Jedro

Pridobljena dokumentacija o izvajanju video nadzora res ni bila brezhibna, vendar se je tudi do teh ugotovljenih pomanjkljivosti prvo sodišče ustrezno opredelilo ob uporabi načela sorazmernosti med pravico do zasebnosti in pravico do zasebne lastnine oziroma varnosti. Taki razlogi tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričajo kljub ugotovljenim hibam, ki so jih oškodovane družbe odpravljale v nekaterih primerih, kot to točno navaja pritožba, šele po storjenih kaznivih dejanjih.

Izrek

I. Pritožba obdolženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po določbi prvega odstavka člena 204 KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1 in mu ob upoštevanju določb členov 57 in 58 KZ-1 izreklo sankcijo opominjevalne narave - pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi določbe prvega odstavka 204 KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1 določilo zaporno kazen deset (10) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh (2) let, šteto od pravnomočnosti te sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod dodatnim pogojem po določbi tretjega odstavka člena 57 KZ-1 in sicer, da v roku dvanajstih mesecev, šteto od pravnomočnosti sodbe, vrne v izreku sodbe poimenovanim oškodovancem s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist v skupni višini 1.003,15 EUR. Istočasno je v skladu z določbo drugega odstavka člena 105 ZKP odločilo, da je dolžan istim oškodovancem obdolženec plačati tudi priglašene premoženjskopravne zahtevke, tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, obdolžencu pa je naložilo v plačilo tudi stroške postopka (v doslej znani višini 1.439,60 EUR) in pa sodno takso.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in po svoji zagovornici v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona ter predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da sodišče izreče namesto obsodilne oprostilno sodbo, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v ponovljen postopek.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi sklop pritožbenih navedb se nanaša na zakonitost in pravilnost izvedenskega mnenja izvedenca mag. G. K., ki naj bi identificiral na podlagi posnetkov nadzornih kamer obdolženca kot tisto osebo, ki se nahaja na teh posnetkih, kar pa ne drži, saj je bil posnet storilec zamaskiran (s kapo), posnetki so slabše kvalitete, ki se jih ob uporabi fizikalnih biometričnih metod ne da razbrati in niti primerjati. Izvedenec se tudi ni opredelil do antropometričnih točk, ki so določene na telesu in omogočajo merjenje in primerljivost. Svoje zaključke je izvedenec gradil izključno na nezanesljivih računalniških programih programih, ki so nelicencirani, zato prihaja do odstopanj, pri čemer pa antropometrične točke sploh niso določene, za kar pa v Sloveniji tudi ne obstaja raziskovalni laboratorij za digitalno forenziko. Zato se je izvedenec lahko poslužil le odprtokodnih orodij, ki so brezplačna in dostopna na spletnih straneh in kot taka nezanesljiva, ker niso testirana. Zato po oceni obrambe zaključki sodišča, da je izvedenec svojo strokovnost usposobljenost izkazal s predložitvijo ustreznih dokazil (ki jih pritožba izrecno navaja) pa ne prepričajo, posebej glede izmere višine storilca, kjer je izvedenec uporabil nezanesljivo programsko opremo (Adobe Photoshop). Take pritožbene navedbe niso utemeljene.

6. Ključno relevantno dejstvo, ki ga je prvo sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka moralo ugotoviti je identiteta storilca, ki je posnet na nadzornih kamerah oškodovanih družb. Obdolžencu se namreč v konkretnem primeru očita storitev 14 kaznivih dejanj tatvine, pri čemer je bila vrednost vsakokratno ukradenega goriva majhna in si je storilec hotel prilastiti stvari take vrednosti, zaradi česar se mu posledično očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po določbi prvega odstavka člena 54 KZ-1. Obdolženec je v svojem zagovoru, ki je prav tako dokaz v kazenskem postopku, storitev očitanih ravnanj zanikal in ponudil svojo verzijo v zvezi z zasegom tablic osebnega vozila Opel, čemur pa prvo sodišče ni sledilo, kar je v izpodbijani sodbi natančno in vsestransko obrazložilo.

7. V skladu z določbo členov 17 in 18 ZKP morajo biti dejstva, ki so relevantna v kazenskem postopku ugotovljena po resnici in popolnoma, k čemur je vsako sodišče zavezano že v skladu z načelom iskanja materialne resnice, kar pa stori sodišče na podlagi načela proste presoje dokazov, to je tistih, ki so pridobljeni v teku kazenskega postopka na zakonit način, pri čemer pa ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in z njimi tudi ni omejeno. Po povedanem torej sodišče zavezuje vsestranska in konsistentna dokazna ocena vseh, v konkretnem postopku izvedenih dokazov. Eden izmed njih je v obravnavanem postopku bilo tudi izvedensko mnenje izvedenca forenzično - kriminalistično - tehničnih preiskav fotografij in posnetkov varnostnih kamer mag. G. K.. Drži, kar obramba izpostavlja, da izvedenec tekom postopka ni podal podatkov o ustreznem testiranju in licenciranju forenzičnih orodij, ki jih je v obravnavanem primeru uporabil, vendar pa se je do tega dejstva prvo sodišče ustrezno opredelilo v okviru dokazne ocene tega dokaza (točke 13 in 14 obrazložitve). Ne le, da je izvedenec z dokazili pojasnil svojo strokovno pot (z opravo vseh izpitov za uporabo biometričnih modulov), posebej je še obrazložil, da uporablja različne metode v primerih, kot je bil tudi obravnavani. Nosilni očitek obrambe je torej v uporabi nelicenciranih orodij, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča ta očitek, kot je pravilno zaključilo že prvo sodišče, neutemeljen. Za uporabljene metode je izvedenec, kot je prepričljivo zapisalo že prvo sodišče, podal svojo razlago in ustrezna pojasnila, tudi glede antropometrijskih meritev posnetega storilca in obdolženca in celo dodatne primerjave kombinacije telesa osebe na spornem in primerjalnem posnetku ter zaključilo, da se izmerjena višina posnetega storilca in obdolženca nedvomno ujemata. Izvedenec pa je sodišče prepričal tudi s primerjavo in obrazložitvijo posnetkov širine ramen, dolžine desne roke od prstov do rame in višine posnetega storilca in obdolženca, kjer so odstopanja minimalna (največ za 1 cm), pri tem pa je posebej izpostavil tudi značilno uporabo storilčeve (in tudi obdolženčeve) desnice. Vse navedeno, ne le problematizirana višina posnetega storilca, je prvemu sodišču očitno nudila zadostno podlago za zaključek, da je izvedenec prepričljiv v ključnih segmentih. Pritožba pa pozablja, da sodba nikakor ne temelji izključno na tem dokazu, temveč tudi na drugih dokazih, med katerimi zagotovo izstopa najdba ukradenih registrskih tablic reg. št. ... v vozilu Opel dne 11. 4. 2014, ki so bile pred tem odtujene A. O.. Pritožba torej s takimi navedbami, ki jih pritožbeno sodišče šteje za neutemeljene, graja predvsem dokazno oceno po sodišču prve stopnje ocenjenega izvedenskega mnenja s podajanjem izključno lastne dokazne ocene, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne prepriča. 8. Drugi sklop pritožbenih navedb se nanaša na vprašanje zakonitosti pridobitve posnetkov video nadzora, kajti taki posnetki so po mnenju obrambe lahko dopustni le v primeru, če so pridobljeni, shranjeni in analizirani ob upoštevanju vseh standardov, ki jih za postopanje z dokazi določata Ustava in ZKP. Video nadzor se je po oceni obrambe izvajal nezakonito. Iz sklepa o uvedbi video nadzora na BS družbe X. z dne 2. 7. 2012 je razvidno, da se s tem sklepom sicer daje pravna podlaga za dobavo in montažo video nadzornega sistema, ni pa določeno, kako in na kakšen način se ti podatki zbirajo, hranijo in obdelujejo, kdo lahko do njih dostopa in kje se varujejo. Na slednje opozarja tudi informacijski pooblaščenec, ko izpostavlja, da mora biti nadzorni sistem zavarovan pred dostopom nepooblaščenih oseb, oseba iz javnega in zasebnega sektorja, ki video nadzor izvaja, pa mora skladno z določbami členov 24 in 25 Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) v svojih aktih predpisati organizacijske in logično tehnične ukrepe za zavarovanje takih podatkov. Podjetje E. d.o.o. je šele 1. 7. 2014 (po storitvi kaznivih dejanj iz obtožnice) sklenilo pogodbo o obdelavi osebnih podatkov z L. d.o.o., iz prijave kaznivega dejanja z dne 11. 7. 2013 BS d.o.o. pa je razvidno, da je pregled videoposnetka opravil A. R., čeprav je pooblaščena oseba M. R.. Iz prijave o kaznivem dejanju z dne 27. 2. 2014 pa je razvidno, da sta pri BS d.o.o. G. R. s.p. pregled video posnetka opravila C. P. in S. D., čeprav je bil pooblaščenec G. V. s.p.. Družba X. d.o.o. je šele 1. 9. 2014 sprejela pravilnik o izvajanju video nadzora na BS v lasti družbe X. d.o.o. Navedeno kaže, da se video nadzor ni izvajal zakonito, lahko je prišlo do nedopustnih posegov bodisi z avtentično s posnetkom ali pa v sam video nadzorni sistem, pri čemer pa za BS X. v M. izvedenec ni mogel niti potrditi, da gre za pristen posnetek brez posega oziroma brez naknadne fotomontaže. S takimi navedbami pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, vendar je tak pritožbeni očitek neutemeljen.

9. Z vprašanjem zakonitosti izvajanja video nadzora, s katerim je bil posnet storilec, pri izvršitvi 14 kaznivih dejanj se je pričakovano in poglobljeno ukvarjalo že prvo sodišče. Pravilno je izhajalo ne le iz določbe člena 38 Ustave RS, temveč tudi iz določb člena 74 ZVOP-1, ki uzakonja standarde za zakonito izvajanje video nadzora, ki je v moderni družbi ena od ključnih tehnologij za zagotavljanje varnosti tako v javnem, kot tudi v zasebnem sektorju. Video nadzor tako na eni strani posega v zasebnost, ki je ustavno varovana kategorija, na drugi strani sicer pa sledi legitimnemu cilju, torej zagotavljanju varnosti, kar je ustrezno pojasnjeno v izpodbijani sodbi.

10. V obravnavanem primeru je prvo sodišče ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, (po ugotovitvah izvedenca mag. G. K.), da se je video nadzor na navedenih bencinskih servisih (BS) opravljal mestoma tudi pomanjkljivo, so pa bila na vseh objektih vidna obvestila o izvajanju video nadzora (celo na agregatih za točenje goriva!), s čemer se vsak, ki se na takem mestu znajde, lahko nedvomno seznani, nadzorne kamere pa so bile razvidne tudi s prostim očesom, obstajala pa so tudi obvestila o pooblaščenih osebah v zvezi z izvajanjem in pregledu nadzornih kamer (čeprav brez zahtevanih podatkov o času in kraju hrambe in telefonskih številkah ter pooblaščenih osebah). Video posnetki pa so bili tudi ustrezno zavarovani. Pridobljena dokumentacija o izvajanju video nadzora res ni bila brezhibna, vendar se je tudi do te ugotovljenih pomanjkljivosti prvo sodišče ustrezno opredelilo (obrazložitev točke 18 do 25 tudi) ob uporabi načela sorazmernosti med pravico do zasebnosti in pravico do varstva zasebne lastnine oziroma varnosti. Taki razlogi tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričajo kljub ugotovljenim hibam, ki so jih oškodovane družbe odpravljale v nekaterih primerih, kot to točno navaja pritožba, šele po storjenih kaznivih dejanjih.(1) Prvo sodišče se je ustrezno opredelilo tudi do ugotovitve izvedenca, ki je pregledal posnetke s samo štirih bencinskih servisov (ker enega posnetka ni mogel pregledati zaradi zakodiranega dostopa, se pa v spisu v zvezi s to tatvino nahajajo fotografije!), pri ostalih oškodovancih pa posnetki nadzornih kamer niso bili zaseženi, ker oškodovanci predlogom za pregon so priložili samo printer fotografij. Pritožba, ki pristnost tako pridobljenih posnetkov znova problematizira, pa s svojimi pritožbenimi navedbami, s katerimi ponovno skuša posnetke video nadzornih kamer in priloženih fotografij izločiti, pa pri tem ne more biti uspešna, kajti pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bilo vsakršno drugačno sklepanje, kot v obravnavanem primeru izhaja iz izpodbijane sodbe, ki temelji ne le na navedenih video posnetkih, temveč tudi na drugih ključnih dokazih, nelogično in neživljenjsko, kajti zaključki izvedenskega mnenja, ki so bili vsestransko analizirani in dokazno ocenjeni, so nedvomno ponudili podlago za sklep o tem, da je posnet storilec na BS, ki je vsakič (v štirinajstih primerih) na BS natočil gorivo v vozilo z nameščenimi in predhodno odtujenimi registrskimi tablicami lastniku A. O. brez dvoma obdolženec, za katerega je prvo sodišče pravilno obrazložilo, da v času izvršitve opisanih kaznivih dejanj, njegova pravica do zasebnosti nikakor ne pretehta nad pravico oškodovancev do zasebne lastnine in do varnosti vseh, ki se v tistem trenutku znajdejo na BS, kot javnem kraju. Po povedanem torej tudi pritožbeni očitek v tem delu ni utemeljen.

11. V nadaljevanju pritožba problematizira razloge prvega sodišča glede vprašanja, katere od obeh vozil je obtoženi uporabljal. Ocena zagovora obdolženca po prvostopnem sodišču je neživljenjska in nelogična. Obdolženec ni bil dolžan sodišču razlagati, komu je vozilo posodil, kajti obdolženec je brez zaposlitve, samski in oče mladoletnega otroka, za katerega skrbi in plačuje preživnino, zato je logično, da je eno vozilo posojal in si na ta način pridobil denarna sredstva. Odločilno dejstvo po oceni obrambe pa je razjasnitev dejanskega stanja ravno vprašanje, katero vozilo pa je uporabljal obdolženec. Zato je obdolženec predlagal izvedbo dokaza (pridobitev podatkov o prekršku, ki jih je v cestnem prometu storil obdolženec). Odgovor PP ... (13. 5. 2015) pa pokaže, da je vse prekrške obtoženec storil z osebnim vozilom znamke Ford (reg. št. ... dne 26. 1. 2013, 22. 2. 2013, 23. 6. 2014, 7. 9. 2014 in 27. 4. 2015). Torej je bil obravnavan in ustavljen samo s tem vozilom, do česar pa se prvo sodišče ni opredelilo. V času izvrševanja očitanega kaznivega dejanja tatvine so torej policisti obravnavali dva cestnoprometna prekrška obdolženca, oba storjena z navedenim vozilom (Ford). V času od 25. 1. 2013 pa do 9. 3. 2014 pa ni zabeležen noben prekršek storjen z osebnim vozilom Opel. Zato ostaja po mnenju obtožbe odprto vprašanje, ali je res obdolženec tisti, ki je izvrševal tatvino bencina na bencinskih servisih. Take pritožbene navedbe, ki uveljavljajo pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, so prav tako neutemeljene.

12. Nikakor ne drži, da se prvo sodišče ni opredeljevalo do dejstva, katera vozila je obdolženec posedoval v času izvršitve storjenih kaznivih dejanj. Iz obrazložitve (točka 5) določno izhaja, da je bil obdolženec v časovnem obdobju lastnik dveh osebnih vozil (Ford, reg. št.... in Opel reg. št....), zanesljivo pa je ugotovilo, da je bil obdolženec 11. 4. 2014, ustavljen v cestnem prometu z osebnim vozilom O. (v K. v.) in imel v prtljažniku registrske tablice št. ... ki niso pripadale nobenemu izmed obeh njegovih vozil, temveč so bile odtujene 25. 1. 2013 z vozila Ford, sicer last A. O. Obramba neutemeljeno graja dokazno oceno obdolženčevega zagovora. Po oceni pritožbenega sodišča je vzorna in logično sprejemljiva. Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo, da obdolženčevemu zagovoru v delu, da je za nizek znesek posojal vozilo tujemu državljanu na način, ki ga je obdolženec opisal, nesprejemljiv. Obramba ponuja zgolj lastno dokazno oceno obdolženčevega zagovora, ki pa po oceni pritožbenega sodišča pod vprašaj nikakor ne postavlja zaključka prvega sodišča, da je v spornem obdobju obdolženec sicer imel v lasti dve vozili, in storil vse tatvine z vozilom Opel z nameščenimi tablicami.... Dejstvo, da je obdolženec vse prekrške storil z drugim vozilom pa nikakor, kot pritožba neutemeljeno navaja, ne more omajati prepričljiv razlog prvega sodišča v tem delu, zato v tem delu dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, saj okoliščina, s katerim vozilom je obdolženec izvrševal prekrške, za zanesljivost ugotovitev v izpodbijani sodbi sploh ni ključna. Zato ne drži, da je obramba uspela dokazati, da obdolženec ni izvrševal tatvin goriva v spornem obdobju že zato, ker ni uporabljal tega vozila Opel in da ni sodišče razpolagalo z nobenim drugim dokazom.

13. V nadaljevanju pritožba problematizira zaseg registrskih tablic CE ..., kar so storili policisti PP ... 11. 4. 2014 nezakonito, saj so brez odredbe pregledali notranjost obdolženčevega vozila, ko je policist dvignil prtljažno dno, kar je skrit prostor, za katerega je potrebna odredba. V izpovedbah policistov A. F. in M. F. je polno protislovij, kar je v nasprotju s fotografijami prtljažnega prostora in kar ves čas opozarja obramba. Tudi take pritožbene navedbe, s katerimi pritožba uveljavljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka člena 371 ZKP so neutemeljene.

14. Že pred prvim sodiščem je pritožba problematizirala zakonitost zasega registrskih tablic CE .... V tej smeri je prvo sodišče izvedlo dokaze z zaslišanjem obeh policistov A. F. in M. F. in se do njunega poslovanja tudi ustrezno dokazno opredelilo. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče napotuje na vzorna pojasnila prvega sodišča v izpodbijani sodbi (točke 10 in 11), zato povsem pravilno ni sledilo predlogu obrambe tekom postopka za izločitev tega dokaza. Ob pravilnih predpostavkah v zvezi s prostorskim vidikom zasebnosti, ki ga prvo sodišče obširno pojasnjuje, se je v nasprotju s pritožbenimi navedbami opredelilo tudi do nekaterih nebistvenih razlik v izpovedi obeh policistov, ki sta bila navzoča ob zasegu navedenih registrskih tablic. Nato pa prepričljivo zaključilo, da nikakor ne drži, da je eden izmed policistov brskal po prtljažniku, temveč je policist ob kontroli prometa obdolženca le pozval, da dvigne dno prtljažnika, kar je obdolženec tudi storil, ob tem pa je opazil, da se nad gumo nahajata dve registrski tablici. Ob takem obdolženčevem zagovoru in izpovedi obeh policistov ter ob upoštevanju obstoječe sodne prakse pa je posledično tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da v primeru obravnavanega zasega tablic nikakor ne gre za nedovoljen dokaz. Pregled vozila v smislu določbe drugega odstavka člena 148 ZKP, ki ga sme opraviti policija v okviru svojih pooblastil zajema pregled prostorov prevoznega sredstva, razen tistih, ki so zaprti, torej tako skriti in takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode(2) in pravilno pojasnilo, da odpiranje prtljažnika in vizualni pregled še ne pomeni posega v integriteto prevoznega sredstva in je po svoji intenzivnosti povsem primerljivo vizualnemu pregledu potniške kabine. Po povedanem tudi v tem delu pritožba, ki skuša s svojimi pritožbenimi navedbami znova izposlovati izločitev dokaza (zaseg registrskih tablic), ne more biti uspešna.

15. Obramba v nadaljevanju problematizira tudi dopustnost analitične informacije - izpis prometa na telefonski številki ... ki jo je obtoženec uporabljal, kjer naj bi bili podatki, pridobljeni na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Celju, ki naj bi izkazovali, da se je obdolženec gibal na območjih, kjer so bile v času, ko so bile izvršene posamezne tatvine, nedopusten dokaz. Pri tem izpostavlja ustavno odločbo opr. št. U-I-65/13-19 z dne 3. 7. 2014, na podlagi katere so bile razveljavljene določbe členov 162-169 Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) o hrambi prometnih podatkov in lokacijskih podatkov. Opozarja, da bi morali biti podatki, ki se hranijo na podlagi izpodbijanih odločb uničeni. Ker gre za nedovoljen in nezakonit dokaz, bi slednjega po oceni obrambe sodišče moralo izločiti, ker ta dokaz temelji na podatkih iz retencijske baze, za kar pa ne obstaja ustavno dopusten cilj. Sodna praksa izkazuje, da mora vsak ukrep pridobivanja podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju prestati test sorazmernosti in pri tem opozarja na določbo člena 150 ZKP, ker so taksativno našteta kazniva dejanja, pri katerih se sme odrediti nadzor elektronski komunikacij, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum. V obravnavanem primeru pa ni bila podana niti ustavno-pravna, niti zakonska podlaga za odreditev tega ukrepa, saj ni podana sorazmernost med težo očitanega kaznivega dejanja in posega v obdolženčevo ustavno pravico do zasebnosti. Obramba opozarja še na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 5. 11. 2014 (list. št. 36), s katerim je tudi kršen člen 46 Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZPol), prav tako pa ni bila opravljena prepoznava v skladu s členom 242 ZKP. Tudi take pritožbene navedbe so neutemeljene.

16. Glede analitičnega poročila z dne 13. 10. 2014 se je prvo sodišče opredelilo že v izpodbijani sodbi (točka 27), saj je obramba že pred prvostopnim sodiščem zahtevala izločitev tega dokaza. Odločilo je, da se tak predlog obrambe zavrže kot prepozen, ker obramba takega predloga ni podala do konca predobravnavnega naloga. Kot utemeljeno ugotavlja že prvo sodišče, so podatki v elektronskem komunikacijskem prometu bili pridobljeni na podlagi odredbe sodišča po določbi člena 149b ZKP (ta določba s citirano odločbo ustavnega sodišča ni bila razveljavljena), zato je po oceni tudi pritožbenega sodišča za pridobitev teh podatkov obstajala zakonita podlaga. Pritožbeno sodišče pa tako, kot je v obrazložitev zapisalo že prvo sodišče v zvezi z navedenim očitkom odgovarja, da pa izpodbijana sodba in zlasti zaključek, da je bil obdolženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja, nikakor ne temelji, kot izhaja iz razlogov v izpodbijani sodbi na vsebini za obrambo spornega analitičnega poročila, zato je pritožbeni očitek tudi v tej smeri neutemeljen, kajti slednje bi lahko bilo sporno le v primeru, če bi sodišče na tak dokaz svojo odločitev tudi oprlo. Zato v tem kontekstu tudi ni relevanten očitek o tem, da sodišče v konkretnem primeru v zvezi s tem dokazom ni opravilo testa sorazmernosti, kajti tega glede na takšno odločitev, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in ki ne temelji na izpostavljenem dokazu, ni bilo niti dolžno.

17. Kar pa zadeva pritožbeni očitek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 5. 11. 2014 (list. št. 36), ki ga je istega zapisal policist PP . D. V., pa je zmotno prepričanje pritožbe, da je s tem bil kršen člen 46 ZPol. Ob zaslišanju policista D. V., izpoved katerega je prvo sodišče v izpodbijani sodbi dokazno tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo (točka 11) izhaja, da je bil prav policist V. tisti, ki je v sicer daljšem časovnem obdobju preiskoval tatvine goriva na BS v celjskem okrožju z osebnim vozilom Opel in s strani oškodovanih BS primerjal posnetke, ki jih pregledoval. Ker pa mu je bil storilec kaznivega dejanja znan (slednjega je po naključju videl tudi na PP ... istega dne, ko so mu bile zasežene tudi registrske tablice) je take ugotovitve logično in izkustveno povezal z obdolžencem. Določno je pojasnil, da ga je 7. 2. 2014 na posnetku prepoznal in že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da so policisti še pred obravnavanjem predmetne kazenske zadeve z obdolžencem obravnavali več različnih postopkov (tudi prekrškovnih), vezanih na sum storitve kaznivih dejanj, v katerih je, kot je pred prvostopnim sodišče tudi nazorno pojasnil, sodeloval tudi zaslišani policist V., kar je prvo sodišče dodatno preverjalo na PP ... (dopis list. št. 246). Po povedanem je prvo sodišče izpovedi policista D. V. (ne pa vsebini uradnega zaznamka na listni številki 36), ki je izpovedal o lastnih zaznavah oziroma prepoznavi obdolženca na video posnetkih, tudi utemeljeno sledilo v povezavi z izvedenskim mnenjem mag. G. K., zato je napačno tudi naziranje pritožbe, da je v konkretnem primeru izostala prepoznava v skladu z določbami člena 242 ZKP. Vsebina uradnega zaznamka na list. št. 36 je bila po prvostopnem sodišču torej ustrezno preverjena z izpovedjo zaslišanega policista, dokazna ocena take izpovedi pa je pravilna in ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 18. Pritožba problematizira tudi premoženjskopravne zahtevke in odločitev prvega sodišča v tej smeri in pripominja, da iz kazenskega spisa niso razvidne pogodbe, ki bi izkazovale aktivno legitimacijo oziroma upravičenost oškodovancev do premoženjskopravnega zahtevka in da ni jasno, kdo je upravičen do povračila škode (ali najemnik ali lastnik), zato bi sodišče moralo oškodovance napotiti na pot pravde.

19. Take pritožbene navedbe so najprej nekonkretizirane in ostajajo zgolj na načelni ravni s splošnim očitkom, da sodišče ni imelo podlage za prisojo premoženjsko pravnim zahtevkom oškodovanim družbam. Prvo sodišče je (točka 32) zadostno pojasnilo svojo odločitev v zvezi s prisojo premoženjskopravnih zahtevkov, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno pojasnjeni in izkazani z računi in ostalo dokumentacijo, ki se nanaša na posamezno tatvino goriva. Ker je sodišče na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča z gotovostjo zaključilo, da je storitev očitanega kaznivega dejanja obdolžencu v celoti dokazana, je imelo vso pravno podlago, da je v skladu z določbo drugega odstavka člena 105 ZKP obdolžencu naložilo v plačilo tudi s strani oškodovancev priglašene premoženjsko pravne zahtevke. Zato nikakor ne drži navedba o tem, da je prvo sodišče to storilo brez izkazane aktivne legitimacije oziroma opravičenosti. Kar pa zadeva očitek o tem, da sodišče ni ugotavljalo, kdo je do povračila škode sploh upravičen (najemnik ali lastnik) pa je pojasniti, da na tako pritožbeno navedbo ni mogoče argumentirano odgovoriti, ker pritožba tega, za katerega najemnika oziroma lastnika ni bilo izkazano opravičenje, ni ustrezno konkretizirala in pojasnila.

20. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče po temeljiti presoji predmetne kazenske zadeve ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba sodišča prve stopnje izpodbija. Ob obravnavi predmetne zadeve pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev zakona iz določbe prvega odstavka člena 383 ZKP, zato je bilo potrebno pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

21. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo moral po določbi prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP plačati sodno takso po tarifni številki 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka iz razlogov, kot je to storilo že prvo sodišče, k plačilu tako odmerjene sodne takse pa bo obdolženec pozvan s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op. št. (1):Primerjaj sodbo VSL V Kp 1323/2015 z dne 19. 5. 2015, sodbe VS RS I Ip 298/2008 z dne 11. 12. 2008 in I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008. Op. št. (2): Primerjaj sodbi VS RS I Ips 289/2006 z dne 7. 12. 2006 in I Ips 30354/2012 z dne 12. 6. 2013.