Jedro

Dedno izjavo lahko dedič izpodbija, če je bila podana s silo, grožnjo ali zvijačo oziroma je bila podana v zmoti. Razveljavitev pa lahko doseže le v pravdnem postopku z ustrezno oblikovanim tožbenim zahtevkom, če med dediči o tem ni soglasja oziroma če je zapuščinski postopek že pravnomočno zaključen, seveda v rokih iz 117. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je solastnik stanovanja št. 39 v VIII. nadstropju stanovanjskega bloka c. 42, s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, do 1/2 ter izstavitev listine, na podlagi katere bo lahko vknjižila svojo solastninsko pravico. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 120.322,00 SIT s pripadki, medtem ko je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče prouči vso zadevo. Ugotovilo bo, da je mati vse splanirala, saj je nenavadno, da jo je pol leta po smrti očeta že skrbela očetova zapuščina. Z razsodbo je ostal brez vsega, brez doma in brez službe. Mati ima nase prepisano hišo in dve stanovanji. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje glede na pritožbene trditve in ob preizkusu izpodbijane sodbe in postopka pred njo po uradni dolžnosti v okviru, ki ga določa 2. odst. 350. čl. ZPP, ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Iz trditvene podlage tožbe namreč izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo na podlagi 224. čl. Zakona o dedovanju, ker trdi, da so podani pogoji za obnovo s pravnomočnim sklepom o dedovanju zaključenega zapuščinskega postopka po pok. tožnikovem očetu A.J.. Ker tožeča stranka ni navedla, na kateri obnovitveni razlog iz 394. čl. ZPP se sklicuje, je prvo sodišče na podlagi smiselno zatrjevanih obnovitvenih razlogov v tožbi ugotovilo, da obnovitveni razlogi iz 2., 6. in 10. tč. 1. odst. 394. čl. ZPP, niso podani. Tem ugotovitvam in skepom prvega sodišča pritožnik v pritožbi niti ne oporeka. Smiselno v pritožbi zatrjuje, da ga je mati z zvijačo pripravila do tega, da je podal dedno izjavo, s katero se je odpovedal dedovanju po očetu oziroma, da je to izjavo podal v zmoti. Po določbi 2. odst. 138. čl. Zakona o dedovanju dedič, ki je podal dedno izjavo, lahko zahteva njeno razveljavitev, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali je bila podana v zmoti. Takšna izjava je torej izpodbojna, njeno razveljavitev pa bi lahko tožnik dosegel le v pravdnem postopku z ustrezno oblikovanim tožbenim zahtevkom, saj med dediči o tem očitno ni sporazuma, zapuščinski postopek po očetu pa je tudi pravnomočno zaključen. Tako pa tožnik ni ravnal, saj s tožbo ni zahteval razveljavitve dedne izjave, ne glede na to, da je objektivni rok za izpodbijanje dedne izjave v smislu 2. odst. 117. čl. Zakona o obligacisjkih razmerjih že potekel pred vložitvijo tožbe (dedna izjava z dne 7.11.1996, tožba vložena dne 25.4.2000). Zaradi povedanega je tudi odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe, ker tožnik terjatve ni verjetno izkazal (1. odst. 272. čl. ZIZ), pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje po določbi 353. čl. ZPP v zvezi z 2. tč. 365. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ.