Jedro

Za pravne napake prodajalec odgovarja po načelu odgovornosti za „škodo zaradi zaupanja“ (damnum circa rem) po tretjem odstavku 490. člena OZ v okviru izpolnjenih predpostavk jamčevanja za tovrstno škodo neodvisno od krivde – in, v tako omenjenem obsegu, četudi kupec že uresniči pravico odstopiti od pogodbe.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrže. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo 79.200,00 EUR s pripadki in stroški pritožbenega postopka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku delno ugodilo tako, da je razveljavilo med pravdnima strankama 6. 11. 2007 sklenjeno pogodbo, s katero je toženka prodala tožnici nepremičnino ID znak: ..., parc. št. 409/0 k. o. ... (ID ...), in odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov lastninske pravice na tej nepremičnini (I. točka izreka prvostopenjske sodbe); posledično je ugodilo tudi zahtevku za vrnitev kupnine in toženki naložilo, da mora plačati tožnici 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2007 do plačila (II. točka izreka prvostopenjske sodbe). Preostali zahtevek tožnice v delu, s katerim je od toženke zahtevala plačilo odškodnine v skupnem znesku 79.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamično določenih zneskov, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka prvostopenjske sodbe) in odločilo še o stroških postopka (IV. točka izreka prvostopenjske sodbe). Iz v postopku na prvi stopnji ugotovljenih dejstev izhaja, da je toženka s pogodbo z dne 6. 11. 2007 prodala tožnici nepremičnino parc. št. 409, ki v naravi predstavlja sadovnjak v izmeri 609 m2, dvorišče v izmeri 500 m2 in stanovanjsko stavbo v izmeri 390 m2, vpisano v vložku št. 257 k. o. ..., in da se je tožnica na podlagi te pogodbe uspela vknjižiti kot lastnica. Po pridobitvi posesti (izpraznitvi nepremičnine) je tožnica isto nepremičnino kot prodajalka po kupoprodajni pogodbi z dne 23. 9. 2009 prodala (hotela prodati) kupcu P. L., vendar je ob urejanju prenosa lastništva po tej pogodbi (z ureditvijo meje) na podlagi obvestila kupca P. L. ugotovila, da stanovanjska stavba, ki naj bi po prvotnih geodetskih in zemljiškoknjižnih podatkih stala na parc. št. 409, v resnici stoji na parc. št. 410 (vl. št. 28 k. o. ...) v lasti tretje osebe I. K.; zato do prodaje kupcu P. L. ni prišlo in je slednjemu tožnica, po njenih trditvah, tudi vrnila dvojno aro. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje med pravdnima strankama 6. 11. 2007 sklenjeno kupoprodajno pogodbo razveljavilo (posledično z odreditvijo vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov lastninske pravice in ugoditvijo zahtevku za vrnitev kupnine) iz razloga zmote na podlagi drugega odstavka 46. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ); zavrnilo pa je tožničin reparacijski zahtevek za plačilo 79.200,00 EUR s pripadki z obrazložitvijo, da z okoliščinami o neevidentiranju nastanka sprememb dejanskega stanja na pristojni geodetski upravi pred sklenitvijo prodajne pogodbe 6. 11. 2007 nobena od pogodbenic ni mogla biti seznanjena. Ker toženka kot „poštena“ pri sklepanju pogodbe 6. 11. 2007 ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in tudi ne v nasprotju z načelom skrbnosti pri izpolnjevanju svoje obveznosti (6. člen OZ), ji naj ne bi bilo mogoče očitati obstoja kakršne koli krivde, ki bi pripeljala do tožničine zmote, krivda pa je eden od elementov odškodninske obveznosti in zato naj ne bi bilo razlogov za ugoditev tožničinemu odškodninskemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je nato nanizalo še obširne „rezervne“ razloge po posamičnih denarnih zahtevkih za njihovo tudi siceršnjo neutemeljenost. 2. Sodišče druge stopnje je v neznatnem delu ugodilo le pritožbi toženke in delno spremenilo prvostopenjsko sodbo v odločitvi o obrestih (od zneska toženki v vrnitev naložene kupnine) „za čas od 12. 11. 2007 do poteka 15-dnevnega paricijskega roka“ na način, da „se obresti zmanjšajo na 6 %, višji obrestni zahtevek za ta čas pa se zavrne“; sicer pa je pritožbi obeh strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O podlagi za odločanje v postopku z revizijo še relevantnega denarnega zahtevka tožnice se je sodišče druge stopnje opredelilo v 7. točki obrazložitve svoje sodbe: „Ker torej toženi stranki za razveljavitev predmetne pogodbe ni očitati krivde, izostanek že te predpostavke izključuje njeno odškodninsko odgovornost nasproti tožeči stranki zaradi razveljavitve pogodbe in je odškodninski zahtevek tožeče stranke bilo zavrniti že iz tega razloga.“

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila „revizijo“ in „predlog za dopustitev revizije“ z eno vlogo, poslano na Okrožno sodišče v Ljubljani. V njej izrecno navaja, da vlaga revizijo zoper II. točko izreka drugostopenjske sodbe, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožničin zahtevek za plačilo odškodnine v višini 79.200,00 EUR s pripadki, predlog za dopustitev revizije pa da vlaga zoper I. točko izreka drugostopenjske sodbe o tožnici prisojenih obresti od zneska „neupravičene obogatitve“ (kupnine) 22.000,00 EUR v višini (le) 6 % obrestne mere. V oporo uveljavljanemu revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava tožnica med drugim graja stališče sodišč, ki bi po njenem mnenju prodajalcu dopuščalo nesankcionirano prodajo tuje nepremičnine kot svojo brez napak. Poudarja, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za določeno nepremičnino, toženka pa da te pogodbe ni izpolnila, temveč je izpolnila neko drugo. Razlogi iz izpodbijane sodbe bi po mnenju revidentke lahko utemeljevali kvečjemu toženkin regresni zahtevek nasproti odgovorni osebi za neusklajenost zemljiškega katastra in toženkino zanašanje nanje, ne morejo pa biti to razlogi, ki bi toženko upravičevali do nadaljnje prodaje tuje nepremičnine tožnici. Tožnica v nadaljevanju ponuja še razloge, ki po njenem mnenju izkazujejo obstoj uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ter razloge v oporo po njenem mnenju utemeljenosti predloga za dopustitev revizije. Predlaga razveljavitev pravnomočne odločitve o zavrnitvi njenega zahtevka za plačilo 79.200,00 EUR s pripadki in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu, ter ugoditev njenemu predlogu za dopustitev revizije zoper I. točko izreka drugostopenjske sodbe (o zmanjšanih obresti od zneska 22.000,00 EUR).

4. Izvod tožničine vloge, naslovljene kot „revizija“ in „predlog za dopustitev revizije“, je sodišče prve stopnje vročilo toženki, ki je odgovorila na „revizijo“ in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožničin „predlog za dopustitev revizije“ je (ob drugih procesnih ovirah za vsebinsko odločanje o njem predvsem) prepozen, njena „revizija“ pa je utemeljena.

O predlogu za dopustitev revizije.

6. Predlog za dopustitev revizije mora stranka podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožničina (tedanja) pooblaščenka – odvetnica prejela 24. 1. 2014. Tožnica je po novem pooblaščencu, odvetniku V. S., 24. 2. 2014 vložila predlog za dopustitev revizije pri (nepristojnem) Okrožnem sodišču v Ljubljani (glej drugi odstavek 367.b člena ZPP). Tožničin predlog je potom pravkar navedenega sodišča prispel k pristojnemu (Vrhovnemu) sodišču 26. 5. 2014, torej po izteku roka iz prvega odstavka 367.b člena ZPP. Zato bi se lahko štelo, da je bil predlog pravočasno vložen le, če bi bilo mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika (osmi odstavek 112. člena ZPP). Naslovitev nepristojnega Okrožnega sodišča v Ljubljani je sestavni del uvoda predloga za dopustitev revizije, ki ga je sestavil pooblaščeni odvetnik. Zato vložitve pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena in upoštevati zakonsko različno predviden način postopanja z revizijo in s predlogom za dopustitev revizije.

7. Prepozen predlog za dopustitev revizije ima lahko le enake posledice kot prepozna revizija (primerjaj z določbo 377. člena ZPP) in ga je zato Vrhovno sodišče kot takega, torej že iz tega razloga, zavrglo (I. točka izreka tega sklepa).

O (pravočasno vloženi) reviziji.

8. Vrhovno sodišče se na podlagi le tožničine revizije ni moglo spuščati v presojo pravilnosti izreka pravnomočne sodbe o razveljavitvi med pravdnima strankama 6. 11. 2007 sklenjene kupoprodajne pogodbe, saj je v tem stadiju postopka podvrženo presoji le vprašanje morebitnega obstoja podlage tožničinega odškodninskega zahtevka za plačilo 79.200,00 EUR s pripadki. Prav pri tej presoji pa ni mogoče izhajati iz materialnopravno zmotnega stališča v pravnomočni sodbi o tožničini zmoti kot relevantnem razlogu za razveljavitev pogodbe po določbi drugega odstavka 46. člena OZ, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje nato ocenili kot tako, ki je ni mogoče pripisati krivdnemu ravnanju toženke kot „poštene“ stranke pri sklepanju pogodbe in z odsotnostjo te predpostavke utemeljili sklep o nenastanku toženkine odškodninske obveznosti v razmerju do tožnice. O predmetu prodajne pogodbe z dne 6. 11. 2007 namreč ni bilo med pogodbenima strankama nikoli nobenih razhajanj oziroma zmote, morebitnega neskladja volje pogodbenih strank o kakšnih sestavinah sklenjene pogodbe pa tudi iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi ni mogoče razbrati, pri čemer pravno stanje stvari ob sklenitvi prodajne pogodbe tudi sicer ni pravno pomembno za veljavnost (sklenitve) prodajne pogodbe.

9. Upoštevaje doslej obrazloženo je, glede na dejanske ugotovitve v postopku na prvi in drugi stopnji, za materialnopravno pravilno presojo vprašanja obstoja podlage tožničinega odškodninskega zahtevka odločilno kot izhodišče, da je šlo v obravnavanem primeru za pravno napako na prodani nepremičnini, saj je na njenem bistvenem delu – stanovanjski hiši – ob sklenitvi pogodbe imela lastninsko pravico tretja oseba, lastnica parcele št. 410, vl. št. 28 k. o. .., I. K. (glej prvi odstavek 488. člena OZ). Za pravne napake pa prodajalec odgovarja po načelu odgovornosti za „škodo zaradi zaupanja“ (damnum circa rem) po tretjem odstavku 490. člena OZ v okviru izpolnjenih predpostavk jamčevanja za tovrstno škodo neodvisno od krivde – in, v tako omenjenem obsegu, četudi kupec že uresniči pravico odstopiti od pogodbe (primerjaj z učinki pravnomočnega izreka o razveljavitvi pogodbe, ki ni predmet izpodbijanja v revizijskem postopku).

10. Ker je bil po razlogih sodbe sodišča druge stopnje ugotovljen neobstoj „krivde“ tožene stranke edini odločilen razlog za zavrnitev tožničinega zahtevka za plačilo 79.200,00 EUR s pripadki, je zaradi materialnopravno zmotnega izhodišča v postopku na drugi stopnji izostala presoja o podlagi tožničinega odškodninskega zahtevka v zgoraj nakazani smeri, enako pa velja tudi glede preizkusa pravilnosti še drugih („rezervnih“) razlogov sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tega dela tožničinega zahtevka v postopku na pritožbeni stopnji. Zato je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP v obsegu, opisanem pod II. točko izreka tega sklepa, razveljaviti in v tem delu vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje z napotki iz že nanizanih razlogov tega sklepa za novo sojenje.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.