Jedro

Tožeča stranka mora za obstoj odškodninske obveznosti dokazati škodo, nedopustnost ravnanja in vzročno zvezo med njima, krivda pa se domneva. Tožnica z navedbami ni opredelila konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki bi zmoglo odvrniti škodo ter kršitve takšnega ravnanja. Prav tako ni zatrjevala vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami (neskrbnim ravnanjem zdravilišča) in nastalo škodo. Tožba s takšno dejansko podlago je sicer popolna (jasno je, da tožnica uveljavlja povrnitev škode zaradi časovno in krajevno določenega dogodka), ne pa tudi sklepčna. Ob odsotnosti trditvene podlage je nemogoče govoriti o nedopustni (protipravni) opustitvi in njeni vzročni zvezanosti s škodo in je tako lahko le zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 211,03 EUR se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožnici v celoti odgovorna za posledice škodnega dogodka z dne 19. 3. 2001. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in vmesno sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Tožnica je vložila revizijo zoper odločitev pritožbenega sodišča iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter obdrži v veljavi sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo objektivno odgovornost zavarovanca, saj je šteti, da je premikajoč se voziček brez nadzorstva nevarna stvar. Zdravilišče je, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče, tudi krivdno odgovorno, ker ni ravnalo s potrebno skrbnostjo, saj ni zagotovilo varne uporabe hodnika. Poudarja, da če bi kakršenkoli napis obveščal ali opozarjal na to, da gre za pot namenjeno invalidskim vozičkom, bi bila tožnica na to zagotovo pozorna. Poleg tega že same trditve toženke kažejo na to, da zavarovanec še sam nima jasne predstave, kako je urejen režim gibanja na hodnikih, kar prav gotovo ne kaže na njegovo posebno skrbnost .

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo 211,03 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, je nedovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Tožnica je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljala tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Zahtevka se opirata na različno dejansko in pravno podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoljenost revizije presoja za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je bil zavrnjen zahtevek tožnice iz naslova premoženjske škode za 211,03 EUR, revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen. V skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je treba uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker je do škodnega dogodka prišlo pred 1. 1. 2002, ko je v veljavo stopil OZ. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZOR mora tisti, ki povzroči škodo drugemu, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožeča stranka mora za obstoj odškodninske obveznosti dokazati škodo, nedopustnost ravnanja in vzročno zvezo med njima, krivda pa se domneva. Tožnica je glede temelja obveznosti navedla le, da se je 19. 3. 2001 kot gostja v ... toplicah v hotelu ... poškodovala, ko se je umikala invalidskemu vozičku, ki je pripeljal po hodniku in da na hodniku ni bilo nobene prepovedi za invalidske vozičke ter da se je po njem na splošno hodilo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), zavarovancu tožene stranke ni moč očitati kakršnekoli opustitve dolžnega skrbnega ravnanja in na tej podlagi odgovornosti za nastalo škodo. Tožnica z navedbami ni opredelila konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki bi zmoglo odvrniti škodo ter kršitve takšnega ravnanja. Prav tako ni zatrjevala vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami (neskrbnim ravnanjem zdravilišča) in nastalo škodo. Trditev v smeri, da bi opozorila oziroma prepovedi glede uporabe hodnika vplivale na to, da klančine na hodniku tožnica ne bi uporabila, do revizije ni bilo. Tožba s takšno dejansko podlago je sicer popolna (jasno je, da tožnica uveljavlja povrnitev škode zaradi časovno in krajevno določenega dogodka), ne pa tudi sklepčna(1). Odškodninska obveznost namreč sloni na kumulativni izpolnitvi vseh prej naštetih predpostavk. Ob odsotnosti trditvene podlage je nemogoče govoriti o nedopustni (protipravni) opustitvi in njeni vzročni zvezanosti s škodo in je tako lahko le zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Dejstev vzročne zveze tožnici ne bi bilo treba opredeliti le v primeru objektivne odgovornosti (domneva vzročnosti, 173. člen ZOR), ki pa v tej zadevi očitno ni podana (premikajoč se voziček brez nadzorstva sam po sebi ni nevarna stvar) in je prvostopenjsko sodišče niti ni ugotovilo, kot to zmotno navaja revidentka.

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (tretja točka prvega odstavka 318. člena ZPP).