Jedro

Nevarno situacijo je sicer povzročil policist na nujni vožnji, ko je zapeljal na nasprotni vozni pas in vztrajal v nevarnem položaju v prepričanju, da se bo tožnik umaknil na desno stran vozišča in s tem ogrozil druge udeležence v prometu (113. člen ZVCP), vendar bi tožnik trčenje preprečil, če bi reagiral, kot mu to nalaga zakon. Na tožnikovo nepravilno reakcijo je nedvomno vplival zaužiti alkohol (1,11 g/kg), zato je pretežni del krivde za prometno nezgodo (70 %) na njegovi strani.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se vmesna sodba v 2. in 3. točki tako spremeni, da se ugotovi 30 % odškodninska odgovornost tožene stranke. Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo v višini 70 %, višji zahtevek je po temelju zavrnilo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki in stranski intervenient na strani tožene stranke.

Tožeča stranka izraža nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik karkoli s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku nevarne situacije in da je podana njegova sokrivda v višini 30 %. Pritožba vztraja, da je bila policijska skica nezgode prirejena, kar je pokazal dokazni postopek z zaslišanjem prič, ki so skladno izpovedale o drugačnem dejanskem stanju kot izhaja iz sporne policijske skice. To bi tožnik lahko dokazal tudi z vpogledom v videokaseto, ki je bila posneta po prometni nezgodi, sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza kot prepoznega in s tem tožniku odreklo možnost, da bi dokazal svoje trditve o prirejenosti policijske skice. Nepristranske priče so izpovedale, da je bil manever policijskega vozila tako sunkovit, da ni bilo časa, da bi se nasproti vozeči avto umaknil kamorkoli, saj je jasno, da policijsko vozilo pred nesrečo ni zaviralo, ampak kvečjemu pospeševalo. Tako je policijska skica, na kateri so vidne zavorne sledi policijskega vozila, še dodatno postavljena pod vprašaj. Vozišče na trku mesta ni bilo široko 4 m in ker ni zagotovljena zadostna vidnost policijskega vozila, bi to moralo pri vožnji uporabiti tudi zvočni signal - sireno. Vzrok za prometno nezgodo je nevarna situacija, ki jo je povzročilo policijsko vozilo s prehitevanjem, ko mu je nasproti po svojem voznem pasu pripeljal tožnik. Zato tožnik meni, da je materialnopravna presoja prispevkov obeh udeležencev prometne nesreče nepravilna in da tožniku ni mogoče očitati nikakršne odgovornosti za prometno nezgodo, saj je policijsko vozilo tako nenadoma zavilo na vozni pas tožnika in je v istem trenutku že prišlo do trka, da na prometno situacijo ni bilo mogoče reagirati.

Tožena stranka v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov tožniku pripisalo premajhno soodgovornost za nastanek nezgode in da je za nezgodo pravzaprav v celoti odgovoren tožnik sam in zato ni upravičen do nikakršne odškodnine, saj je bil ob nezgodi močno vinjen. Sodišču očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in vztraja, da so bile na policijskem vozilu med vožnjo uporabljeni tudi zvočni signali. Meni, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbam prič, ki so svojo izpovedbo spreminjale, ob tem pa enostavno ni poklonilo nikakršne vere izpovedbi policista in policistke v vozilu na intervencijski vožnji. Tudi sicer so bili v kritičnem trenutku takšni vozni pogoji, da je vozilo v smislu določila 6. odstavka 113. člena ZVCP lahko vozilo tudi brez sirene. Sodišče ni upoštevalo, da vozilo na nujni vožnji na podlagi samega zakona ni zavezano k spoštovanju prometnih pravil in da pa zakon drugim udeležencem nalaga, da jim morajo dati prosto pot in se umakniti k robu vozišča, se ustaviti ali umakniti celo izven vozišča. Policist se je odločil za prehitevanje potem, ko je zaznal, da ga je tožnik opazil in zavil nekoliko desno. To izhaja tako iz izpovedbe voznika policijskega vozila kot tudi njegove sopotnice. To možnost je navsezadnje dopustil tudi tožnik sam. Kljub temu je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila ocena policista, da bo lahko varno prehitel napačna, ker ni pravilno ocenil varnostne situacije. Iz obrazložitve odločbe pa ne izhaja, v čem se je policist uštel pri oceni in ravno to je tisto, kar je v tem primeru bistvenega pomena. Kot sledi iz izpovedbe policista, je ta na podlagi načela zaupanja pričakoval, da bo voznik nasproti vozečega vozila ravnal v skladu s predpisi cestnega prometa, torej da bo vozilu na nujni vožnji dal prosto pot in se umaknil na rob vozišča, kar je glede na način vožnje tudi nakazal. Zato policistu ni mogoče očitati, da je sprejel napačno oceno prometne situacije. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnik ni uporabljal varnostnega pasu in s tem bistveno prispeval k nastanku telesnih poškodb. Do nezgode je prišlo, ker tožnik zaradi alkoholiziranosti ni bil sposoben opazovati prometa na cesti in pravilno reagirati na dano situacijo.

Tudi stranski intervenient na strani tožene stranke v pritožbi poudarja, da se voznik na nujni vožnji upravičeno zanaša, da bodo drugi vozniki spoštovali 113. člen ZVCP in dali vozilu, ki je na nujni vožnji prosto pot, saj je bil vozni pas za nasprotno vožnjo širok 4 m in je zagotavljal varno srečanje treh vozil četudi se policijsko vozilo ne bi povsem vrnilo na desni vozni pas. Tožnik bi rotacijske modre luči lahko zagledal na razdalji 80 do 120 m, ko je bil časovno oddaljen od mesta trka 2 ali 3 sekunde in je imel dovolj časa, da svojo vožnjo prilagodi dejstvu, da mu nasprotni deloma po njegovem voznem pasu vozi policijsko vozilo na nujni vožnji. Prometna situacija, v kateri se je znašel tožnik, sploh ni bila nevarna. Ugotovitev, da policijsko vozilo ni imelo prižgane sirane, ni prepričljivo utemeljena, poleg tega to ob danih pogojih tudi ni bilo nujno potrebno. Vprašanje je tudi, ali bi glede na stanje, v katerem se je zaradi preveč zaužitega alkohola nahajal tožnik, zvočni signal sploh vplival na njegovo zaznavanje glede na to, da tudi svetlobnih znakov ni zaznal. Do nesreče je prišlo izključno zato, ker tožnik ni zaznal, da mu nasproti prihaja policijsko vozilo na nujni vožnji in nanj tudi ni reagiral skladno z določilom 113. člena ZVCP, čeprav je imel za to dovolj časa in dovolj prostora. Presoja o delitvi odgovornosti in to celo v tožnikovo korist je zato zmotna, delež bi moral biti obrnjen, torej tako, da je voznik za nezgodo odgovoren v deležu 70 %. Stališče intervenienta pa velja le ob predpostavki, da je voznik J. sploh kršil prometne predpise. Intervenient je namreč prepričan, da teh kršitev ni bilo, da je zato za prometno nezgodo v celoti odgovoren izključno tožnik.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik udeleženec prometne nezgode in pod vplivom alkohola (tožnik je imel 1,11 g/kg), da ni upošteval pravil v zvezi z dajanjem prednosti vozil na nujni vožnji, da je imel zadostno preglednost in dovolj prostora, da bi se vozilu na nujni vožnji, ki je imelo vklopljeno modro rotacijsko luč, lahko umaknil. Tožnik ni zaviral, niti se ni umaknil v desno. Da je sicer nevarno situacijo povzročil policist na nujni vožnji, ko je zapeljal na nasprotni vozni pas in vztrajal v nevarnem položaju v prepričanju, da se bo tožnik umaknil na desno stran vozišča in s tem ogrozil druge udeležence v prometu (113. člen ZVCP), da pa bi tožnik če bi reagiral, tako kot mu to nalaga zakon, trčenje preprečil. Odločilo se je, da je tožnikov prispevek k nastanku škode 30 %, prispevek tožene pa 70 %.

Tožeča stranka izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožnik na nevarnost lahko pravočasno reagiral. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam izvedenca, da je tožnik vozilo na nujni vožnji lahko videl pravočasno in imel dovolj časa, da se umakne na desni rob, nato pa v postopku na prvi stopnji ugotavljalo kršitve cestnoprometnih predpisov vsakega od udeležencev.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. V 1. odstavku na strani 4 sodbe je ustrezno pojasnilo, zakaj je tožnikov predlog za vpogled v videokaseto prometne nezgode prepozen. Prav tako je ustrezno pojasnilo, zakaj pritožnik ni uspel omajati ugotovitev izvedenca o ključnih okoliščinah prometne nezgode. Mnenje izvedenca prometne stroke je izdelano v skladu s pravili stroke, strokovno in logično pojasnjuje okoliščine prometne nesreče. Izvedenec je bil tudi zaslišan in je konkretno in argumentirano odgovoril na vse pripombe tožeče stranke. Pojasnil je, da je pri izdelavi mnenja upošteval tako policijsko skico kot zapisnik in fotografije kraja nezgode in udeleženih vozil ter izpovedi prič. Prav tako je pojasnil, da skica v policijskem zapisniku ustreza poškodbam vozil razvidnih iz fotografij, pa tudi izračunane hitrosti obeh vozil ustrezajo poškodbam vozil razvidnih iz fotografij. Hitrost vozil pa se izračuna glede na končno lego vozil s pomočjo računalniškega programa in se preverja z deformacijo poškodb vozil. Na takšna pojasnila izvedenca na naroku za glavno obravnavo nobena od pravdnih strank ni imela več nobenih pripomb, zato ni bilo nobenega razloga, da tudi sodišče ne bi v celoti sledilo takšnim ugotovitvam izvedenca. Za pritožbeno trditev, da je dokazni postopek z zaslišanjem prič pokazal, da je bilo dejansko stanje drugačno kot sledi iz sporne skice, v spisu ni najti nobene podlage. Zaslišane priče so izpovedovale o vožnji policijskega vozila pred trkom, ničesar pa o legi vozil po nesreči. Navržena je pritožbena trditev, da policijsko vozilo tik pred trkom ni zaviralo. Takšna trditev pritožbe ni podprta z izvedenimi dokazi.

Materialnopravna podlaga za razsojo v tej pravdni zadevi je v 2. odstavku 178. člena ZOR, po katerem pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, če je krivda obojestranska odgovarja vsak imetnik vozila za škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Za voznika policijskega vozila na nujni vožnji je bilo ugotovljeno, da je kršil 3. odstavek 113. člena ZVCP, da je ogrozil druge udeležence v prometu s tem, da je potem, ko je zapeljal na nasprotni vozni pas vztrajal v nevarnem položaju v prepričanju, da se bo tožnik umaknil na desno stran vozišča. Torej gre za konkurenco več vzrokov, ki so vplivali na nastanek prometne nezgode.

Tudi pritoženo sodišče se strinja z dokazno oceno na podlagi katere je sodišče dalo prednost izpovedbam prič, ki niso bile udeležene v prometni nezgodi in niso potrdile izpovedbe voznika v policijskem vozilu in njegove sopotnice, da sta na intervencijski vožnji imela vklopljeno tudi sireno. Prvo sodišče je izpovedbo očividcev, ki so policijsko vozilo zaznali pred nezgodo in gasilcev po nezgodi, presojalo skrbno, vsako izpovedbo posebej in v povezavi z drugimi in ker v našem pravdnem postopku velja načelo proste dokazne ocene, se tudi pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in se nanjo v celoti sklicuje (zadnji odstavek na strani 6. in prvi odstavek na strani 8), na podlagi katere je sodišče prve stopnje dalo prednost izjavam prič, ki niso bile udeležene v prometni nezgodi. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določilo 6. točke 113. člena ZVCP, ki samo kot izjemo predvideva, da vozilo na nujni vožnji uporablja samo posebne svetlobne znake brez sirene, če je zagotovljena zadostna vidnost tega vozila in varnost udeležencev v cestnem prometu oziroma kadar opozarja na nesrečo, zgostitev prometa ali druge okoliščine, ki ne predstavljajo nevarnost za udeležence v cestnem prometu. Glede na vse navedeno je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nevarno situacijo povzročil voznik policijskega vozila, ki je z delom vozila zapeljal na nasprotni vozni pas z namenom, da bo prehitel pred seboj vozeče vozilo, prehitevanja pa ni v celoti izpeljal, ker mu je nasproti pripeljal tožnik. Ko je ostal z vozilom deloma na svojem voznem pasu, deloma pa na nasprotnem, je s tem predstavljal oviro za tožnika in ker tudi ni prepričljivo izkazal, da je na vožnji uporabljal sireno kot tudi ne okoliščin, ki bi ga v smislu 6. točke 113. člena ZVCP razbremenile obveznosti uporabe sirene, je del odgovornosti potrebno pripisati tudi vozniku policijskega vozila, četudi je bilo na nujni vožnji in opremljeno z ustreznimi svetlobnimi signali.

Ker pa je do nezgode prišlo v povezavi z nereagiranjem nasproti vozečega voznika na vozilo na nujni vožnji, na kar je nedvomno vplival zaužiti alkohol, ni mogoče slediti razlogom sodišča, da je pretežni del krivde za prometno nezgodo na strani tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z določitvijo razmerja odškodninske odgovornosti 70 proti 30 % v korist tožeče stranke dalo tudi premajhen poudarek alkoholiziranosti tožnika. 1,11 g/kg je tako velika vsebnost alkohola, da pomeni popolno nesposobnost za vožnjo zaradi zožitve vidnega polja, težav pri oceni hitrosti gibajočih se predmetov in daljšega reakcijskega časa. Sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo volje zakonodajalca, da voznike vozil na nujni vožnji razbremeni kazenske odgovornosti, če ne upoštevajo pravil cestnega prometa in na drugi strani sankcionira tiste udeležence, ki s svojo neaktivnostjo ne ustvarijo okoliščin, v katerih bi vozila na nujni vožnji lahko hitro dosegla cilj, čeprav za to imajo možnost. Ob ustreznem zaznavanju prometne situacije in upoštevanju 113. člena ZVCP do nezgode ne bi prišlo. Zakonodajalec pa voznikov na nujni vožnji ni razbremenil civilne odgovornosti (odškodninske), saj jim je v 4. odstavku 113. člena ZVCP izrecno naložil obveznost, da mora njihova vožnja vendarle biti takšna, da ne ogroža drugih udeležencev v prometu in njihovega premoženja. Kot je bilo obrazloženo v tej odločbi in še obširneje tudi v odločbi sodišča prve stopnje, vožnja voznika policijskega vozila temu standardu ni zadostila, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravno pravilna takšna presoja, da znaša odškodninska odgovornost tožene stranke 30 %.

O višini tožbenega zahtevka bo sodišče odločilo s končno odločbo. Prav tako tudi o vprašanju, koliko je neuporaba varnostnega pasu vplivala na višino škode.