vsebovale telefonske številke za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz video nadzornega sistema. Vendar pa pomanjkanje te informacije objektivno ni moglo vplivati na obsojenčevo pričakovanje zasebnosti. Povedano drugače, nerazumno bi bilo stališče, da bi obsojenec samo zaradi te informacije prostor dojemal drugače, kot manj zasebnega. Za stopnjo zasebnosti, ki jo je obsojenec lahko objektivno pričakoval, je bila bistvena informacija o video nadzoru samem, ki pa je bila nesporno podana. Pri posameznih upravljavcih bencinskih servisov so bile ugotovljene tudi druge pomanjkljivosti glede njihovih internih aktov in pogodb o opravljanju video nadzora z zunanjimi izvajalci. Drži tudi, da so nekaj primerih posnetke pregledali in jih policiji izročili zaposleni na bencinskih servisih, ki skladno z internimi akti za to niso bili pooblaščeni. Na podlagi tehtanja med pomenom takih kršitev za obsojenca in pravico oškodovancev, da zavarujejo svoje pravice in interese, se za pravilno izkaže presoja prvostopenjskega sodišča. To je zaključilo, da bi bile nepravilnosti lahko relevantne le v primeru, če bi vodile do predrugačenja ali ponarejanja posnetkov. To možnost pa je izvedenec ob pregledu posnetkov, ki so se nahajali v spisu, izključil. Nobena od kršitev ZVOP-1 torej ni bila take narave, da bi narekovala izločitev video posnetkov kot nedovoljenih dokazov.

15. Zagovornica tudi ne more uspeti s podobno nekonkretiziranimi navedbami o tem, da bi moralo sodišče izločiti izpis prometa na vložnikovi pozivni številki. Edini argument, ki ga poda v podporo svojemu stališču, je, da pridobitev izpisa ni prestala testa sorazmernosti med težo kaznivega dejanja in vložnikove ustavne pravice do zasebnosti. Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo, mora vložnik konkretizirano utemeljiti zatrjevano nedovoljenost dokaza. Predvsem pa, tudi če bi šlo za nedovoljen dokaz zaradi kršitve obsojenčeve pravice do zasebnosti (o čemer se Vrhovno sodišče zaradi nekonkretiziranih navedb ne more izreči), to še ne pomeni, da je sodišče s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pod pogojem, da nanje ni oprlo odločbe oziroma sodbe.15 Iz izpodbijane pravnomočne odločbe ne izhaja, da se je sodišče pri odločanju oprlo na prometne podatke o obsojenčevi klicni številki, zato so navedbe zagovornice v tem delu neutemeljene.

16. Zagovornica nadalje graja izvedensko mnenje iz vidika uporabljenih metod in programskih orodij izvedenca, kar kvalificira kot kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Svoje stališče utemeljuje z navedbami, da antromopetrične točke niso preverljivo obrazložene in da je uporabil nelicencirano programsko orodje Adobe Photoshop. V zvezi z referencami izvedenca in njegovim članstvom v mednarodnih strokovnih organizacijah pa opozarja, da te ne pomenijo zadostne garancije za njegovo strokovnost v predmetni zadevi. Navedbe so neutemeljene. Z njimi namreč zagovornica odpira strokovna vprašanja o zadostni usposobljenosti izvedenca ter o pravilnosti njegovih metod. Vložnica (enako velja za sodišče) ni strokovnjakinja s področja antropometrije ali video tehnike. Svoje navedbe o neznanstvenih metodah izvedenca bi morala podkrepiti z drugačnim strokovnim mnenjem. Le tako bi lahko uspešno izkazala dvom v izvedenčevo nezadostno usposobljenost in posledično dvom v pravilnost njegovega mnenja. Njene navedbe pa same po sebi ne morejo zadostovati. Zahteva v tem delu vsebinsko zato ne presega nestrinjanja z oceno verodostojnosti izvedenca, kar predstavlja nedovoljen razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17. Zagovornica navaja še, da je postavljeni sodni izvedenec kriminalistični inšpektor, zaradi česar obstaja dvom o njegovi nepristranskosti. Ker prvostopenjska sodba ni bila izpodbijana na tej podlagi, se na to zaradi materialne neizčrpanosti ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP). Prav tako so materialno neizčrpane navedbe zagovornice, da je sodišče v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja t.i. male tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 povzelo tudi tatvino registrskih tablic, čeprav ta izpolnjuje zakonske znake tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. 18. Neutemeljene so zagovorničine navedbe, da se sodišče ni opredelilo, do obsojenčevih navedb, da je v kritičnem času svoj avtomobil posojal Romunom in se torej z njim ni vozil. Do teh navedb se je sodišče prve stopnje namreč izrecno opredelilo v točki 8 obrazložitve svoje sodbe.

19. Neutemeljene pa so tudi navedbe o tem, da sodišče premoženjskopravnih zahtevkov ne bi smelo prisoditi družbi P., d.d.. Zagovornica to utemeljuje s splošno navedbo, da ima P., d.d. večino svojih bencinskih servisov v franšizi, pri čemer niti ne trdi, da gre v primeru oškodovanih servisov za take primere. Predvsem pa zagovornica v zahtevi ni obrazložila, katere določbe zakona naj bi sodišče z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku kršilo, zato Vrhovno sodišče teh navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 ter po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/13-19 z dne 3. 7. 2014. 2 Sodba VSRS I Ips 5909/2011-170 z dne 18. 7. 2013. 3 Sodbi ESČP v zadevah P.G. in J.H. proti Združenemu kraljestvu, št. 44787/98, § 56 in Perry proti Združenemu kraljestvu, št. 63737/00, § 36. 4 O tem odločba Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997. 5 Sodba VSRS I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009. ESČP podobno izhaja iz stališča, da mora biti v okviru varstva pravice do zasebnosti spoštovano ravnovesje med nasprotujočimi si zasebnimi in javnimi interesi ali nasprotujočimi si človekovimi pravicami (sodba v zadevi Evans proti Združenemu kraljestvu, št. 6339/05, § 75). 6 Sodba VSRS I Ips 5909/2011-170 z dne 18. 7. 2013. 7 Sodba VSRS I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008. 8 Sodba VSRS I Ips 43776/2010-50 z dne 13. 9. 2002. 9 Zadeva Perry, ibid., § 40. 10 Zadeva Perry, ibid., § 40-41 . 11 Sklep ESČP o nesprejemljivosti v zadevi Köpke proti Nemčiji, št. 420/07, str. 10-12. 12 Sodba VSRS I Ips 61352/2011-74 z dne 5. 6. 2014. 13 Odločba Ustavnega sodišča Up-62/99 z dne 4. 7. 2000. 14 Sodba VSRS I Ips 27119/2014 z dne 17. 11. 2016. 15 Prim. sodba VSRS I Ips 22/2003 z dne 12. 6. 2003.