Jedro

Rok za podajo odpovedi ni začel teči že prvi dan odsotnosti tožnice z dela. Daljša odsotnost z dela je trajajoče dejanje, predvsem pa je za opredelitev take odsotnosti kot kršitve delovnih obveznosti bistveno, da je bila neupravičena. Pomemben je torej trenutek, ko delodajalec zve, da delavec za odsotnost z dela nima nobenega opravičila. To pa je bilo v obravnavani zadevi po ugotovitvah sodišča šele na zagovoru.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se „odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2006 izreče za nično ter se v celoti razveljavi in odpravi“. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da tožnica od 16. 8. 2006 dalje ni več prihajala na delo. Tožnica je bila zaradi poškodbe pri delu v bolniškem staležu od 31. 5. 2006 in se je na delo vrnila 7. 8. 2006. Dne 10. 8. 2006 je prišlo do spora z nadrejenim delavcem glede vrste in obsega dela, ki naj bi ga opravljala tožnica. Tožnici nadaljnje delo takrat s strani nadrejenih delavcev ni bilo prepovedano. Tožena stranka je upoštevala tudi vse formalne zahteve za zakonito izredno odpoved.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnici ni bilo odrejeno čakanje na delo, saj jo je tožena stranka potrebovala in tožnica glede tega ni mogla biti v zmoti. Tožena stranka se je šele na zagovoru seznanila s tem, da tožnica za sporno obdobje nima zdravniškega potrdila o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni in tudi ne kakšnega drugega razloga, ki bi opravičeval njeno odsotnost z dela. Zmotno je stališče tožnice, da bi tožena stranka morala odpoved podati v 15 dneh od prvega dne neupravičene odsotnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba ni obrazložena, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je bila odpoved izdana po preteku 15 dnevnega prekluzivnega roka. Tožnica je bila v času od 16. 8. do 23. 10 oziroma 6. 10. 2006 na čakanju, ker ji tožena stranka ni zagotovila dela in ji je odredila čakanje na domu.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o pritožbenih navedbah glede pravočasnosti podaje izredne odpovedi.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožeče stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Take pa so pravzaprav vse ponavljajoče se navedbe, s katerimi revizija zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot pa ga je ugotovilo sodišče. 9. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da rok za podajo odpovedi ni začel teči že prvi dan odsotnosti. Daljša odsotnost z dela je trajajoče dejanje, predvsem pa je za opredelitev take odsotnosti kot kršitve delovnih obveznosti bistveno, da je bila neupravičena. Pomemben je torej trenutek, ko delodajalec zve, da delavec za odsotnost z dela nima nobenega opravičila. To pa je bilo v obravnavani zadevi po ugotovitvah sodišča šele na zagovoru 16. 10. 2006. Pred tem je sodišče na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da je bila tožena stranka prepričana (tudi glede na razgovor s tožnico), da je tožnica v bolniškem staležu. Zato je odpoved, podana 23. 10. 2006, pravočasna (drugi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR).

10. Sodišče je povsem jasno in prepričljivo ugotovilo, da tožnici ni bilo odrejeno čakanje na delo doma. Njeno delo je bilo potrebno, saj je bila le nekaj mesecev prej sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (namesto prej za določen čas) in po odhodu tožnice je tožena stranka iskala nove delavce. Enako jasna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnice 10. 8. 2006 nihče ni nagnal z dela in ji dela tudi ni prepovedal. Po sporu z nadrejenima delavcema 10. 8. 2006 je bila tožnica do 14. 8. 2006 v bolniškem staležu, po 16. 8. 2006 pa na delo enostavno ni več prišla, ne da bi za to navedla kakšen opravičljiv oziroma utemeljen razlog.

11. Ker revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).