Jedro

Zahtevo za postopek izvršbe na podlagi menice kot verodostojne listine vsebuje ZIZ, ki pa vprašanja, ali mora upnik predložiti menico v originalu ali v kopiji, izrecno ne ureja. Ureja pa predložitev menice v overjenem prepisu, ker v 23. členu med verodostojnimi listinami navaja tudi po zakonu overjeno zasebno listino. Menica je namreč zasebna listina, ki je bila v obravnavanem primeru overjena po 61. členu ZNot, torej je po zakonu overjena zasebna listina. ZIZ navaja med verodostojnimi listinami tudi listino, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Tudi ta možnost je bila v obravnavanem primeru izpolnjena, ker prvi odstavek 3. člena ZNot všteva notarsko potrdilo med notarske listine, v drugem odstavku tega člena pa določa, da so notarske listine in njihovi odpravki javne listine.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Upnik je dne 26.4.2001 vložil izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je menice z dne 14.3.2000, ki jo je predložil skupaj z zaznamkom o protestu pod opr. št. I - 04/01 pri notarju M. M. v Sežani z dne 16.3.2001 v fotokopiji. Da se ta fotokopija ujema z izvirnikom, je prav na dan vložitve izvršilnega predloga potrdil notarski kandidat J. S. za notarja J. D. in upnik je predložil sodišču izvod, na katerem je bil originalno izpolnjen žig s podpisom. Sodišče prve stopnje je pod opr. št. I 2001/00119-6 dne 12.7.2001 izdalo sklep o izvršbi, toda po ugovoru dolžnika je višje sodišče razveljavilo sklep in zavrnilo predlog za izvršbo. Pri preizkusu utemeljenosti ugovora je po uradni dolžnosti ugotovilo, da je odločitev o izvršbi materialno pravno zmotna, ker se upnik sicer sklicuje na verodostojno listino - menico, vendar ta listina ni verodostojna listina po 23. in 41. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98-75/02), ker ni predložena v originalu. Menilo je, da ima menični prepis po 66. in 67. členu Zakona o menici (Uradni list SFRJ, št. 104/46-RS, št. 13/94) sicer lahko menično-pravno veljavo, vendar na njegovem temelju ni mogoče uresničiti pravic iz menice zoper meničnega zavezanca.

Proti temu sklepu je Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in podrejeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/03-prečiščeno besedilo). Trdi, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je po drugem odstavku 23. člena ZIZ verodostojna listina tudi menica s protestom, katero mora upnik po drugem odstavku 41. člena ZIZ priložiti svojemu predlogu. Ker ZIZ ne pove, ali je treba originalno listino predložiti v izvirniku, ali zadošča overjeni prepis, je treba uporabiti prvi odstavek 431. člena ZPP, ki ureja izdajo plačilnega naloga, saj sodišče v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine po drugem odstavku 44. člena ZIZ naloži dolžniku najprej plačilo terjatve, kot pri plačilnem nalogu. Zato navaja, da je zadoščalo, da je upnik predložil menico v prepisu, kot ga predvidevajo 66. in 67. člen Zakona o menici in 61. člen Zakona o notariatu (ZNot, Uradni list RS, št. 13/94). Bistveno kršitev pravdnega postopka pa vidi v tem, da je sodišče nepravilno uporabilo drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 23. členom ZIZ in tretjim odstavkom 365. člena ZPP, ker je na ugovor dolžnika v celoti razveljavilo izdani sklep o izvršbi in upnikov predlog za izvršbo zavrnilo, namesto da bi po drugem odstavku 62. člena ZIZ razveljavilo samo dovoljeno izvršbo pod 2. točko izreka sklepa o izvršbi, v ostalem pa omogočilo nadaljevanje postopk-a kot pri ugovoru proti plačilnemu nalogu. Državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga, naj sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, v celoti razveljavi sklep sodišča druge stopnje ter zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

Po 375. členu ZPP je bila v zvezi s 391. členom ZPP zahteva za varstvo zakonitosti vročena dolžniku, ki je nanjo odgovoril. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker bi upnik lahko pridobil praktično neomejeno število overjenih menic in na tak način od dolžnika zahteval plačilo neomejenokrat, kar pa ni dopustno.

Zaradi tega in zaradi meničnega prava se lahko menice predložijo in vnovčijo le v originalu.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Postopek za izterjavo denarne terjatve se praviloma začne na predlog upnika, ki mora izkazati izvršilni naslov. ZIZ omogoča tudi izvršbo na podlagi verodostojne listine. Tak postopek je urejen v 41. členu ZIZ, ki od upnika zahteva, da mora v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlagati, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Predlogu mora priložiti tudi verodostojno listino. Na ta način je sodišču omogočeno, da v izvršilnem postopku sočasno odloči o obstoju terjatve (kondemnatorni del izreka sklepa o izvršbi) in dovoli izvršbo za poplačilo terjatve. V postopku na podlagi verodostojne listine ima taka listina funkcijo dokazila, izvršilni naslov pa je sklep sodišča, da mora dolžnik plačati upniku njegovo terjatev.

Verodostojna listina torej nima kvalitete izvršilnega naslova, vendar izraža visoko stopnjo verjetnosti, da terjatev obstoji. Katere so verodostojne listine, taksativno določa drugi odstavek 23. člena ZIZ, ki našteva: fakturo (za fakturo šteje tudi obračun obresti), menico in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javno listino, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjeno zasebno listino in listino, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine.

V obravnavanem primeru je upnik predložil overjeno kopijo menice s protestom. Ker sta menica in ček vrednostna papirja, je treba v zvezi z njima upoštevati tudi določbe 234. do 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki se uporabljajo v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01). Poleg tega je treba upoštevati tudi določbe Zakona o menici, ki opredeljujejo menico kot inštrument za zavarovanje plačil in določajo njeno vsebino, prenos, dospelost, protest in drugo. Po pravu vrednostnih papirjev izhajajo civilne pravice iz same listine, s katero so povezane na ta način, da njihovo uveljavljanje in prenašanje ni mogoče brez listine. V 234. členu ZOR je vrednostni papir opredeljen kot listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil to, kar je na njej zapisano. Ta definicija je nekoliko pomanjkljiva, ker inkorporacijo pravice določa nejasno in nepopolno, vendar je treba 234. člen povezati z 239. in 240. členom ZOR, v katerih je določeno, da je terjatev vezana na sam papir in da izpolnitev obveznosti lahko zahteva zakoniti imetnik samo proti predložitvi vrednostnega papirja, kar je bistvo inkorporacije. Tudi po meničnem pravu je temeljna predpostavka za uresničitev menične terjatve, da ima menični upnik v rokah originalno menico z vsemi bistvenimi sestavinami. Toda vprašanja, kako mora upnik uveljavljati svojo terjatev do dolžnika pred sodiščem v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, ne urejajo predpisi o vrednostnih papirjih, zato ZOR ne more biti v nasprotju z doslej navedenimi procesnimi pravili, Zakon o menici pa v določenih primerih v 63. - 67. členu celo predvideva razmnoževanje in prepisovanje menic.

Zahtevo za postopek izvršbe na podlagi menice kot verodostojne listine vsebuje ZIZ, ki pa vprašanja, ali mora upnik predložiti menico v originalu ali v kopiji, izrecno ne ureja. Če tega vprašanja sploh ne bi urejal, bi bilo treba na podlagi 15. člena ZIZ uporabiti določbe ZPP. Slednji ureja med posebnimi postopki v 29. poglavju podoben postopek, kot je izvršba na podlagi verodostojne listine, in sicer postopek za izdajo plačilnega naloga. Za tak postopek pa prvi odstavek 431. člena ZPP določa, da je treba predložiti verodostojno listino (med katerimi navaja tudi menico) v izvirniku ali v overjenem prepisu. Tako bi se izkazalo, da je v obravnavanem primeru upnik predložil ustrezno verodostojno listino.

Toda ZIZ v resnici ni nepopoln in ureja predložitev menice v overjenem prepisu, ker v 23. členu med verodostojnimi listinami navaja tudi po zakonu overjeno zasebno listino. Menica je namreč zasebna listina, ki je bila v obravnavanem primeru overjena po 61. členu ZNot, torej je po zakonu overjena zasebna listina. ZIZ navaja med verodostojnimi listinami tudi listino, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Tudi ta možnost je bila v obravnavanem primeru izpolnjena, ker prvi odstavek 3. člena ZNot všteva notarsko potrdilo med notarske listine, v drugem odstavku tega člena pa določa, da so notarske listine in njihovi odpravki javne listine.

Iz doslej pojasnjenega nedvomno izhaja, da je v obravnavanem primeru upnik s predložitvijo notarsko overjene kopije protestirane menice sodišču predložil ustrezno verodostojno listino iz drugega odstavka 23. člena ZIZ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine po drugem odstavku 44. člena ZIZ. Toda po dolžnikovem ugovoru bi ga moralo presoditi po 61. in 62. členu ZIZ in če bi ugovor štelo za obrazložen v skladu s 53. členom ZIZ, bi moralo razveljaviti sklep o izvršbi v delu, s katerim je dovolilo izvršbo, in nadaljevati postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ v zvezi s 436. členom ZPP), torej bi moralo začeti postopek nadaljevati v pravdi. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, bi moralo pomanjkljivost odpraviti pritožbeno sodišče, ki pa je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo predlog za izvršbo. Glede na to mu zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita kršitev materialnopravnih določb, pa tudi kršitev post-opkovnih določb, ker ni pravilno uporabilo določb ZIZ in ZPP, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost njegovega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi s 391. členom ZPP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo sklep sodišče druge stopnje ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.