Jedro

Tožnik se je vožnje valjarja lotil samovoljno. Odškodninska odgovornost tožene stranke v smislu določb drugega odstavka 153. člena OZ je izključena, ker takega ravnanja tožnika ni mogla pričakovati in se izogniti njegovim posledicam. Izključena je tudi krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke v smislu prvega odstavka 131. člena OZ, saj je ob samovoljnem ravnanju tožnik poškodbe utrpel brez krivde tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska 14.813,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici poškodbe pri delu z dne 16. 9. 2002. Pri vožnji težjega cestnega valjarja po klancu navzdol je prišlo do zanašanja in prevrnitve le-tega, pri čemer je tožnik utrpel hujše poškodbe. Ob presoji, da je šlo za delo z napravo, iz obratovanja katere izhaja povečana nevarnost, je presodilo, da tožena stranka kot tožnikov delodajalec in obratovalec ni odškodninsko odgovorna, ker se je tožnik vožnje valjarja lotil samovoljno, to je brez odredbe svojega delovodje, česar tožena stranka ni mogla pričakovati.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo „iz vseh revizijskih razlogov iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).“ Navaja, da je zaključek sodišča, da se je tožnik dobro zavedal, da s težjim valjarjem ne sme upravljati, protispisen, saj je tožnik izpovedal, da ima izpit za upravljalca tovrstne gradbene mehanizacije in da mu je premik valjarja po klancu navzdol naročil strojnik, ki je bil za ta valjar zadolžen, ko tožnikovega delovodje že ni bilo več na gradbišču. Izpodbijano sodbo graja tudi iz razloga, ker se sodišče ni opredelilo do krivdne odgovornosti tožene stranke za utrpljeno poškodbo.

4. V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji očita protispisnost zaključkov sodišča in se pri tem sklicuje zgolj na lastno izpovedbo v postopku. Take revizijske navedbe je mogoče razumeti le kot poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se v reviziji sicer pavšalno sklicuje, tožnik ni natančneje opredelil, tako da bi jih v okviru določb 371. člena ZPP sodišče lahko preizkusilo.

8. Na podlagi 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za škodo od nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti odgovarja njen imetnik oziroma obratovalec. Na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

9. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot asfalter – polagalec, med drugim z zadolžitvijo tudi za upravljanje z lahko gradbeno mehanizacijo in za opravljanje tudi drugih del po nalogu nadrejenega; spornega dne je delovodja pri asfaltiranju tožniku odredil upravljanje lažjega ročnega valjarja; ob zaključku dela, ko delovodje že ni bilo več na gradbišču, se je tožnik vožnje spornega valjarja po klancu navzdol lotil samovoljno, saj mu tega delovodja ni odredil. Pri tem je prišlo do zanašanja valjarja na klancu in njegove prevrnitve ter tožnikovih poškodb; tako strojnik H., ki je bil zadolžen za sporni valjar, kot tožnik sta vedela, da tožnik s tem valjarjem ne sme upravljati, ker zanj ni usposobljen.

10. Sodišče soglaša, da predstavlja vožnja težkega cestnega valjarja po strmem klancu navzdol povečano nevarnost, ki pogojuje objektivno odškodninsko odgovornost lastnika valjarja oziroma obratovalca.

11. Glede na dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, da se je tožnik vožnje spornega valjarja lotil samovoljno, sodišče soglaša, da je podana izključitev odškodninske odgovornosti tožene stranke v smislu določb drugega odstavka 153. člena OZ, ker tožena stranka takega ravnanja tožnika ni mogla pričakovati in se izogniti njegovim posledicam. Hkrati pa taka samovoljna vožnja valjarja pomeni tudi izključitev krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke v smislu prvega odstavka 131. člena OZ, saj je ob samovoljnem ravnanju tožnik poškodbe utrpel brez krivde tožene stranke.

12. Ker v reviziji zatrjevani razlogi niso podani in sodišče tudi sicer ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava pri zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, je na podlagi 378. člena ZPP sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.