Jedro

Vsakemu običajno skrbnemu človeku mora biti znano, da je mogoče z invalidskim vozičkom uporabljati samo klančino (in ne stopnic), zato morajo vsi ostali, ki iz različnih razlogov uporabijo klančino, računati na njihovo prisotnost, ne glede na morebitne opozorilne table. Resda tožnica ni hodila po napačni poti, vendar tudi zdravilišču kljub strožji skrbnosti dobrega strokovnjaka ni moč očitati nobene opustitve in je tako vzrok za nesrečo drugje.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.332.968,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonu od nematerialne škode v znesku 1.280.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe do plačila, od materialne škode v znesku 52.968,00 SIT pa od 25.12.2001 do dneva plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v 15 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi po zakonu."

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 178,40 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožnici v celoti odgovorna za posledice škodnega dogodka dne 19.3.2001. Proti takšni sodbi se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka in navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo, da bi moral zavarovanec tožene stranke namestiti pred klančino opozorilno tablo za navzočnost invalidskih vozičkov in je zaradi tega zmotno uporabilo materialno pravo. Na možnost prisotnosti invalidskih vozičkov namreč računa vsak uporabnik klančine ne glede na to, ali so opozorilne table nameščene ali ne, kot je to zapisal že izvedenec G. B. in česar sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo. Izvedenec je tudi navedel, da bi bilo morda zgolj smiselno na začetku hodnika postaviti opozorilno tablo. In če te ni, zavarovancu tožene stranke ni očitati kršitve skrbnosti iz II. odstavka 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Poostrena profesionalna skrbnost bi bila potrebna le tedaj, če obiskovalcem zavarovanca tožene stranke ne bi mogli pripisati toliko znanja, da bi se le-ti mogli zavedati, da se klančina uporablja tudi za invalidske vozičke in če bi bila klančina edina pohodna možnost. Zato je po mnenju pritožnice povsem v skladu s stroko, da opozorilna tabla ni potrebna. V obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe pa je zgolj navedeno, da tožnica ni vedela, da se klančina uporablja tudi za invalidske vozičke, kar pa upoštevaje izvedenčeve ugotovitve še ni zadosten razlog za uporabo določila II. odstavka 18. člena ZOR. V konkretnem primeru gre namreč za splošno znana dejstva, ki jih v skladu s IV. odstavkom 214. člena ZPP ni potrebno dokazovati. Sodišče prve stopnje je tako bistveno kršilo tudi določbe pravdnega postopka. Poleg tega je izvedeni dokazni postopek v nasprotju z zaključki sodišča, da zavarovanec tožene stranke nima urejenega prometnega režima glede vožnje z invalidskimi vozički, pri čemer ne pove, kakšen prometni režim bi moral biti zagotovljen. Tudi tožnica tega ni navajala niti za to predlagala kakšnih dokazov in je sodišče prve stopnje tako prekoračilo postavljeni zahtevek. Pritožnica predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni ter zahtevek zavrne, podredno pa vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je tožnica dne 19.3.2001 v A. T. v P. padla, ko se je umikala invalidskemu vozičku, ki naj bi po njenem prepričanju ušel gostu, ki je bil kot spremljevalec za invalidskim vozičkom svoje žene. Hodnik, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, je razdeljen na dva dela in kot je ugotovil izvedenec iz varstva pri delu G. B., čigar mnenju pravdni stranki nista ugovarjali in ga je v celoti sprejelo tudi prvostopno sodišče, je en del hodnika izveden z dvema stopnicama, drugi del pa s klančino, ki omogoča uporabo invalidskih vozičkov in vozičkov, ki jih uporablja osebje hotela, namenjen pa je tudi osebam, ki imajo težave s hojo. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala napačno, ko je hodila po hodniku s klančino in tudi nadaljnji ugotovitvi, da tudi zavarovanec tožene stranke ni kršil predpisov iz področja varstva pri delu, ko pred hodnikoma ni namestil tabel glede načina njihove ločene uporabe, saj del hodnika s klančino ni namenjen izključno invalidskim vozičkom, ker lahko ta del uporabljajo tudi pešci, zdraviliški gostje, ki imajo težave s hojo po stopnicah, kot tudi zdraviliško osebje, ki pri opravljanju svojega dela uporabljajo razne vozičke.

V obravnavanem primeru je v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ) potrebno kot materialnopravno podlago uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je prišlo do škodnega dogodka pred 1.1.2002, ko je stopil v veljavo OZ. Po I. odstavku 154. člena ZOR mora tisti, ki povzroči škodo drugemu, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za odločitev o odškodninski odgovornosti pa morajo biti podani vsi štirje elementi, to je nedopustna škoda, vzročna zveza, nedopustno ravnanje in odgovornost (krivda). Če eden od teh elementov manjka, odškodninske odgovornosti ni.

Ni sporno, da je zavarovanec tožene stranke zdravilišče s posebno strukturo gostov, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, katere sestavni del so tudi invalidi na invalidskih vozičkih. Zdravilišče pri opravljanju svoje zdraviliške dejavnosti res zavezuje večja skrbnost, to je skrbnost dobrega strokovnjaka (II. odstavek 18. člena ZOR), na katero se je v svojih zaključkih oprlo sodišče prve stopnje. To merilo je pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, katerega vsebino v konkretnem primeru napolnjuje sodna praksa. Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje zmotno postavilo na stališče, da bi lahko opozorilna tabla tožnico morda odvrnila od hoje po klančini in da ji je tožena stranka zaradi te opustitve in neurejenosti prometnega režima odškodninsko odgovorna. Pri tem ni pojasnilo, kako bi prometni režim moral biti urejen, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je za invalidske vozičke speljana posebna pot s klančino, katero pa sicer lahko uporabljajo tudi drugi gostje, za katere je predvidena tudi pot s stopnicami. Neprerekano dejstvo je, da je imela tožnica na razpolago dve poti. Sama je povedala, da se je odločila za pot po klančini, ker se zaradi težav s hojo stopnicam izogiba. Vsakemu običajno skrbnemu človeku pa mora biti znano, da je mogoče z invalidskim vozičkom uporabljati samo klančino in ne stopnic, zato morajo vsi ostali, ki se iz različnih razlogov odločijo za uporabo klančine, računati na njihovo prisotnost, ne glede, ali jih na to posebej opozarjajo opozorilne table. Pritožnica nadalje utemeljeno navaja, da je tudi izvedenec v svojem mnenju le nakazal na možnost namestitve opozorilnih tabel glede prisotnosti invalidskih vozičkov, noben predpis pa ne nalaga dolžnosti njihove postavitve. Pritožnica ima prav, da bi bile te potrebne le tedaj, če zdraviliškim gostom ne bi bilo moč pripisati toliko znanja, da bi se le-ti mogli in morali zavedati, da se klančina uporablja tudi za invalidske vozičke, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Iz tožničinih tožbenih zatrjevanj izhaja namreč zgolj to, da se je po hodniku na splošno hodilo in da ni bilo nobene prepovedi za invalidske vozičke, kar kvečjemu kaže na to, da je tožnica lahko računala s prisotnostjo le-teh. Tožnica tudi ni zatrjevala, da se v primeru opozorilne table ne bi odločila za hojo po klančini, ampak je, zaslišana kot stranka povedala, da se na splošno izogiba hoji po stopnicah in se raje odloči za pot po klančini. Izvedeni dokazni postopek tako tudi ni pokazal, da bi opozorilne table preprečile škodni dogodek in tudi ne, da bi skrbnost dobrega strokovnjaka nalagala zavarovancu tožene stranke (zdravilišču) dolžnost namestitve le-te teh.

V skladu z navedenim je tako pritrditi pritožniku, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka in v okviru tožbenih zatrjevanj zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati krivdne odškodninske odgovornosti za nastanek škodnega dogodka, saj je le-ta ravnal z zadostno, tudi profesionalno skrbnostjo, ki ga pri opravljanju zdraviliške dejavnosti zavezuje. Resda tožnica ni hodila po napačni poti, vendar tudi zavarovancu tožene stranke ni moč očitati nobene opustitve, na podlagi katere bi bil tožnici odškodninsko odgovoren in je tako vzrok za nesrečo drugje. Zavarovanec tožene stranke tudi ne more krivdno odgovarjati za morebitna neobičajna ravnanja tretjih oseb. Za obravnavani škodni dogodek tako ni podane odgovornosti zavarovanca tožene stranke, zato je tožbeni zahtevek po temelju neutemeljen in ga je potrebno zavrniti. Ker dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani vmesni sodbi, ni pritožbeno sporno, ima pritožnica prav, da je sodišče prve stopnje v okviru tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V skladu s 4. točko 358. člena ZPP je zato ob obrazloženem pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi z dne 3.4.2003, zavrnilo kot neutemeljenega.

Pritožbeno sodišče je v skladu z II. odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora v skladu z načelom uspeha (I. odstavek 154. člena ZPP) povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. Le-ta jih je priglasila na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 14.2.2005 in v obravnavani pritožbi. Stroški tožene stranke tako predstavljajo takso za odgovor na tožbo (8.550,00 SIT) in takso za sodbo ter pritožbo (34.200,00 SIT). Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah v skupni višini 178,40 EUR (prej 42.750,00 SIT), katere ji mora tožnica povrniti v roku 15 dni. Zamudnih obresti pa tožena stranka ni zahtevala.