Jedro

Kljub temu, da voznik policijskega vozila ni pravilno ocenil varnostne situacije in ni imel vklopljene sirene, bi tožnik z upoštevanjem cestnih pravil in zakonitosti, predvsem pa trezen oziroma z občutno manjšo alkoholiziranostjo, lahko prometno nezgodo povsem preprečil. Glede na takšne ugotovitve je z določitvijo 70% odškodninske odgovornosti na strani tožnika materialno pravo pravilno uporabljeno.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženka odgovorna za nastalo škodo v višini 70%, višji zahtevek pa je po temelju zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženke in stranskega intervenienta pa je delno ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo zgolj 30% odškodninsko odgovornost toženke.

Navedbe revidenta

3. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da ugotovi 100% odškodninsko odgovornost tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je nevarno situacijo povzročil voznik policijskega vozila, ki ni pravilno ocenil varnostne situacije, ali bo glede na to, da prehiteva pred seboj vozeče vozilo prehitevanje varno izpeljal. Vozili sta trčili na voznem pasu tožnika, ko je voznik policijskega vozila z nenadnim manevrom zapeljal čez sredinsko črto, zaradi česar ta trka ni več mogel preprečiti, ne glede na to, kako širok je bil njegov vozni pas, in ne glede na to, ali je vozil pod vplivom alkohola. Po prepričanju tožnika mu ni mogoče pripisati odškodninske odgovornosti niti delno. V konkretnem primeru namreč policijsko vozilo ni bilo opremljeno s sireno, zgolj s svetlobnimi znaki pa ni bila zagotovljena njegova zadostna vidljivost, saj je bil promet zelo gost. Neizkušeni voznik policijskega vozila je s sunkovito vožnjo – nenadnim, nepričakovanim, sunkovitim manevrom ogrožal nasproti vozeča vozila, saj je prav na nasprotnem pasu trčil v tožnika. Dokazni postopek je več kot jasno pokazal, da zaužiti alkohol ni imel prav nobenega vpliva na prometno nesrečo in njen potek. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sta obe sodišči napačno uporabili materialno pravo. Nadalje tožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da je z zavrnitvijo njegovega pravočasnega dokaznega predloga z ogledom videokasete Centra požarne varnosti ... napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedeni dokaz je tožnik predlagal že na naroku dne 11. 4. 2005, sodišče pa je dokaz neutemeljeno zavrnilo kot prepozen. Dokaz je bil nasprotno predlagan pravočasno, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožnik že vsaj od prvega naroka za glavno obravnavo zatrjeval in dokazoval, da lega avtomobilov po nesreči, kot izhaja iz policijske skice, ne ustreza dejanskemu stanju. Z ogledom videokasete bi se bilo mogoče prepričati o širini vozišča, hkrati pa dokazati prirejenost policijske skice, na podlagi katere je tudi izvedenec dr. B. izdelal izvedensko mnenje.

Odgovor nasprotne stranke

4. Toženka v odgovoru na revizijo ocenjuje, da skuša tožnik s spreminjanjem dejanskega stanja doseči drugačno uporabo materialnega prava. Tožnik namreč trdi, da je dokazni postopek več kot jasno pokazal, da zaužiti alkohol ni imel prav nobenega vpliva na nesrečo, kar ne drži. Toženka ocenjuje, da se revizija v delu, ko naj bi se nanašala na napačno uporabo materialnega prava, po vsebini nanaša na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato bi bilo treba takšno nedovoljeno revizijo zavreči. Tožnik prav tako v ničemer ne pojasni, zakaj bi bil dokazni predlog ogleda videokasete predlagan pravočasno. Ne glede na takšno sicer zgolj pavšalno trditev pa je prvostopno sodišče v sodbi na strani 4 podrobno pojasnilo, zakaj je tožnikov predlog prepozen. Toženka tako revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ne ugodi.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Dejansko stanje, kot sta ga ugotovili obe nižji sodišči: tožnik se je dne 13. 1. 2001 poškodoval v prometni nesreči, v kateri sta trčila osebni avtomobil, ki ga je vozil tožnik, in službeno vozilo policije, ki ga je vozil policist A. J.; voznik policijskega vozila je z namenom prehiteti pred seboj vozeče vozilo peljal prek sredinske črte, ki razmejuje oba pasova cestišča, ko mu je nasproti pripeljal tožnik; do prometne nezgode je prišlo na voznem pasu tožnika; voznik policijskega vozila je pred trkom zaviral; policijsko vozilo je bilo na nujni vožnji, pri čemer je imelo vklopljen svetlobni znak, ne pa tudi sirene; cestišče je bilo dovolj široko, da bi se tri osebna vozila lahko nenevarno srečala, če bi tožnik reagiral oziroma če bi vozil pravilno ob desnem robu; ko je voznik policijskega vozila zaznal nevarnost, sta bili vozili oddaljeni 80 – 120 m, kar pomeni, da bi tožnik lahko zaznal utripajočo luč policijskega vozila; tožnik je bil v času nezgode pod vplivom alkohola (nad 1,11 g/kg – 1,47 g/kg); policist je opravil vozniški izpit v letu 2000, nezgoda pa se je pripetila v začetku leta 2001. 8. Revident prek zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava skuša izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji ni več dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga ni mogoče upoštevati trditve revidenta, da je nevarno situacijo v resnici povzročil voznik policijskega vozila z nenadnim in sunkovitim manevrom, zaradi česar tožnik trka ni mogel preprečiti, ne glede na širino voznega pasu in dejstvo, da je bil oziroma ni bil alkoholiziran. Iz obrazložitev obeh sodb, predvsem pa iz izvedenskega mnenja, ki sta ga obe nižji sodišči sprejeli, namreč nasprotno izhaja, da sta bili vozili v trenutku zaznave nevarnosti med seboj oddaljeni 80 – 120 m, kar pomeni, da bi tožnik (če ne bi bil pod vplivom alkohola) lahko zaznal utripajočo modro luč policijskega vozila in (pravočasno) reagiral. S tem bi preprečil trk, saj bi se glede na širino cestišča tri vozila lahko brez problema srečala. Kakršnekoli drugačne revizijske trditve, ki spreminjajo ali relativizirajo takšne dejanske ugotovitve, ki jih je izpeljalo prvostopenjsko sodišče, pritožbeno pa potrdilo, niso upoštevne.

9. Materialnopravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru je v drugem odstavku 178. člena ZOR, po katerem je pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, v primeru obojestranske krivde odgovoren vsak imetnik za škodo, ki jo je pretrpel v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Tožnik je v konkretnem primeru kršil tretji odstavek 113. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), v skladu s katerim mora udeleženec v cestnem prometu vozilu, ki uporablja modro luč, dati prosto pot in se umakniti k robu ali izven vozišča. Prav tako je prekršil tretji odstavek 21. člena ZVCP, da mora voznik voziti čim bližje desnemu robu vozišča, vendar na tolikšni razdalji od njega, da se promet varno in tekoče odvija. Po mnenju revizijskega sodišča pa je ključna ugotovitev o tožnikovi alkoholiziranosti, ki je nedvomno prispevala k njegovi pasivnosti oziroma nereagiranju, saj je imel tožnik zadostno preglednost in dovolj prostora, da bi se vozilu na nujni vožnji, ki je imelo vklopljeno modro rotacijsko luč, lahko umaknil oziroma se situaciji ustrezno prilagodil. Kljub temu torej, da voznik policijskega vozila ni pravilno ocenil varnostne situacije, kot tudi ni imel vklopljene sirene, bi tožnik z upoštevanjem cestnih pravil in zakonitosti, predvsem pa trezen oziroma z občutno manjšo alkoholiziranostjo, lahko prometno nezgodo povsem preprečil. Glede na takšne ugotovitve revizijsko sodišče meni, da je pritožbeno sodišče z določitvijo 70% odškodninske odgovornosti na strani tožnika, materialno pravo pravilno uporabilo.

10. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog ogleda videokasete Centra požarne varnosti ... Tožnik je navedeni dokaz predlagal dne 11. 4. 2005, torej po prvem naroku z dne 21. 2. 2005. Glede na to, da je prirejenost policijske skice, ki bi jo dokazal z ogledom videoposnetka, zatrjeval že na prvem naroku, prav tako pa je že na prvem naroku predlagal zaslišanje gasilca V. S., mu je bilo očitno znano, da so na kraju dogodka zaradi odprave posledic nezgode sodelovali gasilci, ki bi o nesreči lahko imeli kakšno relevantno dokumentacijo. Poleg tega so med samo prometno nezgodo in prvim narokom minila štiri leta, kar pomeni, da je imel tožnik več kot dovolj časa za zbiranje procesnega gradiva. Ker tako tožnik ni navedel nobenih objektivnih okoliščin, zakaj tega dokaza ni mogel predlagati že na prvem naroku, je sodišče dokaz pravilno ovrednotilo kot prekludiran in ga ni izvedlo (286. člen ZPP).

11. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.