Jedro

Zastarane odškodninske terjatve zaradi prej nastalih imisij ne preprečujejo uveljavljanja istovrstnih terjatev, katerih vzrok je nastal kasneje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma vsakemu po 2.500 EUR odškodnine (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) za duševne bolečine zaradi preobremenjenosti s prekomernim hrupom, plini in vibracijami z glavne ceste G1-3. V presežku glede obrestnega dela je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov. Toženkin ugovor zastaranja je zavrnilo. Pritrdilo ji je sicer, da gre pri obravnavani škodi za sukcesivno škodo, za katere zapadlost je odločilno, kdaj sta tožnika zanjo izvedela oziroma mogla izvedeti. Glede na to, da se je prvič povečala kritična vrednost za vsa obdobja (dnevna, večerna in nočna) šele v letu 2006, tožnika pa sta izpovedala, da sta vrhunec duševnih bolečin doživela leta 2007, je zaključilo, da sta tožnika šele v letu 2007 vedela za dejanski obseg škode. Objektivni rok pa je po njegovem mnenju začel teči leta 2006, ko so bile presežene kritične vrednosti, in se do vložitve tožbe še prav tako ni iztekel. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikoma je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju za vprašanje nastajanja pravno priznane škode zmotno upoštevalo samo kritične vrednosti hrupa, saj ne sme biti presežena že mejna vrednost. Ocenilo je, da sta tožnika najkasneje v letu 2005 trpela zaradi hrupa, ki je presegal običajne meje in jima je tako nastajala pravno priznana škoda, za katero je bil znan tudi povzročitelj in odgovorna oseba. Od takrat dalje je začelo teči zastaranje, ki se je zato pred vložitvijo tožbe leta 2010 že izteklo. Pojasnilo je še, da na na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Terjatev je zastarala tudi v tistem delu, ki se nanaša na škodo, nastalo v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 373/2011 z dne 5. 10. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja zastaranja terjatev.

4. Na podlagi navedenega sklepa sta tožnika vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navajata, da ugovora zastaranja v obravnavani zadevi ni mogoče podrediti zastaranju terjatev za sukcesivno nastajajočo škodo. V odločbi II Ips 68/2011 je poudarjeno, da nepremoženjske škode, ki se pojavlja zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, ni mogoče enačiti z bodočo (čeprav sukcesisvno nastajajočo) škodo, ki izvira iz že zaključenega škodnega dejanja. V konkretnem primeru se je vzrok škode (tranzitni tovorni promet) kontinuirano ponavljal. Zastaranje je vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode. Odškodninska odgovornost ne more zastarati preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljaviti (II Ips 570/2002). Drugačen zaključek bi bil v nasprotju z utemeljevanjem zastaranja z neizvrševanjem pravice. Zato je v tej zvezi odločilna stabilizacija škode in s tem določljiv oziroma dokončen obseg škodnih posledic. Takšno razlago potrjuje tudi v pravni teoriji zastopano stališče, da v primeru ponavljajočih se škodnih dejanja začne teči zastaralni rok šele od nastanka zadnjih škodnih posledic. Nesprejemljivo je stališče, da sta tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok začela teči leta 2004. Navedeno bi pomenilo, da bi tožnika ostala brez pravnega varstva v obdobju, ko jima je škoda še nastajala - do avgusta 2008. To bi pomenilo kršitev temeljnega obligacijskega načela prepovedi povzročanja škode in 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Višje sodišče v Mariboru je v sodbi I Cp 1781/2010 zavzelo stališče, da dejstva, da je bila že leta 2003 presežena mejna vrednost hrupa, ni šteti kot trenutka nastanka celotne kontinuirane škode in ga ni mogoče obravnavati kot trenutka, od katerega bi tekel za vso škodo objektivni ali subjektivni rok. Enako je v sodbi I Cp 1712/2010 zaključilo, da v trenutku začetnega posega v pravico do zdravega življenjskega okolja nikakor ni bilo mogoče določiti, kako dolgo in v kakšni intenzivnosti je še pričakovati kršitve, zato kasneje nastajajoče škode tožniki tedaj ne bi mogli uveljavljati kot bodoče škode. Tako se tudi v obravnavani zadevi zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe, kar je bilo 19. 2. 2010, zadnji dan nastanka škode pa je 30. 8. 2009. Tožnika sta zato upravičena do odškodnine za 19 mesecev (od 19. 2. 2007 do 30. 8. 2008).

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki nanjo ni odgovorilo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Stališče glede zastaranja odškodninskih terjatev za škodo, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij, je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011. Pojasnilo je, da z njim ni združljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka. Obrazložilo je, da bi tožniki v času, ko se je tranzitni promet po cestnem odseku še odvijal, lahko zahtevali le odškodnino za škodo (tako nastalo kot bodočo) zaradi takrat že preteklih imisij. Utemeljen ugovor zastaranja terjatev za istovrstno škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožb, zato ne pomeni avtomatičnega zastaranja terjatev za škodo, katere vzrok (imisije) takrat še ni(so) nastal(e). Nasprotno stališče je zmotno, saj vodi v perpleksno sklepanje, da pravica zahtevati povrnitev obveznosti preneha, še preden nastane (prvi in drugi odstavek 335. člena OZ).

8. Obravnavani primer je tistemu iz odločbe II Ips 68/2011 v bistvenem enak. Tožnika sta prav tako zatrjevala, da jima je nepremoženjska škoda nastajala ob vsakokratnih, vselej novih imisijah, ki jih je povzročal tranzitni promet, in ne morda, da so njune duševne bolečine nastale oziroma trajale tudi po prenehanju imisij. Zato velja, da za takšni odškodninski terjatvi ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena in z njim (med drugim tudi) pravilo, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Sodišče druge stopnje, ki je tek zastaralnega roka za vso vtoževano škodo štelo od začetka nastajanja pravno priznane nepremoženjske škode in tako terjatvi ocenilo za zastarani v celoti, se je na pravila omenjenega režima zato zmotno oprlo. Taki zaključki in odločitev so v nasprotju s sedaj že uveljavljenim stališčem(1), po katerem zastarane odškodninske terjatve zaradi prej nastalih imisij ne preprečujejo uveljavljanja istovrstnih terjatev, katerih vzrok je nastal kasneje.

9. Materialno pravo glede zastaranja obravnavane nepremoženjske škode, pojavljajoče se zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, je bilo torej nepravilno uporabljeno. Ker se pritožbeno sodišče zaradi zavzetega stališča o zastaranju celotne terjatve vsakega od tožnikov ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi trditvami o materialnopravnih kršitvah v razlogih prvostopenjske sodbe, je ostala pritožba neizčrpana. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

10. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj omenjeno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011, odločbo II Ips 223/2011 z dne 6. 10. 2011, stališče pa je bilo ponovljeno tudi v številnih odločbah o predlogih za dopustitev revizije, ki so se nanašali na tovrstno problematiko.