Jedro

V primeru razveze pogodbe mora tožena stranka, ki vrača denar, plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Tožeča stranka je upravičena do obresti, ki nimajo tudi kaznovalnega značaja za uporabo tujega denarja (kot so to zakonske zamudne obresti), to pa so obresti v višini, kot jih določa zakon za uporabo tujega denarja brez kaznovalnega značaja, če njihova višina med strankama ni dogovorjena.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede obresti za čas od 12. 11. 2007 do poteka 15-dnevnega paricijskega roka spremeni tako, da se obresti znižajo na 6 %, višji obrestni zahtevek za ta čas pa se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka razveljavilo kupoprodajno pogodbo med pravdnima strankama z dne 6. 11. 2007 in odločilo, da se na podlagi pravnomočne sodbe vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila predmet citirane kupoprodajne pogodbe, pod II. točko izreka, je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki vrniti kupnino v znesku 22.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2007 do plačila, v 15-ih dneh, pod III. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 79.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod IV. točko izreka pa je tožnici naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.140,45 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo sta se v roku pritožili obe pravdni stranki, tožeča zoper zavrnilni del sodbe in tožena zoper obrestni del pod II. točko izreka sodbe, tožeča iz vseh pritožbenih razlogov in tožena zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je toženka pri prodaji sedaj sporne nepremičnine ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja ter v nasprotju z zahtevano skrbnostjo, s čimer je kršila temeljna načela obligacijskega prava. S tem je izpolnjena ena od štirih predpostavk odškodninske odgovornosti. Pri toženki ne gre iskati zgolj skrbnosti, ki se zahteva od povprečnega človeka kot pri tožnici, ampak se od toženke kot pravne osebe, ki je sporno nepremičnino prodala v okviru svoje dejavnosti, zahteva večja skrbnost. Toženka, ki je bila lastnica nepremičnine že več kot pet let, je nepremičnino prodala z neujemajočim se uradnim katastrskim stanjem in resničnim stanjem v naravi, kar je posledica njene neaktivnosti kot lastnika in kar kaže na to, da kot prodajalec ni postopala z zadostno skrbnostjo preverjanja stanja nepremičnine. Tako je tožnici prodala stvar, na kateri ima tretji lastninsko pravico, o tem pa tožnica ni bila obveščena in tudi ne bi privolila, da bi vzela stvar, ki je obremenjena z lastnino tretjega. V primeru take prodaje ima kupec v vsakem primeru pravico do povračila škode, ki jo je zato utrpel, za to škodo, ki je nastala tožnici, pa je zaradi kršitev načel obligacijskega prava odgovorna tožena stranka. Tožnica je oškodovana, ker obravnavane nepremičnine ni mogla prodati na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 23. 9. 2009 kupcu P. L., za kar je odgovorna tožena stranka in je torej ta škoda v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke, ki ji je zato odškodninsko odgovorna. Nedvoumno je toženka kot upnik vložila izvršilni predlog oziroma predlog za dopolnitev sklepa o izvršbi zaradi izselitve dolžnikov E. K. in I. K. ter M. V. iz hiše, ki jo je kupila tožnica. To ovrže izpovedbo priče K. L., da toženka ni prevzela obveznosti izpraznitve nepremičnine, saj sicer ne bi sama vlagala predloga za izpraznitev nepremičnine. Toženka je tudi potem, ko je prišlo do zavrženja njenega predloga za izselitev bivših lastnikov, po priči A. K. pripravila predlog za izpraznitev in ga poslala tožnici. Torej je zmoten dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni prevzela obveznosti, da iz predmetne stanovanjske hiše izseli stanovalce. Tožnica je bivše lastnike izselila v mesecu juliju 2009, najemno razmerje, sklenjeno z gradbeništvom Z., d.o.o., pa je bilo sklenjeno do 31. 8. 2009. Vendar nepremičnine tožnica ni mogla oddati v najem za preostali čas najema, ker se je izkazalo, da ji je toženka prodala nepremičnino, na kateri ima tretji lastninsko pravico. Zato je tožnici nastala najmanj škoda iz naslova nemožnosti oddaje v najem, vsaj za to obdobje, če ne za celotno. Tožnica je v dokazne namene izkazane in nastale ji škode predložila tako kupoprodajno pogodbo, sklenjeno s svojim kupcem P. L. z dne 23. 9. 2009, zahtevek za vračilo are z dne 5. 10. 2009, potrdilo o vračilu are z dne 23. 12. 2009 in predlagala zaslišanje P. L. prav v zvezi s tem delom odškodninskega zahtevka. Sodišče o teh dokazih ni odločalo, niti jih ni sprejelo, niti kot nepotrebne zavrnilo in je po prepričanju tožeče stranke s tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Enako velja za v dokazne namene predloženo najemno pogodbo, sklenjeno za obdobje do 31. 8. 2009 in predlagano zaslišanje najemnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem, vključno s stroškovnim delom, razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka pa v svoji pritožbi navaja, da po petem odstavku 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Torej ne gre za zamudne obresti, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje, ampak zgolj za obresti. Zakonske zamudne obresti ne pomenijo zgolj nadomestila za neupravičeno uporabo tujega kapitala, ampak učinkujejo tudi kaznovalno, saj silijo stranko k čim prejšnji vrnitvi dolgovanega. Posledično so zakonske zamudne obresti precej višje od drugih obresti. Obresti, določene v petem odstavku 111. člena OZ predstavljajo zgolj povračilo za neupravičeno uporabo tujega kapitala kot posledica razveze pogodbe. Kaznovalni učinek obresti ne bi bil upravičen, saj pridobitelj denarne koristi ni v ničemer deloval nepošteno. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je nekdanji Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) glede iste materije določal obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti, medtem ko je OZ besedi „zakonske zamudne“ obresti opustil. Zakonske zamudne obresti, kot jih določa sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu izreka, so torej upoštevajoč novo zakonodajo upravičene šele in zgolj v primeru, da bi tožena stranka prišla v zamudo z vračilom kupnine, torej šele po poteku roka za vračilo denarnega zneska z obrestmi. Torej je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, v kolikor so prisojene zamudne obresti od 12. 11. 2007 do dne plačila oziroma poteka paricijskega roka, to je roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Sodišče bi lahko za oporekano obdobje prisodilo le obresti, ki so bile običajno določene za finančne posle take narave v istem časovnem obdobju pri organizacijah za plačilni promet v RS. Samo tako odmerjene obresti predstavljajo dejansko in pravilno odmerjeno premoženjsko korist, ki jo je tožeča stranka pridobila s prejemom kupnine in ki jo je zaradi razveljavitve pogodbe dolžna vrniti. Ker v konkretnem primeru tožeča stranka ni ustrezno postavila zahtevka za vračilo obresti, sodišče toženi stranki sploh ne more naložiti obveznosti plačila obresti, ker bi odločitev, da gredo tožeči stranki kakšne druge obresti, predstavljala odločitev preko tožbenega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da se toženi stranki naloži obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti le v primeru zamude z vračilom kupnine po poteku paricijskega roka, v preostalem delu pa se obrestni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

6. Pravilno opozarja tožena stranka v svoji pritožbi, da OZ v petem odstavku 111. člena določa, da mora v primeru razveze pogodbe tožena stranka, ki vrača denar, plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Torej ne določa, da mora plačati zamudne obresti, kot je pred tem za take primere določal ZOR v petem odstavku 132. člena. Slediti je tudi pritožbenim utemeljitvam, zakaj ni materialnopravno pravilno in skladno določbi petega odstavka 111. člena OZ odločitev izpodbijane sodbe, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prejema kupnine 6. 11. 2007 do poteka roka za prostovoljno vrnitev te kupnine. Tožeča stranka je upravičena do obresti, ki nimajo tudi kaznovalnega značaja za uporabo tujega denarja (kot so to zakonske zamudne obresti), to pa so obresti v višini, kot jih določa zakon za uporabo tujega denarja brez kaznovalnega značaja, če njihova višina med strankama ni dogovorjena. Takšne obresti so določene v drugem odstavku 182. člena OZ in po tej določbi njihova višina znaša 6 %. Ta določba sicer določa višino obrestne mere pri denarnih obveznostih, če so med strankama obresti dogovorjene, ni pa določena njihova višina. V tu obravnavanem primeru pri vračilu kupnine zaradi razveljavitve pogodbe obresti med strankama sicer niso dogovorjene, vendar pa so v petem odstavku 111. člena OZ zakonsko določene in je zato smiselna analogna uporaba drugega odstavka 382. člena OZ, zlasti ker gre za razveljavitev pogodbe brez očitka krivde za razveljavitev stranki, ki je kupnino dolžna vrniti. Slediti pa ni pritožbi, da sodišče za ta sporni čas obresti ne more prisoditi zaradi nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v svojem zahtevku za ta čas zahtevala obresti v višini zakonskih zamudnih obresti. Ker pa ta zahtevek nima materialnopravne podlage v takšni višini, je le neutemeljen glede višine, kolikor ta presega na zakonu temelječo višino obresti. Torej je zahtevek tožeča stranka podala, le da je ta previsoko postavljen in v kolikor je previsok, je neutemeljen.

K pritožbi tožeče stranke:

7. Toženi stranki pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama z dne 6. 11. 2007 (priloga A3) ni očitati nevestnosti in nepoštenja, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo s prepričljivimi, logičnimi in življenjskimi razlogi (glej 3., 6. in 8. točko razlogov izpodbijane sodbe), pravilnosti katerih ne omajajo niti pritožbeni očitki v tej smeri. V odgovor pritožbi in v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje. Ker torej toženi stranki za razveljavitev predmetne pogodbe ni očitati krivde, izostanek že te predpostavke izključuje njeno odškodninsko odgovornost nasproti tožeči stranki zaradi razveljavitve pogodbe in je odškodninski zahtevek tožeče stranke bilo zavrniti že iz tega razloga. Zato ni bilo potrebe ugotavljati obstoja škode in njene višine, posledično čemur je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2013 (glej 7. stran zapisnika, list. št. 87 v spisu) utemeljeno zavrnilo vse dokaze, katere je tožeča stranka predlagala prav z namenom ugotavljanja obstoja škode in njene višine. Torej sodišče prve stopnje z neizvedbo teh dokazov ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo, v kolikor je ta utemeljena in temu ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje pod II. točko izreka (5. alineja 358. člena ZPPP), medtem ko je pritožbo tožene stranke v preostalem delu in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Čeprav je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o glavni stvari s spremembo odločitve sodišča prve stopnje, je bil ta poseg tako minimalen, da ni bistveno vplival na razmerje uspeha strank v pravdi, posledično čemur ni bilo potrebno posegati v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, medtem ko je uspeh tožene stranke sorazmerno majhen, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški.