Jedro

Pri oderuštvu mora poleg objektivnega elementa, torej očitnega nesorazmerja med izpolnitvijo ene in druge pogodbene stranke, obstajati tudi subjektivni element, saj je oderuštvo posledica zavestnega ravnanja. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da ugotovljena dejstva ne izkazujejo, da je bil tožnik v tako težkem položaju, da bi se tega morala zavedati tožena stranka pri sklepanju izvensodne poravnave. Tako je pravilna odločitev, da zaradi tega, ker ni izpolnjen subjektivni element oderuštva, sklenjena izvensodna poravnava ni nična in tožnika zavezuje (141. člen ZOR). Pravilna pa je tudi ocena, da pravni prednici tožene stranke tudi sicer pri sklepanju sodne poravnave ni mogoče očitati nemoralnega ravnanja, zaradi katerega bi bila pogodba nična po splošni določbi 103. člena ZOR. Tako je pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 24. 6. 1985 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena država dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala med služenjem vojaškega roka, ko mu je nož stroja za rezanje testa odrezal levo roko.

2. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločalo štirikrat. Prvič je odločilo 24. 4. 1990 in je ugodilo le zahtevku za plačilo rente zaradi izgube na dohodku. Tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode pa je v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko leta 1986 sklenil izvensodno poravnavo o plačilu odškodnine za vso tedaj obstoječo in bodočo škodo iz tega škodnega dogodka. Plačilo rente po oceni sodišča prve stopnje s sodbo poravnavo ni bilo zajeto. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženca, da je bila sklenjena poravnava oderuška. Po razveljavitvi sodišča druge stopnje je bil postopek nato od 5. 11. 1992 do 31. 3. 2004 prekinjen.

3. Drugič je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je odločilo, da Republika Slovenija odgovarja le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom zaradi škodnega ravnanja bivše jugoslovanske ljudske armade. Sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče sta takšno odločitev potrdili, Ustavno sodišče RS pa je z odločbo Up-1722/06 vse tri odločbe razveljavilo in zadevo vrnilo v odločanje sodišču prve stopnje.

4. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 78.000,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da je bila poravnava, ki jo je tožnik sklenil 3. 6. 1985, nemoralna. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev razveljavilo. V obrazložitvi je navedlo, da je ocena sodišča, da je tožnik v tožbi postavil sorazmerno nizek tožbeni zahtevek, pavšalna in je ni mogoče preveriti. Navedlo je, da tudi ni mogoče preveriti zaključka sodišča prve stopnje, da je od vložitve tožbe do plačila minilo precej časa, kar v pogojih inflacije pomeni realno precej nižji znesek. Sodišče druge stopnje je tako ocenilo, da so razlogi sodišča druge stopnje tako pomanjkljivi, da pravilnosti odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje je tudi naložilo, da se bo moralo v ponovljenem postopku v zvezi s sklenjeno poravnavo opredeliti do vseh elementov oderuštva.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

6. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi tako sodbo sodišča prve kot sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in tožniku prisodi zahtevano odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. V zvezi s postopkovnimi kršitvami opozarja, da je dolgotrajnost postopka, menjava sodnikov in dejstvo, da so sodniki, razen sodnice B. F. pisali sodbe preko 30 dni, vplivala na to, da so izgubili nit in odločili napačno, kar lahko predstavlja relativno bistveno kršitev postopka. Poudarja, da je bila prvostopenjska sodba razveljavljena pred uveljavitvijo novele ZPP iz leta 1999, da zato še vedno veljajo določbe ZPP iz leta 1977, ki ni poznal prekluzije dokazov. Meni, da bi zato moralo sodišče njegove navedbe glede prevare in zmote obravnavati vsebinsko. Poudarja, da je napačno stališče, da bi moral s tožbo izpodbijati poravnavo in da sodišče ni odgovorilo na nekatere glavne trditve, ki jih je tožnik navedel, ko je bil zaslišan kot stranka. Tožnik navaja, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo M. S., kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik navaja tudi, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno zmotna. Poudarja, da je tožena stranka vedela, da je bil tožnik edini hranilec družine, mlad in neizkušen, v denarni stiski, tih, neiznajdljiv in lahkomiseln, kar vse sledi iz poročila enote, v kateri je služil vojaški rok. Poudarja, da v prvi ponudbi ni bilo navedeno, da se nanaša na plačilo vseh zvrsti sedanje in bodoče škode, da je tožena stranka vedela, da je huda inflacija, pa je vendarle še pred zvišanjem tožbenega zahtevka hitro pripoznala zahtevek v višini 180.000 DIN, kar je po njegovem mnenju moralno nedopustno. Poudarja, da je očitno to ravnanje štelo za nedopustno tudi sodišče prve stopnje, ki je kljub pripoznanju tožbenega zahtevka dovolilo spremembo tožbe. Tožnik navaja, da je bilo v novi ponudbi navedeno, da gre za poplačilo vse škode, ni bilo pa napisano, naj poravnalno ponudbo podpiše le, če z njo soglaša. Utemeljuje, da je podano nesorazmerje med nastalo škodo in plačilom, ki mu je bilo dano na podlagi poravnave. Poudarja, da je bil v zmoti, ker je mislil, da prejema le del odškodnine in da je šlo za tako hud nesporazum, da pogodba sploh ni nastala. Opozarja, da je nerazumljivo, da mu je sodišče prisodilo rento, če je sklenjena poravnava veljavna. Postavlja vprašanje, ali gre pri zavrnitvi zaslišanja priče zgolj za procesno, ali tudi za materialno vprašanje in revizijo zaključi z navedbo, da nična poravnava in nična pripoznava zahtevka ne bi smeli uživati pravnega varstva.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da so neutemeljeni vsi revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Utemeljen je sicer očitek, da je postopek trajal zelo dolgo, vendar ima sodišče druge stopnje prav, ko poudarja, da ni izkazano, da bi dolžina postopka vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik nima prav, ko navaja, da je treba zato, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena pred uveljavitvijo ZPP iz leta 1999, uporabiti ZPP iz leta 1977, ki še ni imel določb o prekluziji. Po razveljavitvi sodbe se po prehodnih določbah vseh zakonov o spremembah in dopolnitvah ZPP uporablja novelirani zakon. Pravočasnost navajanja trditev o zmoti pa v obravnavani zadevi tudi ni pomembna, saj je sodišče druge stopnje pravilno opozorilo, da je v primeru, če so bile pri sklenitvi pogodbe napake glede volje stranke, pogodba izpodbojna (111. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). V takšnem primeru lahko stranka po prvem odstavku 112. člena ZOR zahteva razveljavitev pogodbe. To sankcijo je vselej treba uveljavljati z oblikovalno tožbo, tega pa tožeča stranka ni storila. Glede dokaznega predloga z zaslišanjem priče Mladena Simiča je sodišče druge stopnje obrazložilo, da tožnik ni izkazal, da brez lastne krivde ni mogel kršitve načela kontradiktornosti uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286b. člen ZPP). Tožnik te ugotovitve sodišča druge stopnje v reviziji ne izpodbija, ampak le ponavlja svoje navedbe iz pritožbe.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: tožnik je na račun nepremoženjske škode, katere povrnitev uveljavlja v tem postopku, prejel dve izplačili: 180.000 DIN dne 6. 11. 1985 na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka s strani tožene stranke, in 120.000 DIN dne 7. 3. 1986 na podlagi sklenjene poravnave; v spremnem dopisu poravnalne ponudbe je bilo na laičen način obrazloženo, zakaj se je pravna prednica tožene stranke odločila za ponudbo in tudi pojasnjeno, da bo izplačilo ponujenega zneska izvedeno po tem, ko bo tožnik poravnalno ponudbo podpisal. Tožnik je bil tudi opozorjen, da v primeru, če se s ponudbo ne strinja, lahko zahtevek uveljavlja na sodišču; tožnik je poravnavo podpisal in s tem potrdil, da se strinja, da je z izplačanimi zneski v celoti poplačana škoda, ki mu je v tem škodnem dogodku nastala; višina ponujenega zneska je bila nizka, poleg tega je zaradi hude inflacije v letih 1985 in leta 1986 država z zamikom plačila odškodnine prihranila približno 25 % vrednosti zneska; tožnik je bil pred služenjem vojaškega roka zaposlen kot natakar, bil je celo vodja rajona, imel je izkušnje z denarjem in se je zavedal tudi padanja vrednosti denarja; tožnik je takrat, ko je sklepal poravnavo, prejemal bolniško nadomestilo in invalidnino in ni bil povsem brez sredstev, saj je tudi domače posestvo ustvarjalo določen tržni višek; tožnik se, preden je podpisal ponujeno izvensodno poravnavo, ni posvetoval z odvetnikom.

11. Na podlagi teh dejstev sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da: dejstvo, da je bila ponudba poslana tožniku osebno, ne pa njegovemu pooblaščencu, ne predstavlja nemoralnega ravnanja; da v ponudbi izraženo mnenje, da tožena stranka ni v celoti odgovorna za nastalo škodo, ampak je k nastanku škode soprispeval tudi tožnik, ne predstavlja izvajanja pritiska na tožnika; da je zaradi nesorazmerja med nastalo škodo in dogovorjeno odškodnino v poravnavi izpolnjen objektivni element za oderuško pogodbo; da pa ni izpolnjen subjektivni element za oderuško pogodbo.

12. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilna. Pri oderuštvu mora poleg objektivnega elementa, torej očitnega nesorazmerja med izpolnitvijo ene in druge pogodbene stranke, obstajati tudi subjektivni element, saj je oderuštvo posledica zavestnega ravnanja. Ena od pogodbenih strank mora imeti namen ustvariti nesorazmerno korist, kar pa mora biti povezano s šibkostjo in ranljivostjo nasprotne stranke. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da zgoraj navedena ugotovljena dejstva ne izkazujejo, da je bil tožnik v tako težkem položaju, da bi se tega morala zavedati tožena stranka pri sklepanju sodne poravnave. Tako je pravilna odločitev, da zaradi tega, ker ni izpolnjen subjektivni element oderuštva, sklenjena izvensodna poravnava ni nična in tožnika zavezuje (141. člen ZOR). Pravilna pa je tudi ocena, da pravni prednici tožene stranke tudi sicer pri sklepanju sodne poravnave ni mogoče očitati nemoralnega ravnanja, zaradi katerega bi bila pogodba nična po splošni določbi 103. člena ZOR. Tako je pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljen.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.