Jedro

S poravnavo se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti, zato višina dogovorjene odškodnine ne more biti razlog za ničnost ali izpodbojnost izvensodne poravnave.

Dejstvo, da je bil tožnik prepričan, da mu bo s poravnavo tožena stranka plačala le del odškodnine, materialnopravno ne more predstavljati nesporazuma, temveč gre lahko le za bistveno zmoto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 114.755,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2001 do 27.3.2006 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti znižanih za TOM, od takrat dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. S stroškovnim izrekom je sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ker predmetna pravda teče že 25 let, v njej se je doslej zamenjalo šest sodnikov, posledično pa se je izgubila nit celotnega dogajanja, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bila sodba izdana šele po štirih mesecih od zaključka glavne obravnave. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka v zvezi z zaključkoma, da je tožena stranka tožniku plačala relativno nizek znesek odškodnine, saj je bil ta nedopustno nizek, poleg tega tožnik ni izpovedal, da bi na kmetiji, po njegovi vrnitvi s služenja vojaškega roka, ustvarjali presežke. Poleg ničnosti izvensodne poravnave je uveljavljal tudi njeno izpodbojnost zaradi prevare ter zmote, v zvezi s čimer sodba nima razlogov. Slednje velja tudi glede tožbenih navedb, da je šlo v zadevi za nesporazum. Tožnik je bil namreč prepričan, da s podpisom poravnave niso rešena vsa premoženjskopravna vprašanja v odnosu do tožene stranke. Sodišče je tožniku odvzelo pravico do izjave v postopku, ker ni zaslišalo predlagane priče M. S., ki je v času sestave poravnave delal na vojaškem pravobranilstvu in bi lahko pojasnil, da je bil podpis poravnave pogoj za delno plačilo odškodnine, kot tudi, da je tožniku dejal, da se bo o dokončnem znesku odškodnine odločalo v pravdi. Sklenjena poravnava je nična tudi zato, ker gre za oderuško pogodbo. Tožena stranka je ponudbo poslala neposredno tožniku, čeprav je imel ta pooblaščenca, prav tako je vedela, da je bil tožnik edini hranilec v družini, kajti oba starša sta bila invalida in tako nesposobna za delo, nenazadnje pa je vedela, da je bil tožnik tedaj mlad, neizkušen, lahkomiseln, odvisen od odločitve in razlage tožene stranke, ki se je, za razliko od tožnika, dnevno ukvarjala z reševanjem odškodninskih zahtevkov. Zato je vedela, da ima tožnik pravico do odškodnine v celotnem zahtevanem obsegu, to je v višini 1.500.000,00 DIN, plačala pa mu ni ničesar niti iz naslova obresti. Že tako le simbolično odškodnino je dodatno znižala še tedaj izjemno visoka inflacija. Takšno ravnanje tožene stranke je tako tudi nemoralno. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožniku dosodi odškodnino za nepremoženjsko škodo in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ali sodbo razveljavi in samo izvede dokaz z zaslišanjem predlagane priče, nato ugodi tožbenemu zahtevku in toženo stranko obveže tudi na plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v dolgoletnem trajanju predmetnega postopka in izdaji sodbe po preteku štirih mesecev od zaključka glavne obravnave, vidi kršitev določb pravdnega postopka. Ta je že pojmovno lahko podana le tedaj, ko je sodišče ravnalo v nasprotju z neko procesno določbo, česar v primeru prve izmed zatrjevanih relativnih kršitev ni najti, kajti določbe o (primernem) trajanju postopka Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB-3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP) ne vsebuje. V zvezi z rokom izdaje pisnega odpravka sodbe, pritožba pravilno opozarja na določbo prvega odstavka 323. člena ZPP, po kateri mora biti sodba pisno izdelana v 30 dneh, vendar pa je navedeni rok instrukcijski in zato njegova prekoračitev ne pripelje do nobenih procesnih posledic, torej ne predstavlja niti absolutne niti relativne kršitve določb pravdnega postopka (L. Ude, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, GV založba 2009, str. 190).

Tožnik v predmetnem postopku (kot predhodno vprašanje) izpodbija veljavnost izvensodne poravnave z dne 11.2.1986, s katero sta se pravdni stranki dogovorili o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče je morebitno ničnost poravnave presojalo tako z vidika kršitve moralnih načel, torej skozi prizmo 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji, v nadaljevanju ZOR), kot tudi skozi vprašanje, ali bi bila ta lahko oderuška (prvi odstavek 141. člena ZOR). Odločitev, da poravnava ni nična, je materialnopravno pravilna.

Osebe, ki so v sporu oziroma je med njimi negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (prvi odstavek 1089. člena ZOR). Popustitev je med drugim lahko v delni ali popolni pripoznavi kakšnega zahtevka druge stranke ali v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku, v prevzemu kakšne nove obveznosti, v zmanjšanju obrestne mere, v podaljšanju roka; v privolitvi v delna odplačila ali v dani pravici do odstopnine (prvi odstavek 1090. člena ZOR). Tožnik je v tožbi vrednost spornega predmeta res določil v višini 1.500.000,00 DIN, vendar je s tožbo terjal plačilo nepremoženjske škode in rento. Iz tožbenega zahtevka pa povsem jasno izhaja, da je tožnik za nepremoženjsko škodo vtoževal le plačilo 300.000 DIN z obrestmi od 1.7.1985 v višini 7,5% obrestne mere. Tožena stranka je zahtevek glede nepremoženjske škode delno pripoznala (v višini 180.000 DIN), za znesek 120.000 DIN pa sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, torej je tožniku (nominalno) izplačala prav toliko kot je zahteval, razen obresti (v tem pa sodišče vidi vzajemno popuščanje). Postavljeni odškodninski zahtevek je sicer res nizek (upoštevajoč tudi revalorizacijske preračune sodišča prve stopnje), vendar pa je tožbo sestavil odvetnik, zato breme višine postavljenega zahtevka ni mogoče preložiti na toženo stranko. Ne glede na to pa se stranki s poravnavo zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti, zato zakon pri poravnavi tudi izrecno izključuje njeno razveljavitev zaradi čezmernega prikrajšanja (1094. člen ZOR). Višina dogovorjene odškodnine zato že načelno ne more biti razlog njene ničnosti ali izpodbojnosti.

Ravnanje tožene stranke tudi sicer ni bilo v nasprotju s splošno sprejetimi moralnimi normami. Tožena stranka je poravnalno ponudbo res poslala tožniku osebno in ne njegovemu odvetniku, vendar s spremnim dopisom, v katerega je zajet tudi pravni pouk, da lahko tožnik ponudbo bodisi sprejme, bodisi vztraja pri vloženi tožbi, kar pomeni, da bo o zahtevku odločalo sodišče. Nenazadnje pa ni mogoče trditi, da je tožena stranka izrabila tedanje razmere visoke inflacije. V konkretni zadevi gre sicer za izvensodno poravnavo, vendar pa je mogoče kršitev moralnih norm z analogijo presojati skozi določbo 3. člena Zakona o pravdnem postopku, torej z vprašanjem, katera razpolaganja strank, bi zaradi ravnanja v nasprotju z moralo, sodišče zavrnilo kot nedovoljena. V praksi so taki primeri izjemno redki, prof. dr. Galič pa kot primer navaja prav zadevo iz časa visoke inflacije (prim. A. Galič, ZPP s komentarjem, 1. knjiga, GV založba in Uradni list 2005, str. 46). V navajani zadevi je šlo za primer, ko je toženec po šestih letih pravdanja pripoznal tožbeni zahtevek, in to v trenutku, ko denarni zahtevek še zdaleč ni več predstavljal realne vrednosti lesa in je bilo očitno, da bo tožnik v kratkem zahtevek zvišal oziroma prilagodil novim cenovnim razmeram, saj je na zadnjem naroku za glavno obravnavo izrecno predlagal, naj izvedenec valorizira vrednost lesa (VS SRS II Ips 217/87, Pravnik 1988, št. 11-12, str. 505). Pripoznava v takšnih okoliščinah kaže na očitno zlorabo pravice oziroma kršitev moralnih načel (prim. tudi VSC sklep Cp 1444/99). Toženi stranki takšnega fraudulentnega izigravanja ni mogoče pripisati, upoštevajoč tako višino postavljenega zahtevka, kot dejstvo, da je tožena stranka zahtevek delno pripoznala že v odgovoru na tožbo, poravnava pa je bila sklenjena v 6 mesecih po vložitvi tožbe.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal subjektivnega elementa oderuškosti sporne poravnave. Za oderuško pogodbo gre v primeru, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu (prvi odstavek 141. člena ZOR). Tožnik je res izpovedal, da mu je bil vojaški rok skrajšan ravno zato, ker je bil edini hranilec v družini, torej se je tega dejstva tožena stranka zavedala, vendar pa izvedeni dokazi ne kažejo, da bi to dejstvo izkoristila. To v prvi vrsti izhaja že iz dejstva, da je tožniku iz naslova nepremoženjske škode izplačala (nominalno) prav toliko, kolikor je zahteval. Poleg tega je bil tožnik le približno pol leta po nezgodi brez dohodkov, nato pa je začel prejemati bolniško nadomestilo v višini 70 odstotkov plače, določene prihodke pa je prinesla tudi kmetija. Pritožba v tem delu sodišču očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, čemur ni mogoče pritrditi, v kolikor se izpostavljena ugotovitev umesti v celoten kontekst razlogovanja sodišča. Tožnik je namreč izpovedal, da je s kmetijo gospodaril oče, ki je po nesreči prodal konje, prodajal pa je tudi ostalo, zato je logičen sklep, da je kmetija družini, vsaj še v krajšem času po nesreči, prinašala določena denarna sredstva. Finančno stanje tožnika torej ni bilo tako slabo, da bi bil primoran sprejeti kakršnokoli poravnalno ponudbo, kar potrjuje tudi njegova izpoved, da je prijateljem vrnil izposojen denar. Tožniku je mogoče očitati lahkomiselnost, nepremišljeno in neskrbno ravnanje, saj poslane ponudbe ni prebral, se o njej ni posvetoval s svojim odvetnikom, niti se ni obrnil na toženo stranko, četudi mu je ta že v spremnem dopisu korektno pojasnila njegova pravne možnosti.

Tožeča stranka je za dokazovanje oderuškosti sklenjene poravnave predlagala tudi zaslišanje priče M. S., ki je v spornem času delal kot pravnik na vojaškem pravobranilstvu. Po prvem odstavku 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sodišče je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi in se ostali predlagani dokazi zavrnejo kot nepotrebni, zato bi moral tožnik kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) uveljavljati že tedaj ali pa v pritožbi pojasniti, zakaj se nanjo ni skliceval že prej. Takšnih pritožbenih trditev tožnik ne ponuja, zato je sedaj z uveljavljanjem obravnavane procesne kršitve prekludiran.

Pritožba se v zvezi s sklenjeno poravnavo sklicuje tudi na prevaro, nesporazum in bistveno zmoto. Tožnik trditvene podlage za prevaro (65. člen ZOR) ni podal pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP), saj se nanjo začel sklicevati šele v svoji zadnji pripravljalni vlogi z dne 18.5.2010, prej v tej smeri ni podajal niti trditev niti ni o tem izpovedoval v svojem (prvem) zaslišanju. Dejstvo, da je bil tožnik prepričan, da mu bo s poravnavo tožena stranka plačala le del odškodnine, materialnopravno ne more predstavljati nesporazuma (63. člen ZOR). Pravdni stranki sta se namreč sporazumeli o vseh bistvenih elementih, ki jih mora vsebovati dogovor o plačilu odškodnine, razlika, ali gre za delno ali dokončno odškodnino, pa je le vprašanje njenega zneska. Zmotno prepričanje stranke o višini odškodnine, zato lahko pomeni le bistveno zmoto (61. člen ZOR, prim. II Ips 506/93). Dodatni pogoj za uspešno uveljavljanje bistvene zmote, pa je njena opravičljivost oziroma nezakrivljenost. Tožnik v tej smeri niti ni podal trditev (7. in 212. člen ZPP), predvsem pa je velja poudariti, da imajo napake volje za posledico izpodbojnost posla (111. člen ZOR), kar pomeni, da lahko pogodbena stranka, v katere interesu je bila ugotovljena izpodbojnost, zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 112. člena ZOR). Razveljavitev je šele posledica odločitve sodišča, ki o tem presoja le na podlagi postavljenega tožbenega zahtevka, s katerim stranka zasleduje preoblikovanje obveznostnega razmerja (prim. VSL III Cp 1106/2009). Tožnik tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe ni postavil, zato sodišče o tem ni bilo dolžno odločati. V zvezi s slednjim sodišču ni mogoče očitati nedoslednosti pri opravljanju materialno procesnega vodstva, saj bi okvir 285. člena ZPP preseglo, kolikor bi stranke spodbujalo ali celo pozvalo k postavitvi dodatnega tožbenega zahtevka (drugi odstavek 184. člena ZPP). Mejo, do katere seže razjasnjevalna dolžnost sodišča, namreč postavlja temeljna naloga sodišča, ki mora biti nepristransko, izhajati iz razpravnega načela in temeljne pravice strank do enakega obravnavanja (prim. II Ips 816/2009, II Ips 96/2006, II Cp 1775/2010).

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je dolžna na podlagi prvega dostavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP nositi svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa na podlagi 155. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi drugostopenjskega sodišča.