Jedro

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala znotraj petnajstdnevnega subjektivnega roka od zagovora, saj se je šele tedaj seznanila s tem, da tožnica za sporno obdobje, ko na delo ni prihajala, ni imela zdravniškega potrdila o začasni zadržanosti z dela zaradi boleznim oziroma kakšnega drugega razloga, ki bi njeno ravnanje opravičeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti in za razveljavitev in odpravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2006, kakor tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek za čas od 23. 10. 2006 dalje.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je bila v času od 16. 8. 2006 do 23. 10. 2006 oziroma do 6. 10. 2006 na čakanju, ker ji tožena stranka ni zagotovila dela, zato v omenjenem obdobju ni bila neupravičeno odsotna z dela. Razen tega je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku 15-dnevnega prekluzivnega roka. Med 6. 10. 2006, ko je tožena stranka izdala pisno obdolžitev (takrat je tudi vedela za odpovedni razlog, saj drugače ne bi podala obdolžitve in začela postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in dnevom vročitve izredne odpovedi, to je 23. 10. 2006, je preteklo več kot 15 dni. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka s kršitvami pogodbe o zaposlitvi seznanila šele na zagovoru tožnice dne 16. 10. 2006. Izpodbijana sodba nima razlogov za ugotovitev, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden pravilen in zakonit, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi tožena stranka morala izpeljati takoj, ko je opazila, da je tožnica neupravičeno izostala z dela. Tožnica je bila v spornem obdobju na čakanju, zato ni v njenem ravnanju ničesar protipravnega. Če je tožena stranka štela, da je tožnica od 16. 8. 2006 neupravičeno odsotna, bi morala takoj izvesti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa da je to storila šele po preteku nadaljnjih 53 dni. S tem, ko je tožena stranka dopustila oziroma se na konkludenten način strinjala s tem, da je tožnica doma na čakanju, je izrazila svojo voljo in sporočilo tožnici, da naj bo doma, dokler ne bo pozvana na delo. V tem času je tožena stranka tožnico vodila kot redno zaposleno, ji izplačevala plačo in prispevke, ni pa ji zagotavljala dela. Tožena stranka tožnice ni pozvala nazaj na delo, zato v konkretnem primeru sploh ni nastalo pravno stanje, da bi tožnica kršila pogodbo o zaposlitvi oziroma da bi neupravičeno izostala z dela. Tak položaj bi nastal šele, če bi tožena stranka tožnico pozvala nazaj na delo, pa se tožnica temu pozivu ne bi odzvala in izostanka ne bi opravičila. Tožena stranka je tožnico nagnala z dela, kar je potrebno šteti za izjavo volje tožene stranke, da tožnici do poziva na delo odredi čakanje na domu. V kolikor ne bi bilo tako, bi morala tožena stranka takoj odpraviti vsako negotovost in tožnici v roku 15 dni podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba naj ne bi bila obrazložena, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar samo po sebi predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnici ni bilo odrejeno nikakršno čakanje na delo. Z zaslišanjem priče S.P. je bila v celoti odpravljena nejasnost, kdaj se je tožena stranka seznanila s tem, da tožnica za sporno obdobje nima bolniškega staleža. Zgolj zato, ker se tožnica ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotna je trditev, da bi tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala začeti že s prvim dnem tožničine odsotnosti z dela, saj je tožnica sama navedla, da bo v bolniškem staležu, potrdila o upravičeni zadržanosti z dela pa zdravniki izdajo po zaključku, ne pa na začetku odsotnosti z dela zaradi bolezni. Tožena stranka predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in tudi takrat tožbeni zahtevek zavrnilo. Na pritožbo tožnice je drugostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postavilo se je na stališče, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem postopku ponovi dokaz z zaslišanjem prič X in Y ter po potrebi izvede tudi druge dokaze, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V novem postopku je sodišče prve stopnje obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče in dopolnilno zaslišalo priči X in Y ter izdalo izpodbijano sodbo.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge glede vprašanja, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je tožena stranka tožnici zakonito podala odpoved odpoved pogodbe o zaposlitvi in ti razlogi med seboj tudi niso v nasprotju. Očitno je, da se tožnica ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanila šele na zagovoru tožnice, vendar takšno nestrinjanje ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. V tem sporu so odločilna dejstva naslednja: ? tožnica je bila v spornem obdobju odsotna z dela, ne da bi za to odsotnost imela opravičilo, ? dne 10. 8. 2006 sicer prišlo do spora med tožnico in njenima nadrejenima, vendar pa tožnici delo ni bilo prepovedano, ? tožnica ni mogla biti v zmoti, da je od 16. 8. 2007 na čakanju na delo.

O teh odločilnih dejstvih izpodbijana sodba ima razloge, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 14. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče s takšno oceno v celoti soglaša. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica sicer zatrjevala, da naj bi jo X in Y nagnala z dela oziroma ji prepovedala opravljati delo, da pa je bila njena izpovedba neprepričljiva in da je kasnejša zahteva za prepoved kršenja pravic, v kateri se je tožnica sklicevala na takšno prepoved, nastala šele potem, ko je bila tožnici že vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor. Zaradi navedenega je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri zahtevi za prepoved kršenja pravic zgolj za odziv na vročeno pisno obdolžitev. Prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz izpovedb prič X in Y izhaja, da tožnica ni mogla zmotno domnevati, da je od 16. 8. 2007 dalje na čakanju na delo, saj ji nadrejena kaj takšnega nista odredila in o tem tudi ni nobene listine. Razen tega bi bila takšna odredba tudi nelogična glede na ugotovitev, da je tožena stranka tožničino delo potrebovala, da so zaradi obilice dela po tožničinemu odhodu neprestano iskali delavce in da je tožena stranka s tožnico le nekaj mesecev pred nastankom spora sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, potem ko je bila pred tem tožnica dalj časa v delovnem razmerju za določen čas. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka s tem, da je tožnica neupravičeno izostala z dela seznanila šele na zagovoru tožnice.

Za toženo stranko zaslišani X je v novem postopku prepričljivo izpovedal, da se je v preteklosti že zgodilo, da je tožnica naknadno predložila bolniške liste in da pred zagovorom ni zatrdno vedel, da tožnica ni v bolniškem staležu, saj z njo ni bilo nobenih kontaktov. Pojasnil je, da je pričakoval, da bo tožnica na zagovor nekaj prinesla in da je računovodstvo, ki ga je obvestilo, da tožnici ne morejo obračunati plače, ker ni bolniškega lista, odgovoril, da bodo plačo obračunali in izplačali, ko bo tožnica prinesla bolniški list. Podobno je izpovedala tudi priča Y, ki je povedala, da je s tožnico govorila po telefonu in da ji je ta rekla, da bo najbrž v bolniškem staležu, zato je računovodkinji naročila naj počaka na bolniške liste. Tudi ta priča je prepričljivo izpovedala, da do tožničinega zagovora niso vedeli, da tožnica ni v bolniškem staležu. Zmotno je tožničino stališče, da bi tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi morala podati v 15-ih dneh od prvega dne neupravičene odsotnosti. Tožena stranka je še zlasti glede na ravnanje tožnice upravičeno domnevala, da je tožnica morda bolniškem staležu. Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da je 15-dnevni prekluzivni rok iz 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2006) začel teči najkasneje z dnem, ko je tožena stranka tožnici poslala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je prepričljivo pojasnila, da je takrat še domnevala, da je tožnica lahko tudi v bolniškem staležu, zato izdaja obvestila ne dokazuje, da se je tožena stranka takrat že seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka se je šele na zaslišanju seznanila s tem, da tožnica za sporno obdobje nima zdravniškega potrdila o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni in tudi ne kakšnega drugega razloga, ki bi opravičeval njeno odsotnost z dela. Izdano obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca ne veže, da bi moral nato nadaljevati postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor se delodajalec odloči, da bo podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora to storiti v roku, ki ga določa zakon, izpolnjeni pa morajo biti tudi ostali z zakonom določeni pogoji. Tožena stranka kljub temu, da je najprej izdala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kasneje ni nadaljevala s takim postopkom, temveč je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 110. člena ZDR določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele na tožničinem zagovoru, je pravilno ugotovilo tudi to, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana po izteku subjektivnega 15-dnevnega roka. Tožnica je zagovor podala 16. 10. 2006, tožena stranka pa ji je 23. 10. 2006, torej sedem dni kasneje, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Prav tako ni potekel šestmesečni objektivni rok, ki pa glede na to, da je bila tožnica celotno sporno obdobje neupravičeno odsotna z dela, ni začel teči že prvi dan odsotnosti.

Dva meseca trajajoča neupravičena odsotnost z dela je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča hujša kršitev pogodbene obveznosti, ki pomeni resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je glede na tožničin zagovor in ugotovljena dejstva utemeljeno zaključila, da je tožnica naklepno kršila svojo temeljno obveznost iz pogodbe o zaposlitvi, to je da opravlja svoje delo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zavrnilo tožničin zagovor, da je bila pri toženi stranki nezaželena oziroma, da je bila z dela nagnana. Povsem neprepričljiv pa je tudi pritožbeni konstrukt o čakanju na delo, ki naj bi bilo tožnici odrejeno s konkludentnimi dejanja. Zaradi navedenega ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi tožnica svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi kršila šele v primeru, če bi jo tožena stranka pozvala nazaj na delo, tožnica pa se temu pozivu ne bi odzvala.

Tako dolgotrajna neupravičena odsotnost in iz tožničinega zagovora razvidna trdna odločenost, da se na delo k toženi stranki ne vrne, izkazujeta, da je izpolnjen tudi v 1. odstavku 110. člena ZDR predpisani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z citirano določbo delavec ali delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (v konkretnem primeru razlogi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Kot razlog zaradi katerega ni mogoče nadaljevati pogodbenega odnosa do izteka odpovednega roka, tožena stranka utemeljeno uveljavlja tudi to, da je tožnica namerno ravnala v škodo delodajalca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbo 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.