Jedro

Če sodišče prve stopnje materialnopravno presojo opre na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Na mestu, kjer pritožnik izpodbijani sodbi očita nejasnost razlogov, gre za dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni, da gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-364/2016/18 (1312-07) z dne 28. 10. 2016, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da tudi ob predpostavki pravilnosti tožnikove izjave na osebnem razgovoru o tem, kako veren musliman je bil, ni pojasnjena neskladnost s tovrstnimi izjavami v prošnji. Zavrnilo je tožbeni očitek, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi s pomočjo zemljevida konkretneje opisal in pokazal sporne lokacije, saj mu s tem v zvezi ni bila očitana neskladnost izjav. Prav tako je zavrnilo tožbeni očitek, da tožnik ni bil vprašan o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi se izvedelo, da je spremenil vero, saj je tožena stranka prepričljivo pojasnila, da tožnik vere sploh ni spremenil. Utemeljeni niso niti tožbeni očitki, nanašajoči se na ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za azil v prvi varni državi. Sodišče se je v zvezi z dogodkom v džamiji strinjalo z razlogi tožene stranke, da je malo verjetno, da tožnikovega tatooja ne bi bilo mogoče opaziti že prej. Pojasnilo je še, da je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo iz več razlogov (zaradi tožnikovega različnega navajanja o tem, kako veren musliman je bil; da ob podaji prošnje sploh ni omenil, da ga je duhovnik odgnal iz džamije zaradi tatoojev; da ni verjetno, da v zadnjih sedmih ali osmih letih, odkar ima tatooje, nikoli ni zahajal v džamijo na skupinske molitve, ampak samo takrat, ko ni bilo veliko ljudi in da v tem času tam nikoli ni srečal duhovnika). Po presoji sodišča je tožena stranka obrazloženo pojasnila, da tožnik ni prepričljivo opredelil dogodkov, zaradi katerih naj bi se začel zanimati za krščanstvo in zapustil izvorno državo. V zvezi s tožbenimi očitki, da tožena stranka ni upoštevala smernic UNHCR glede obravnave prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi, pa je presodilo, da izpodbijana odločba ne temelji le na tem, da tožnik ni takoj poznal odgovorov na nekatera vprašanja o krščanstvu, temveč tudi na ostalih okoliščinah, zaradi katerih tožena stranka ni verjela tožniku, da je res spremenil vero. Sodišče je še presodilo, da potrdila z dne 22. 11. 2016 ne more upoštevati, saj gre za nedopustno tožbeno novoto in da izvedba glavne obravnave ni bila potrebna.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Obrazložitev v 10. točki izpodbijane sodbe je namreč nejasna, saj je sodišče priznalo, da tožena stranka pritožnika ni soočila z nasprotjem med njegovimi izjavami v prošnji in osebnem razgovoru glede njegovega odnosa do muslimanske vere. Kljub temu, da je sodišče prepoznalo pritožnikovo pojasnilo v tožbi glede očitkov o kontradiktornosti izjav, pa je presodilo, da navedena kontradiktornost še vedno ni pojasnjena, pri čemer svojega zaključka ni utemeljilo. Razlogi sodišča v 10. točki prav tako nasprotujejo obrazložitvi v 15. točki, iz katere je ponovno razvidno, da odločba in sodba temeljita na ugotovitvi o kontradiktornosti pritožnikovih izjav glede tega, kako veren musliman je bil. S tem, ko tožena stranka in sodišče pritožnika nista soočila s kontradiktornostmi, je bila kršena njegova pravica do izjave oziroma pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pri čemer se pritožnik ponovno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Up 500/2009. 4. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je prav tako podana v 11. točki obrazložitve, saj ni jasna obrazložitev sodišča v zvezi z neuporabo zemljevidov glede na tožbene navedbe, da bi bila na ta način lahko presojana pritožnikova verodostojnost. 5. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 je podana tudi v 12. točki obrazložitve. Obrazložitev izpodbijane sodbe namreč ni jasna, saj pritožniku, tudi če mu ne verjamejo, da je resnično sprejel evangeličansko vero, niso bila postavljena vprašanja o tem, kakšen bo njegov odnos do te vere v Iranu. S tem v zvezi se pritožnik ponovno sklicuje na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi F.G. proti Švedski z dne 23. 3. 2016, iz katere je razvidno, da se tako vprašanje mora postaviti posamezniku, ki spremeni vero. Sodišče prve stopnje pa ni navedlo razlogov za neupoštevanje navedene odločbe.

6. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo potrdila z dne 22. 11. 2016. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nejasna tudi v tem delu, saj je iz vsebine potrdila razvidno, da je bil pritožnik 13. 3. 2016 krščen v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani in da se od takrat redno udeležuje obredov in aktivnosti. Pritožnik je s tem dokazoval dejstvo, ki je obstajalo že v času izdaje odločbe na prvi stopnji, pri čemer je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2016 pojasnil, da potrdila prej ni mogel dobiti. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 7. Pritožnik uveljavlja še pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in vztraja pri tožbenih trditvah, da bi mu morala tožena stranka postavljati splošna vprašanja v skladu s smernicami UNHCR iz leta 2004, nanašajočimi se na obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi.

8. Po mnenju pritožnika je bilo zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je zaprosil za azil v prvi zanj varni državi, glede dogajanja v džamiji in odhoda v domačo cerkev ter glede vprašanja, ali je njegova sprememba vere pristna. S tem v zvezi je predlagal tudi svoje zaslišanje, ki pa mu ga sodišče ni omogočilo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču, da opravi nov postopek, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi, pritožniku pa prizna mednarodno zaščito oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

9. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo potrdilo pravilno uporabo merila iz 20. člena ZMZ-1(1) glede pogojev za priznanje statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Sodba temelji na okoliščinah, ki jih je ugotovila tožena stranka v upravnem postopku, in sicer da: - so v pritožnikovi izpovedbi nepojasnjena nasprotja glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil Iran (izvorna država); - da je zaprosil za mednarodno zaščito šele v Sloveniji dne 6. 2. 2016 in ne v državah, ki jih je pred tem prečkal, to so Turčija, Grčija, Makedonija, Srbija, Hrvaška, Slovenija (prvič), Avstrija in Nemčija, od koder se je preko Avstrije vrnil nazaj v Slovenijo; - je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je musliman, vendar nikoli v življenju ni molil in prosil muslimanskega boga, ker je muslimanska vera nepravična; - je na osebnem razgovoru povedal, da je odraščal v muslimanski šiitski družini ter da je muslimansko vero aktivno prakticiral, saj je molil, se postil in se udeleževal obredov v mesecu muharamu in ramadanu, po lastnih navedbah je bil pravi musliman in je redno hodil v mošejo na molitve; - zaradi kontradiktornosti navedenih izjav tožena stranka ne verjame pritožnikovi navedbi, da ga je duhovnik vrgel iz džamije zaradi tatoojev, ki jih ima na desni roki, kar naj bi bil vzrok, da se je pritožnik odločil za spremembo vere; - so neprepričljive pritožnikove navedbe v zvezi z uvodnim sestankom za spreobrnjence v novo vero in navedbe glede pogovorov o krščanski veri, ki se naj bi jih pritožnik udeleževal v Iranu, zaradi česar ni mogoče šteti, da se je v izvorni državi zanimal za krščansko vero in bil zato preganjan; - se je pritožnik le en mesec po prihodu v Slovenijo brez poznavanja evangeličanske vere krstil v Evangeličanski cerkvi, vendar sprememba vere ni bila pristna, saj je do nje prišlo le zaradi lažje pridobitve statusa begunca; pritožnik ni iskal točno določene cerkve v Sloveniji, le pridružil se je skupini prosilcev iz Irana.

12. Iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno presojo oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča RS kot sodišča prve stopnje, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.(2) Upoštevaje navedeno, je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pa dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče zato v primeru utemeljene pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja praviloma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1), medtem ko vrne zadevo organu tožene stranke le izjemoma ‒ kot določa drugi odstavek 79. člena ZUS-1, če je to potrebno glede na okoliščine primera (npr. če je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega nepravilnega ugotavljanja dejanskega stanja že v postopku izdaje upravnega akta). Tudi sprememba prvostopenjske sodbe je mogoča samo v povezavi z drugačno presojo dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi (80. člen ZUS-1).

13. Povedano pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo.(3) Posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ZMZ-1 ne določa. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru zato ni dopusten.

14. Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da je prišlo do bistvene kršitve pravil ZUS-1, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne ustreza standardom potrebne obrazložitve. Navedena pritožbena navedba je neutemeljena, saj je iz sodbe sodišča prve stopnje očitno, da je njen sodni preizkus mogoč. Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, mora biti možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena, če obrazložitev kljub pomanjkljivostim še vedno dopušča preizkus, pa procesna kršitev ni podana.(4) Samo dejstvo, da se z razlogi oziroma ugotovitvami sodišča prve stopnje pritožnik ni strinjal, torej še ne pomeni, da vsebinski sodni preizkus izpodbijane sodbe ne bi bil mogoč.

15. Pritožbeni očitek o nejasnosti 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe glede na navedeno ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi (in se nanje pravilno navezujejo razlogi iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), iz njih pa je razvidno, da pritožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, ki bi odpravila oziroma pojasnila neskladnost izjav v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru v zvezi z ugotavljanjem dejstva, kako veren musliman je bil. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v okviru dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku,(5),(6) je tako bila v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP(7) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki sodišču postavlja formalni okvir za prosto oceno dokazov in ga je treba ločevati od same prepričljivosti dokazne ocene, saj gre v tem primeru za izpodbijanje dejanskega stanja.(8) Na mestu, kjer pritožnik izpodbijani sodbi očita nejasnost razlogov, gre torej za dokazno oceno izvedenih dokazov, kar pomeni, da gre z vidika zgoraj povzetih izhodišč za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.(9)

16. Pritožnik v tožbi torej ni izkazal nobenih razumnih in utemeljenih razlogov za navedeno neskladnost izjav, zaradi česar se sodišču prve stopnje ni pojavil dvom v pravilnost dejanskega stanja, ki bi lahko vodil do njegove drugačne ugotovitve.(10) Le v tem primeru bi moralo opraviti glavno obravnavo in na njej izvesti tudi dokaze, ki so že bili izvedeni pred organom tožene stranke (zaslišanje pritožnika), če bi menilo, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijano odločbo (drugi odstavek 51. člena ZUS-1) in v zvezi s tem in načelom odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva zagotoviti strankam tudi ustrezno pravico do izjave (21. člen ZUS-1). Sodišče prve stopnje je torej (ob svojem pogledu na razloge) materialnopravno presojo in končno odločitev kot rečeno oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in za ta namen tudi ni izvajalo nobenih novih dokazov. Zato tudi ni bila kršena pritožnikova pravica do izjave, saj se je o navedenih ugotovitvah in dejstvih, ki so bila odločilna za odločitev, imel možnost izjaviti že v postopku pred toženo stranko, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.(11)

17. Upoštevajoč navedene razloge je neutemeljeno tudi pritožbeno ponavljanje navedb o neuporabi zemljevidov, s pomočjo katerih bi pritožnik toženi stranki pokazal sporne lokacije njegove trgovine in hiše, kjer je živel, kar naj bi utrdilo njegovo verodostojnost. Sodišče prve stopnje je enake tožbene navedbe zavrnilo, ker niso bistvene za odločitev, saj v zvezi s tem tožena stranka pritožniku ni očitala neskladnosti v izjavah, prav tako pa ni sklepala, da bi bila zato manj verjetna kakšna druga njegova izjava. Tega pritožnik obrazloženo ne izpodbija, zato omenjene navedbe ne morejo vplivati na odločitev o pritožbi.

18. Glede na povedano je neutemeljeno tudi pritožbeno ponavljanje navedb o neupoštevanju smernic UNHCR iz leta 2004, nanašajočih se na obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi. Tudi te tožbene navedbe so bile zavrnjene zaradi njihove nebistvenosti za odločitev, saj odločba tožene stranke in izpodbijana sodba ne temeljita le na tem, da pritožnik ni takoj poznal odgovorov na nekatera vprašanja o krščanstvu, temveč tudi na ostalih okoliščinah, zaradi katerih je tožena stranka ocenila, da pritožnik ni spremenil vere. Tudi teh ugotovitev pritožnik ni izpodbijal obrazloženo, zato omenjene navedbe ne morejo vplivati na odločitev o pritožbi.

19. Pritožnik tako ne more uspeti niti s trditvami, da je opustitev vprašanj v zvezi s položajem, ki ga bo imel v izvorni državi zaradi njegovega odnosa do evangeličanske vere, absolutna bistvena kršitev določb upravnega spora. Enak tožbeni očitek je sodišče prve stopnje zavrnilo in obrazložilo, zakaj niso bila potrebna vprašanja, nanašajoča se na odnos, ki ga bo imel pritožnik do nove vere v Iranu. V bistvenem zato, ker je tožena stranka ugotovila, da pritožnik vere dejansko ni spremenil. To pa po presoji Vrhovnega sodišča logično pomeni, da pritožnikovo sklicevanje na odločbo ESČP v zadevi F.G. proti Švedski ni utemeljeno.(12) Če namreč ni prišlo do spremembe vere, kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, tudi niso smiselna morebitna vprašanja o tem, kako bi pritožnik novo vero izražal v Iranu.

20. Glede pritožnikovega zatrjevanja o kršitvi pravil postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) je iz pritožbe mogoče razbrati očitek, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno uporabilo pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot. To stališče pritožnika je zmotno, saj je sodišče zavrnilo navajanje nedopustnih tožbenih novot na podlagi 52. člena ZUS-1, ki ga je citiralo tudi v sodbi.(13) Ker pritožnik v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2016 ni obrazložil, zakaj potrdila Evangeličanske cerkve, da se redno udeležuje obredov Evangeličanske cerkve in se aktivno vključuje v skupnost, ni predložil v predhodnem postopku (do izdaje odločbe z dne 28. 10. 2016),(14) je sodišče pravilno upoštevalo pravila o prekluziji in ga pri odločanju ni upoštevalo. Ob tem se pritožnik moti pri svojem zatrjevanju, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene pripravljalne vloge samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki niso bila povezana z v omenjeni vlogi navedeno trditveno podlago,(15) oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) pritožnik zato tudi v pritožbi ne more uspeti z zatrjevanji dejstev, ki kot nedovoljene tožbene novote niso bila podlaga za odločanje sodišča prve stopnje.

21. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) (1) Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite.

(2) Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

(3) Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona.

(2) Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.

(3) Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017. (4) Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 307. (5) Glej 11. točko obrazložitve te sodbe.

(6) Sodišče prve stopnje je skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sledilo utemeljitvi upravnega akta.

(7) Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

(8) Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: navedeno delo, 1. knjiga, stran 95 in 96. (9) Glej 12. in 13. točko obrazložitve te sodbe.

(10) Iz dejanskega stanja, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je razvidno, da tožena stranka zaradi nedoslednosti, kontradiktornosti in neprepričljivo opisanih okoliščin, ni verjela pritožnikovim navedbam (primerjaj tudi s tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).

(11) Glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

(12) Iz 156. točke navedene odločbe je razvidno, da je treba prosilcem iz Irana (izvorna država), ki spremenijo vero iz muslimanske v krščansko, postaviti vprašanja o resnosti njihovih prepričanj, o načinu izražanja krščanske vere v državi, v kateri zaprosi za mednarodno zaščito in o tem, kako bodo novo vero izražali v izvorni državi.

(13) Določba 52. člena ZUS-1 se glasi: „V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.“

(14) Navedel je le, da gre za dokaz, ki ga je pridobil po vložitvi tožbe, zaradi česar ga prej ni mogel priložiti.

(15) Pritožnik se je v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2016 skliceval le na potrdilo Evangeličanske cerkve z dne 22. 11. 2016, iz katerega po njegovih navedbah izhaja, da se redno udeležuje obredov Evangeličanske cerkve in se aktivno vključuje v skupnost. Šele v pritožbi je navajal, da je iz vsebine potrdila razvidno, da je bil 13. 3. 2016 krščen v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani in da se od takrat redno udeležuje obredov in aktivnosti.