Jedro

Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka dovolj logično in razumljivo pojasnila, zakaj je prišla do zaključka, da pri tožniku dejansko ni prišlo do spremembe vere ne glede na potrdilo o krstu. Odločba je glede tega dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnik navedel v prošnji za mednarodno zaščito ter natančno povzema, kaj je povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s težavami zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. Ugotavlja, da je pri tožnikovi izpovedi prišlo do določenih pomembnih nasprotij glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, ki jih tožnik ni zadovoljivo pojasnil. Nadalje ugotavlja, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prečkal Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Hrvaško, Slovenijo (prvič), Avstrijo ter prišel v Nemčijo, od tam pa se je preko Avstrije zopet vrnil nazaj v Slovenijo. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito šele 6. 2. 2016, po lastni navedbi pa ni za zaščito zaprosil v nobeni izmed navedenih držav. Res da je potoval po tako imenovanem begunskem valu, vendar pa za mednarodno zaščito ni zaprosil ne v Grčiji ne na Hrvaškem ne v Sloveniji, ko je prvič vstopil na njeno ozemlje niti v Avstriji ali Nemčiji. Tožena stranka ne sprejema tožnikove navedbe, da je bila njegova ciljna država od vsega začetka Slovenija. Če bi bilo to res, bi našel način, da bi že ob prvem vstopu na slovensko ozemlje našel stik z uradno osebo. S temi je imel stik. Tudi v času množičnih migracij so policisti osebe, ki so izrazile namen, da želijo v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, izvzele iz množice in jih prepeljale v azilni dom. Neutemeljene so njegove navedbe, da na Hrvaškem ni zaprosil za zaščito, ker naj bi ga Hrvati kot Iranca zavrnili. Take navedbe temeljijo zgolj na hipotetičnem ugibanju in ne na realnih dejstvih. Nadalje je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je musliman, a da nikoli v življenju ni molil niti ni prosil muslimanskega boga, ker je muslimanska vera nepravična. Nasprotno od tega pa je na osebnem razgovoru povedal, da je odraščal v muslimanski šiitski družini ter da je muslimansko vero aktivno prakticiral, saj je molil, se postil, udeleževal se je obredov v mesecu muharamu in ramadanu – po lastnih navedbah je bil pravi musliman, ki je tudi redno hodil v mošejo na molitve. Navedeni dve izjavi pa sta popolnoma kontradiktorni. Posledično temu tožena stranka tudi ne more sprejeti njegove navedbe, da ga je duhovnik iz džamije zaradi tatujev vrgel ven. Razen tega dogodka ob podaji prošnje sploh ni omenil. Poleg tega pred spornim četrtkom zaradi tatujev ni imel nobenih težav v džamiji, ta dan pa je bil prvič v kratkih rokavih. Tožena stranka te navedbe ocenjuje kot neverjetne, saj je neverjetno, da bi sedem do osem let v džamijo nosil dolge rokave. To je še posebej neverjetno in nelogično, da se je ravno v mesecu decembru odločil nositi kratke rokave. Poleg tega je povedal, da je del molitve predhodno obredno umivanje rok. To pomeni, da je moral tatu na prstih desne roke zagotovo razkriti vsakič, ko si je umival roke. Nemogoče je sprejeti za verjetno, da v zadnjih sedmih do osmih letih, odkar ima tatuje, nikoli ni zahajal v džamijo na skupinske molitve, ampak samo takrat, ko ni bilo veliko ljudi. Neverjetno je, da v sedmih do osmih letih tam nikoli ne bi srečal duhovnika. Njegove tatuje pa je duhovnik zagotovo opazil mnogo prej. Če pa ni mogoče verjeti, da je duhovnik tožnika zaradi tatuja vrgel iz džamije, pa tudi ni mogoče sprejeti za verjetno, da se je tožnik zaradi tega začel pospešeno zanimati za krščansko vero.

2. V nadaljevanju je tožnik povedal, da je skupaj s S., ki je bil njegova stranka, odšel v domačo cerkev, kjer je bil uvodni sestanek za nove spreobrnjence. Toženi stranki se zdi neverjetno, da bi pripadniki tajne policije deset minut trkali na vrata, potem pa bi jim duhovnik odšel odpret. Glede na to, da je sprememba vere v Iranu tako huda, da te celo ubijejo, je neverjetno, da bi šel duhovnik odpret vrata in s tem spravil v nevarnost toliko ljudi. Toženi stranki se zdi tudi neprepričljivo in neverjetno, da bi tožnik iz te cerkve pobegnil skozi okno. Ne more verjeti tega, da te hiše pripadniki policije ne bi obkolili ali patruljirali okoli nje in zavarovali preostale dohode in okna. Neprepričljive so tudi navedbe glede tožnikovih pogovorov o krščanski veri v Iranu. Najprej je navedel, da pred spornim dnem ni obračal pozornosti na pogovore svojih strank glede krščanstva, potem pa je zatrdil, da ga je krščanstvo zanimalo že tudi pred tem dnem. Tožena stranka meni, da tožnikovim navedbam zaradi številnih nedoslednosti in kontradiktornosti ni mogoče verjeti, posledično pa zaključuje, da ni mogoče sprejeti za verjetno, da se je v izvorni državi sploh kakorkoli zanimal za krščansko vero in zato ocenjuje, da v izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v zvezi z zanimanjem za krščansko vero.

3. Za odločitev v konkretni zadevi je potrebno presoditi, ali ima tožnik v času izdaje odločbe zaradi dejstva, da se je po prihodu v Republiko Slovenijo krstil v Evangeličanski cerkvi, utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. V Iranu je predpisana smrtna kazen za tiste muslimane, ki svojo vero spremenijo v krščansko kot tudi za nemuslimane, ki v javnosti oznanjajo krščansko vero. Tožnik se je le en mesec po podaji prošnje dal krstiti v evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Čeprav je predložil krstni list, pa tožena stranka ocenjuje, da so imele dejavnosti tožnika od odhoda iz izvorne države izključen namen ustvarjanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka dvomi, da je tožnik v sebi prekinil z islamom ter posledično dvomi, da bi se v tako kratkem času po prihodu v Republiko Slovenijo pojavila želja po krstu v Evangeličanski cerkvi. Sprememba vere ni majhen ali nepomemben korak v življenju posameznika, sploh če ta prihaja iz tako tradicionalne družbe, kot je tožnikova izvorna država Iran. Tožnik ni verodostojno in prepričljivo opredelil dogodka, zaradi katerega se je domnevno začel zanimati za krščanstvo in niti dogodka, zaradi katerega je domnevno zapustil izvorno državo. V primeru, ko prosilec uveljavlja, da bi bil zaradi svojega verskega prepričanja v izvorni državi lahko deležen tudi smrti, je vsekakor potrebno natančno pretehtati in oceniti vsa dejstva in okoliščine vsakega posameznega primera. Tožena stranka meni, da tožnikova sprememba vere v evangeličansko ni pristna, ampak je krst zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Kot izhaja iz informacij o izvorni državi, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika, je sprememba vere v Iranu skrajno zavržno dejanje, ki se pogosto kaznuje s smrtjo. Navedeno dejstvo bi v primeru pristne spremembe vere lahko vodilo k priznanju statusa begunca. Tožnik pa se je zelo kmalu pridružil skupini prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, ki so mu rekli, da gredo v cerkev. Tožnik ni iskal točno določene cerkve v Sloveniji niti ni izkazal samoiniciativnosti, da bi se tako cerkev potrudil poiskati, zato so njegove navedbe o želji po krstu ravno v Evangeličanski cerkvi toliko bolj neprepričljive. Pred samim krstom ni bil deležen kakšnega posebnega verskega pouka ali priprav na krst. Sam je izpovedal, da pred krstom v evangeličanski cerkvi ni veliko vedel o tej veri. Tožnik je v evangeličansko veroizpoved vstopil brez kakršnegakoli predznanja oziroma poznavanja te vere. Čeprav naj bi tožnik zadnjih sedem mesecev poglabljal svojo evangeličansko vero, ni znal odgovoriti na vprašanje, kdaj je rojstni dan Jezusa Kristusa, ampak se je na to spomnil šele ob branju zapisnika. Poleg tega se je tožnik naučil le molitev Oče naš in nobene cerkvene pesmi. Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da so imele dejavnosti tožnika v povezavi z evangeličansko vero izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

4. V nadaljevanju je tožena stranka ugotavljala, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Pri tem ugotavlja, da tožnik ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Poleg tega pa tudi ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

5. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka tožnika ni opozorila na kontradiktornosti glede izjave pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru, ki se nanaša na to, kakšno vero je imel tožnik kot musliman, ali jo je aktivno prakticiral ali ne. Tožniku ni dala možnosti, da bi očitano nasprotje pojasnil. Pri tem se sklicuje na stališče vrhovnega sodišča, da če so v izjavah podane pomembne nekonsistentnosti, mora uradna oseba stranki dati možnosti, da te nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Pooblaščenka glede tega pojasnjuje, da ji je tožnik pojasnil, da je v Iranu živel v tradicionalni muslimanski družini in je moral živeti po pravilih, ki jih narekuje vera in torej izjave iz osebnega razgovora držijo, tiste iz prošnje pa so napačne in je bil tožnik narobe razumljen. Prevajalka ni ujela bistva njegovih odgovorov in prevajanje ni bilo dovolj natančno. Tudi na osebnem razgovoru je na strani 4 mogoče prebrati, da prevajalka ob podaji prošnje ni razumela, kaj v farsi jeziku pomeni beseda Mashabi in ob tem je tožnik toženo stranko opozoril na to, da mu prošnja ni bila prebrana, čeprav to iz prošnje izhaja. Poleg tega je bil ob podaji prošnje utrujen od naporne poti in je lahko v nezbranosti in zmedenosti izrekel nekaj, kar ne drži. Razen tega se tožniku tudi zdi sporno, da tožena stranka pri azilnih postopkih ne uporablja zemljevidov. Tožena stranka tožniku v zvezi z lokacijo njegove trgovine z oblačili ni dala priložnosti za to, da bi to lokacijo vsaj približno pokazal na zemljevidu. Pri tem opozarja na napačen zapis lokacije (imenuje se A. in ne B.). Podobno velja tudi glede lokacije hiše, v kateri je tožnik živel. Razen tega tožena stranka tožnika sploh ni spraševala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi kdo od njegovih bližnjih izvedel, da je spremenil vero. Sklicujoč se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Case of F.G. v Sweden zatrjuje, da tudi v obravnavani zadevi tožena stranka ni celovito raziskala, kakšen odnos bo imel tožnik do svoje nove vere v Iranu. Če je ne bo skrival, mu grozi smrtna kazen. Če se bo vrnil v Iran, svoje nove vere ne bo skrival. Poleg tega tožena stranka tudi ni odločila v najkrajšem možnem času oziroma je odločila v nasprotju s 47. členom ZMZ-1. Tožnika ni obvestila o tem, zakaj je postopek trajal tako dolgo. Glede očitka, da ni zaprosil za azil v prvi državi, ki je bila zanj varna, pa tožnik v tožbi navaja, da so mu v Grčiji rekli, da lahko zaprosi za azil samo v Avstriji in Nemčiji. Ne drži, da v Nemčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, to je želel storiti, vendar so ga organi zaradi odvzema prstnih odtisov poslali nazaj. Prav tako ne drži, da so imeli begunci na poti vse potrebne informacije. Policisti so jih enostavno potiskali naprej in tako je bilo tudi takrat, ko je prvič vstopil v Slovenijo. Glede dogajanja v džamiji pa je tožena stranka tožnika povsem narobe razumela. Muslimanska vera moškim narekuje, da nosijo dolge rokave. Umivanje rok poteka vsakokrat, pri čemer si ne umivajo samo dlani, ampak cele roke do pregiba s komolcem. Tožnik je večinoma molil doma, skupnih molitev se je udeleževal redko. Spornega dne je duhovnik stal za njim in je videl njegov tatu. Ne drži, da je neverjetno, da je tožnik v džamiji vedno nosil dolge rokave. Glede dogajanja v domači cerkvi pa pojasnjuje, da je v Teheranu navada, da vrata odpre tisti, ki je lastnik nepremičnine. Duhovnik je sprejel tveganje, ki je bilo s tem povezano. Glede tega, ali bi lahko pripadniki Etelaata obkrožili domačo cerkev, pa pojasnjuje, da policija zaradi velikosti potrebuje veliko število ljudi, da bi tako cerkev obkrožila. V zvezi s tem, da je sprememba vere nepristna, ker naj ne bi obstajala njegova poprejšnja aktivnost v tej smeri, pa pojasnjuje, da tožena stranka ni upoštevala, da je internet v Iranu filtriran, kar pomeni, da tožnik ne more priti do vseh informacij. Tožnik je na osebnem razgovoru podal presenetljivo veliko podrobnosti glede evangeličanske vere, vedel je celo, da se duhovniki smejo poročiti. To, da ne zna peti cerkvenih pesmi v slovenščini, pa je logično, ker ne govori slovensko. Poleg tega tožena stranka pri izdaji odločbe ni upoštevala UNHCR-ovih smernic iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj v zvezi z verskimi razlogi. Tožena stranka je očitala, da tožnik ni znal takoj odgovoriti na vprašanje, kdaj ima Jezus Kristus rojstni dan in da je to povedal šele naknadno. Tožena stranka bi mu morala to pravzaprav šteti v dobro, saj je samoiniciativno popravil svojo napako. Veliko bolj pomembno je, kaj za tožnika pomeni evangeličanska vera oziroma kakšna načela in smernice za življenje predvideva. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi svoje navedbe dokazuje s potrdilom evangeličanske cerkve z dne 22. 11. 2016, iz katerega izhaja, da se redno udeležuje obredov in aktivno vključuje v skupnost, gre torej za pristno spremembo vere.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je tudi tako podrobno povzelo v tej obrazložitvi.

10. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka tožnika pred izdajo odločbe ni soočila s tem, da je glede tega, kako veren musliman je bil, dajal različne odgovore pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru. Vendar pa po mnenju sodišča ta kršitev ni vplivala na pravilnost odločitve, saj je tožnik v tožbi pojasnil, zakaj je prišlo do nasprotja v izjavah. Povedal je, da je pravilno tisto, kar je povedal na osebnem razgovoru. Po tožbenih trditvah prevajanje pri podaji prošnje ni bilo natančno ter zapisnik ni bil prebran. Tem tožbenim navedbam pa sodišče ne more slediti, saj je iz zadnje strani prošnje za podajo mednarodno zaščito razvidno, da je bila izjava tožniku prebrana v farsi jeziku in nanjo ni imel pripomb. V nadaljevanju je navedeno, da je bil sprejem prošnje zaključen ob 12.40 uri, da je bil zapisnik prebran v farsi jeziku in da je bilo branje zapisnika zaključeno ob 12.50 uri. Če zapisnik dejansko ne bi bil prebran, potem ne bi bilo deset minut razmaka med zaključitvijo samega zapisnika in koncem branja. Poleg tega je tožnik kot tudi vsi ostali navzoči izjavil, da na zapisnik nimajo pripomb. Sodišče tako meni, da je še vedno nepojasnjena kontradiktornost med izjavami v prošnji in izjavami na osebnem razgovoru. Tudi če je bil tožnik utrujen, pa utrujenost ne more biti razlog za tako bistveno razhajanje v izjavah, saj je pri podaji prošnje rekel, da nikoli v življenju ni molil niti ni prosil muslimanskega boga, ker je muslimanska vera nepravična. Za razliko od tega pa je v osebnem razgovoru rekel, da je odraščal v verni družini, da je prakticiral muslimansko vero, molil, se postil in da je bil pravi musliman ter da se je udeleževal obredov v mesecu muharamu in ramadanu.

11. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka tožniku ni dala priložnosti, da bi s pomočjo zemljevida konkretneje opisal in pokazal sporne lokacije v Teheranu, pa sodišče pojasnjuje, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, da bi v zvezi z lokacijami tožena stranka tožniku očitala kakšno kontradiktornost v izjavah ali da bi zaradi lokacij prišla do zaključka, da je kakšna izjava malo verjetna. Tožena stranka je prišla do teh zaključkov iz povsem drugih razlogov, ki niso povezane z lokacijami objektov v Teheranu. Tudi če je napačno napisan predel (A. namesto B.), to na končno odločitev ni imelo vpliva, saj odločitev, da se prošnja zavrne, ni povezana s tem imenom. Enako velja tudi za ime okrožja C. 12. V zvezi z očitkom, da tožnika tožena stranka ni spraševala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi se izvedelo, da je spremenil vero, pa sodišče tudi ne vidi nepravilnosti v izpodbijani odločbi. Prav tako ne s tem povezanim očitkom, da tožena stranka ni raziskala, kakšen odnos bo imel tožnik do nove vere v Iranu. Tožena stranka je namreč v svoji odločbi izhajala iz stališča, da tožnik dejansko vere ni spremenil ne glede na potrdilo o krstu in izhajajoč iz tega stališča ji potem niti ni bilo potrebno preverjati, kakšne težave bo imel tožnik v Iranu zaradi spreobrnitve, če pa se je tožena stranka v odločbi postavila na stališče, da spreobrnitve sploh ni bilo. Sodišče pa je ocenilo, da je tožena stranka dovolj logično in razumljivo pojasnila, zakaj je prišla do zaključka, da pri tožniku dejansko ni prišlo do spremembe vere ne glede na potrdilo o krstu. Odločba je glede tega dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

13. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka ni odločila v zakonsko določenem roku, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik res zaprosil za mednarodno zaščito dne 8. 2. 2016, odločba pa je bila izdana šele 28. 10. 2016. Res je, da je bil pri tem prekoračen rok, kot je določen v prvem odstavku 47. člena ZMZ-1, kjer je določeno, da je potrebno odločiti najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje. Res je tudi to, da drugi odstavek 47. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ o prošnji ne more odločiti v šestih mesecih, pismeno obvesti prosilca o zamudi in razlogih za zamudo ter napove, v kakšnem roku lahko pričakuje odločitev. Iz upravnega spisa res ni razvidno, da bi tožena stranka o zamudi in razlogih za zamudo obvestila tožnika, vendar pa to ni taka kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve, saj gre zgolj za kršitev inštrukcijskega roka. Glede tožbenih očitkov, da ne drži, da tožnik ni zaprosil za azil v prvi varni državi, ker naj bi mu v Grčiji rekli, da lahko za azil zaprosi samo v Avstriji in Nemčiji, pa sodišče pojasnjuje, da tem tožbenim trditvam ne more slediti, saj je tožnik na poti od Grčije do Avstrije prečkal še več drugih držav, kjer bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito, med drugim je prečkal Makedonijo in Srbijo ter potem Hrvaško, ki je med drugim tudi članica EU ter prvič Slovenijo, ko je potoval samo skozi njo. Pri tem sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da bi ga policisti enostavno potiskali naprej, saj ni razlogov za to, da tožnik ne bi mogel od vstopa v Slovenijo do izstopa iz nje pri stiku z najbližjo uradno osebo takoj povedati, da želi zaprositi za mednarodno zaščito.

14. Glede tožnikovega pojasnjevanja o dogajanju v džamiji, kjer v tožbi pojasnjuje, da je tožena stranka narobe razumela njegove izjave, povezane s tem, da do kritičnega dne še nihče ni opazil tatuja, pa sodišče meni sledeče: četudi se sledi tožnikovim navedbam, da moški vedno nosijo dolge rokave, pa ni mogoče spregledati tega, da ima tožnik tatu na prstih desne roke (kot izhaja iz str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru), ki se zanesljivo mora videti vsakič pri umivanju rok in zato sodišče sledi razlogom tožene stranke, da je malo verjetno, da ne bi v sedmih do osmih letih tega tatuja bilo mogoče opaziti že prej. V zvezi z tožbenimi navedbami, da je tožnik večinoma molil doma in da se je skupnih molitev udeleževal redko, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik pri osebnem razgovoru na vprašanje, ali je odhajal v džamijo na obrede, odgovoril, da je zahajal, da se je obredov udeleževal v mesecu muharamu in ramadanu (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Res je potem na istem osebnem razgovoru izjavil, da je hodil v džamijo moliti izven urnikov, ko ni bilo dosti ljudi (stran 6 zapisnika o osebnem razgovoru), vendar ga je pri tem uradna oseba opozorila, da je to v nasprotju s tistim, kar je povedal v začetku razgovora, kar je razvidno iz vprašanj in odgovorov na strani 6 zapisnika o osebnem razgovoru.

15. Glede tožbene navedbe, da je v Teheranu navada, da vrata odpre tisti, ki je lastnik nepremičnine in da je povsem možno, da policija ni obkolila vsega objekta, se sodišče strinja s tožnikom, da v tem ni nič nenavadnega, vendar pa tožena stranka ni zgolj na tem utemeljila zavrnitev tožnikove prošnje, temveč tudi na podlagi številnih drugih okoliščin, ki pa jih je po mnenju sodišča pravilno ocenila kot malo verjetne ali kontradiktorne, kot je na primer bistveno različno navajanje o tem, kako veren musliman je tožnik bil, da tega, da ga je duhovnik odgnal iz džamije zaradi tatujev ob podaji prošnje sploh ni omenil, da je nemogoče sprejeti za verjetno, da v zadnjih sedmih do osmih letih, odkar ima tatuje, nikoli ni zahajal v džamijo na skupinske molitve, ampak samo takrat, ko ni bilo veliko ljudi in da je neverjetno, da v sedmih do osmih letih tam nikoli ne bi srečal duhovnika.

16. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnik ni mogel priti do informacij o krščanstvu, ker je internet v Iranu filtriran, ter da je tožnik vedel da se evangeličanski duhovniki smejo poročiti in da se je na koncu razgovora vendarle spomnil datuma Kristusovega rojstva, pa sodišče meni, da je tudi ob upoštevanju teh tožbenih trditev tožena stranka dovolj podrobno pojasnila, zakaj ni sledila tožnikovemu zatrjevanju o spremembi vere. Dovolj podrobno je pojasnila, da sprememba vere ni majhen ali nepomemben korak v življenju posameznika, sploh če ta prihaja iz tako tradicionalne družbe, kot je tožnikova izvorna država Iran, ter da tožnik ni prepričljivo opredelil dogodka, zaradi katerega se je domnevno začel zanimati za krščanstvo in niti dogodka, zaradi katerega je domnevno zapustil izvorno državo, ter da se je zelo kmalu pridružil skupini prosilcev za mednarodno zaščito iz Iranu, ki so mu rekli, da gredo v cerkev, sam pa ni iskal točno določene cerkve v Sloveniji niti ni izkazal samoiniciativnosti, da bi se tako cerkev potrudil poiskati. Pojasnila je, da je sam izpovedal, da pred krstom v evangeličanski cerkvi ni veliko vedel o tej veri in pojasnila je, da je v evangeličansko veroizpoved vstopil brez kakršnegakoli predznanja oziroma poznavanja te vere. V tem delu je odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

17. V zvezi s tožbenimi očitki, da tožena stranka ni upoštevala UNHCR-ovih smernic iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi, pa sodišče pojasnjuje, da v skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Tožena stranka torej lahko postavlja prosilcu za azil tudi konkretna vprašanja v zvezi z vero, če je to potrebno po njenem prepričanju, če zna potem v odločbi utemeljiti, zakaj je postopek vodila na tak način in do kakšnih zaključkov je prišla na podlagi odgovorov na določena vprašanja. Izpodbijana odločba ne temelji zgolj na tem, da tožnik ni takoj vedel nekaterih vprašanj o krščanstvu, ampak tudi na ostalih okoliščinah, zaradi katerih je tožena stranka sklepala, da pri tožniku ni prišlo do spremembe vere.

18. Tožnik je v pripravljalni vlogi priložil tudi potrdilo evangeličanske cerkvene občine z dne 22. 11. 2016 o tem, da je tožnik postal član verske skupnosti in da se od takrat udeležuje obredov in aktivno vključuje v skupnost. Skladno z 52. členom ZUS-1 tega dokazila sodišče ne more upoštevati, saj se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, v konkretnem primeru pa je priloženo potrdilo datirano že po izdaji odločbe (le-ta je bila izdana 28. 10. 2016).

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.