Jedro

Kljub temu, da je tožena stranka imetnik nevarne stvari, za škodo ni odgovorna, saj je ta nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki je na valjar sedel samovoljno ter ga skušal spraviti v dolino, ne da bi mu nadrejeni to odredil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 14.813,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2003 do plačila. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka in da jih je dolžan povrniti toženi stranki v višini 1.508,77 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007). Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v okviru svojega delokroga dolžan upravljati tudi s težko gradbeno mehanizacijo. O tem je izpovedal sam in priča E.H.. Sodišče je upoštevalo le izpoved I.D., tožnikovega nadrejenega, katerega izpoved pa se je spreminjala in je tudi prihajal sam s sabo v nasprotje. Delo z valjarjem BW 120 AD, na katerem se je tožnik poškodoval, je sodilo med dela, ki jih je opravljal po odredbi nadrejenega, čeprav je bil formalno res razporejen na delovno mesto asfalter polagalec, kjer naj bi upravljal le z lahko gradbeno mehanizacijo. Da je s tem valjarjem delal po odredbi nadrejenega, izhaja iz I.D. izpovedi z dne 19.12.2007. Te izpovedi sodišče ni upoštevalo in tudi ne, da je I.D. različno izpovedoval. Njegova izpoved se tudi ne sklada s tožnikovo in E.H.. Slednji je tožnika tako kritičnega dne, kot tudi že večkrat prej videl delati s težko gradbeno mehanizacijo. To dejstvo in ne le formalne razporeditve bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri svoji odločitvi. Ne bi smelo verjeti I.D. in se ukvarjati z vprašanjem, ali ga je kdo slišal naročiti, naj tožnik dela na valjarju BW 120 AD, ampak bi moralo ugotoviti, ali je tožnik glede na naravo dela pri toženi stranki dejansko delal na tem valjarju. Ne drži, da je cel dan delal na valjarju Bomag 75 – Mulda, kot je izpovedal I.D., ampak izmenično na obeh valjarjih. Ne drži tudi, da naj bi I.D. E.H. naročil, naj valjar pusti na vrhu klanca, saj sta tožnik in E.H. izpovedala, da se vsak dan stroji pospravijo, da se naslednji dan lahko preselijo na drugo lokacijo. Zato je bilo treba valjar BW 120 AD pripeljati v dolino. Delo na gradbišču je bilo končano, kar so potrdili tožnik, E.H. in I.D.. I.D. je očitno zaradi varovanja svojih koristi izpovedoval tako, kot je. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik samovoljno upravljal valjar BW 120 AD, ampak da je s tem valjarjem po potrebi večkrat delal, ker mu je bilo tako naročeno. Kot vesten delavec je valjar ob zaključku dela skušal spraviti v dolino, da bo pripravljen za selitev naslednjega dne, kar ni bilo nič neobičajnega. Vse to pomeni, da je tožnik brez formalne odločbe, po navodilih in ob vednosti nadrejenega upravljal z valjarjem, saj je I.D. izpovedal, da je tožnika večkrat prosil, naj opravlja delo z njim. Zato ne gre za dogodek, na katerega tožena stranka ni mogla računati oziroma ga pričakovati. Ker so razlogi sodbe glede tega nejasni in sami s seboj v nasprotju ali pa razlogov o odločilnih dejstvih sploh ni, predlaga tožnik spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil tožnik na dan, ko je prišlo do nesreče, razporejen na dela z lahko gradbeno mehanizacijo, medtem ko so s težko gradbeno mehanizacijo upravljali trije delavci v okviru enote „strojni park“. Tožniku delo z valjarjem BW 120 AD ni bilo odrejeno. Priča I.D. ni spreminjal izpovedi, pač pa tožnik. Valjar je ostal na vrhu klanca zato, ker zaradi terena, ki je bil sorazmerno strm, z njim ni bilo mogoče delati. Ravnanje tožnika samega, ko je prvič skočil z valjarja, nato pa nanj ponovno zlezel, čeprav je videl, da se lahko prevrne – kar se je tudi zgodilo, je privedlo do nesreče. Zato tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih, o nekaterih pa da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima namreč jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med temi razlogi pa ni nasprotij. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, s katerimi dokazi so potrjena odločilna dejstva, na popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo – konkretno določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je veljal v času nesreče in določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) pravilno uporabilo.

V času nastanka poškodbe je 73. člen ZTPDR določal, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava povrniti delavcu škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom. Če je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te dejavnosti oziroma stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ).

Po korektno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik dne 16.9.2002, ko se je poškodoval, razporejen na delovnem mestu „asfalter polagalec“. Med nalogami tega delovnega mesta je med drugim tudi upravljanje z lahko gradbeno mehanizacijo, pa tudi druga dela po nalogu nadrejenega. Med te naloge ne sodi upravljanje s težko gradbeno mehanizacijo, kljub temu pa je bil tožnik o varnem delu tudi s tovrstno mehanizacijo poučen. Za upravljanje valjarja BW 120 AD je bil tega dne zadolžen E.H., sicer razporejen v drugo enoto „strojni park“. I.D., ki je bil tega dne delovodja na gradbišču, med delavci v svoji enoti namreč v skupini strojnikov ni imel delavca, ki bi lahko s tem valjarjem upravljal. Tožniku ni odredil, naj dela z njim, saj za to ni bilo potrebe. Tudi E.H. je naročil, naj valjar pusti na vrhu klanca. Po oceni sodišča prve stopnje predstavlja delo z valjarjem BW 120 AD nevarno dejavnost, sam valjar pa nevarno stvar. Pri tem se šteje, da za škodo, ki izvira iz te dejavnosti ali iz te stvari, odgovarja tisti, ki se z dejavnostjo ukvarja oziroma imetnik nevarne stvari. Kljub temu pa tožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja in je imetnik nevarne stvari, za škodo ni odgovorna, ker je po 2. odstavku 150. člena OZ prosta odgovornosti, saj je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ugotovilo je namreč, da je tožnik na valjar sedel samovoljno in ga skušal spraviti v dolino, ne da bi mu nadrejeni to odredil in brez njegove vednosti. Ko je valjar obstal v nevarnem položaju, saj ga je začelo po vozišču zanašati, zaradi česar je tožnik z njega odskočil, pa je ponovno stopil na stopnico, nakar se je valjar s tožnikom vred prevrnil. Tožnik namreč ni mogel ponovno odskočiti, ker noge s stopnice ni mogel več odmakniti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe. Strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku delo z valjarjem BW 120 AD ni bilo odrejeno in da tožnik v okviru svojega delokroga (druge naloge po navodilih nadrejenega) ni bil dolžan delati s težko gradbeno mehanizacijo. Sodišče prve stopnje se ni brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem, ali je I.D. tožniku odredil delo na tem valjarju, saj je tožnik sam zatrjeval, da je delo z njim opravljal v okviru drugih nalog po odredbi nadrejenega. Pritožba sicer pravilno navaja, da je pomembno tudi to, ali je tožnik z valjarjem upravljal dejansko, torej s tihim pristankom nadrejenega, vendar pa je tudi na to vprašanje sodišče prve stopnje odgovorilo z ugotovitvijo, da je tožnik na valjar BW 120 AD sedel samovoljno, kar pomeni, da mu I.D. tega ni dopustil. V času nesreče I.D. ni bilo več na gradbišču, ker je odšel na drugo, tudi pred tem pa ni bilo nobene potrebe, da s tem valjarjem upravlja tožnik, saj je prav z namenom upravljanja s težko gradbeno mehanizacijo angažiral tri delavce iz druge delovne skupine „strojni park“.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi I.D. le v tistem delu, ki je za tožnika neugoden, ne drži. I.D. je kot priča izpovedal, da tožniku ni odredil dela z valjarjem BW 120 AD, ker spada med težko mehanizacijo, tožnik pa je lahko delal le z lahko mehanizacijo in da je s tem valjarjem spornega dne upravljal E.H. iz skupine „strojni park“. Tožnik je bil zadolžen za delo z valjarjem Bomag 75 – Mulda. E.H. je sicer res izpovedal, da je tožnik „skakal“ z valjarja na valjar, med drugim tudi na BW 120 AD, vendar pa se sodišče prve stopnje na to izpoved ni moglo opreti, saj je izpovedal tudi, da je I.D. naročil, naj tudi on sam zaradi prevelike strmine delo opravlja le z valjarjem Bomag 80, ki je manjši. Nelogično bi tako bilo, da bi I.D. ob tem, da je celo strojniku za upravljanje valjarja BW 120 AD naročil, naj s tem valjarjem ne dela, dopuščal to isto delo tožniku, ki za to ni bil usposobljen. E.H. je sam prosil tožnika, naj spravi valjar v dolino, čeprav je vedel, da s tem valjarjem ne sme upravljati. Priča I.D. ni spreminjal svoje izpovedi, spreminjal pa jo je tožnik, saj je dne 26.10.2007 izpovedal, da mu je I.D. naročil izmenično delo z Muldo in BW 120 AD, na soočenju pa, da ne ve točno, za kateri valjar mu je I.D. dal navodila. I.D. je bil v izpovedi odločen, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Dejansko ni bilo potrebe, da s tem valjarjem upravlja tudi tožnik, saj je bilo na voljo dovolj delavcev, ki so bili zadolženi zanj, poleg tega pa niti tem delavcem ni priporočil dela z njim, saj ni bil najbolj primeren za teren, na katerem so delali. Izpovedi priče I.D., da je v primerih, ko je grozila materialna škoda, prosil tožnika, naj upravlja z valjarjem BW 120 AD, sodišče prve stopnje utemeljeno ni posvetilo posebne pozornosti. I.D. ravnanje sicer ni bilo pravilno, pa čeprav je šlo le za izjemne primere. Vendar pa to še ne pripelje do zaključka, da je delovodja upravljanje valjarja tožniku kadarkoli dopuščal. Iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da je I.D. tožniku prepuščal odločitev, kdaj bo s tem valjarjem delal, zato tožnik ni mogel domnevati, da lahko z njim dela kadarkoli. Tožnik se je namreč dobro zavedal, da s tem valjarjem ne sme delati, ker zanj ni usposobljen, kar iz njegove izpovedi jasno izhaja.

Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 16.9.2002 samovoljno sedel na valjar BW 120 AD. Delovodja I.D. nikomur, tožniku pa sploh ne, ni naročil, naj tega dne valjar spravi v dolino, ampak je celo izrecno odredil, naj ga delavci pustijo na vrhu klanca, da ga bodo naslednji dan lahko odpeljali. Kljub temu je tožnik z valjarjem zapeljal po klancu navzdol in ga najprej spravil v nevaren položaj, z njega odskočil, potem pa ponovno stopil na stopnico in se z valjarjem vred prevrnil. Tega tožnikovega povsem neustreznega ravnanja tožena stranka vsekakor ni mogla pričakovati in se mu tudi ne izogniti ali ga odstraniti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za škodo tožnik odgovoren sam.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tudi tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).