Jedro

Podana je objektivna odgovornost prvotožene stranke (delodajalca), saj se je tožnik poškodoval pri delu z nevarnim strojem. Poleg tega je podana tudi njena krivdna odgovornost, ker način dela, kot ga je v konkretnem primeru dopuščala, ni bil pravilen in v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu.

Izrek

Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: 1) delno spremeni v : - 2. odst. 2. tč. izreka (alineja 1. in 2. – kilometrina, tuja pomoč) tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zneska 411,51 EUR od 1. 11. 2006 do 27. 3. 2007 in od zneska 792,46 EUR od 27. 10. 2006 do 27. 3. 2007, višji tožbeni zahtevek (zakonske zamudne obresti od zneska 102,88 EUR od 1. 11. 2006 do 27. 3. 2007 in zakonske zamudne obresti od zneska 198,12 EUR od 27. 10. 2006 do 27. 3. 2007) pa se zavrne.

- 2. tč. (pravilno 3. tč.) izreka tako, da sta toženi stranki tožniku dolžni plačati mesečno rento v znesku 571,98 EUR od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje, vsakega 15. dne v mesecu v naprej do dne 14. 9. 2024, ko tožnik izpolni pogoje za starostno pokojnino, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, s tem da znaša obveznost drugotožene stranke po tej sodbi največ do celotne zavarovalne vsote, ki znaša 250.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

2) razveljavi v 4. tč. izreka (v odločitvi o stroških postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi toženih strank in v celoti pritožba tožnika zavrnejo ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za zneske prikrajšanj od decembra 2003 do septembra 2006, se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da tožniku za prestano nematerialno škodo nerazdelno plačata odškodnino v skupnem znesku 12.410,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da sta toženi stranki tožniku nerazdelno dolžni plačati odškodnino za materialno škodo v skupnem znesku 29.006,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, od vsakokratne zapadlosti do plačila (2. tč. izreka); od dne izdaje prvostopenjske sodbe dalje, vsakega 15. dne v mesecu v naprej, mesečno rento v znesku 571,98 EUR, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, s tem da znaša obveznost drugotožene stranke po tej sodbi največ do celotne zavarovalne vsote, ki znaša 250.000,00 EUR (2. tč. pravilno 3. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (presežek do vtoževane vsote nematerialne škode skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopne sodbe do plačila; presežek do vtoževanih mesečnih zneskov in zakonite zamudne obresti od teh zneskov od 28. 3. 2007 do plačila; obresti od vsakega prisojenega mesečnega zneska od 15. do 18. v naslednjem mesecu; 805,37 EUR iz naslova stroškov zdravljenja ter zamudne obresti od 1. 11. 2006 dalje do plačila t.j. v presežku (od dosojenih obresti – natečenih od zneska 514,39 EUR od 1. 11. 2006 do 27. 3. 2007); 2.503,75 EUR iz naslova stroškov tuje pomoči ter zamudne obresti od 1. 4. 2004 dalje do plačila t.j. v presežku (od dosojenih obresti – natečenih od zneska 990,58 EUR od 27. 10. 2006 do 27. 3. 2007) in mesečni znesek rente nad prisojenim). Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.021,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ter stroške postopka se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik v celoti sam kriv za nastalo nezgodo, podredno pa znaša njegov soprispevek najmanj 75 %. Tožnik je ravnal na nedovoljen način tako, da je zapustil svoj delovni prostor oz. mesto, ki se je nahajalo na tleh pred valjem (podest) in se je povzpel z levo nogo na prečko 65 cm od tal zaščitne ograje, z desno nogo pa na ohišje ležaja spodnjega valja, s tem pa je kršil pravila za varno delo. Prvotožena stranka ni dopuščala opravljanja dela izven za to predvidenega delovnega prostora. V tem primeru ne gre za t.i. dopuščeno slabo prakso, kar je bilo dokazano tudi z zaslišanjem prič. Tožniku je bilo znano, zakaj je bila tam zaščitna ograja. Delo potiskanja kartona v izmet s prave razdalje, torej izza ograje, je brez kakršnekoli nevarnosti za delavca in ne predstavlja nikakršne nevarne faze dela. Če tožnik ne bi stal na prepovedanem mestu, ne bi mogel izgubiti ravnotežja, iz dovoljenega mesta pa tudi v nobenem primeru ne bi mogel poseči v tisti del valjev, kjer se smer rotacije spremeni. Sodišče je spregledalo, da se od tožnika kot strojevodje pričakuje tudi večja strokovnost in veliko večja skrbnost pri spoštovanju pravil za varno delo, zlasti upoštevaje dejstvo, da je bil eden od najboljših strojevodij pri prvotoženi stranki. Izpodbijana sodba glede mehanizma nastanka škode in ugovorov prvotožene stranke v tej smeri, sploh nima odločilnih dejstev. Prvotoženi stranki ni mogoče očitati nobene opustitve za varno in pravilno organizirano delo, tožnik pa tudi objektivno ne odgovarja, saj gre za popolnoma nenevarno fazo dela, če se opravlja iz za to predvidenega mesta. Poleg tega pa je prišlo do škode izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ga prvotožena stranka ni mogla pričakovati. Višina odškodnine je glede na ustaljeno sodno prakso absolutno previsoka. Način obračuna mesečne rente, kot ga je uporabilo sodišče, je nepravilen, saj temelji na povprečju prikrajšanja zadnjih nekaj mesečnih izgub na dohodku tožnika, kar pomeni, da izračun temelji na izračunu že nastale škode in ne bodoče. Prvotožena stranka je navedla, da imajo glede na trenutne razmere v gospodarstvu precej manjši obseg dela. V ta namen je predlagala tudi zaslišanje priče, prokurista I.M.. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo navedeni dokazni predlog kot nepotreben, čeprav je dokazovanje takšnega dejstva bistvenega pomena pri odmeri rente. Sodišče je s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Sodba ni pravilna niti v delu, ko sodišče ni upoštevalo utemeljenega ugovora, da je potrebno tožniku določiti rento zgolj do 14. 9. 2024, ko se mu dokazano iztečejo pogoji za starostno upokojitev. Neobrazloženo je stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko kljub izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino še vedno prihajalo do razlik med invalidsko pokojnino in tisto, ki bi bila priznana kot polna starostna pokojnina. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 50.000,00 EUR je previsoka v vseh postavkah. Sodišče je tudi povsem napačno odmerilo stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga enako kot prvotožena stranka. Izpostavlja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo odgovornost prvotožene stranke za škodni dogodek, ni pa pravilno upoštevalo tožnikovega soprispevka, saj je bil slednji 10 let odgovorni delavec na stroju, na katerem je prišlo do nezgode. Njegova dolžnost je bila, da opozori delodajalca, da delo na stroju ni dovolj varno organizirano, in da drugim delavcem daje zgled za pravilno opravljanje dela. Tožnik je k nezgodi prispeval najmanj v višini 30 %. Prisojena odškodnina tudi bistveno presega uveljavljeno sodno prakso. Tožniku ni bila amputirana celotna okončina, temveč zgolj prsti desne roke, zato ni tako gibalno oviran. Izvedenec finančne stroke je ugotovil, da je tožnik v nezgodi utrpel iz naslova tuje pomoči in postrežbe škodo v višini 990,58 EUR in iz naslova stroškov prevoza na zdravljenje v višini 514,39 EUR. Te zneske je drugotožena stranka že v celoti poravnala z izplačilom nespornega dela. Vendar pa sodišče pri priznanju te materialne škode ni upoštevalo 20 % tožnikov soprispevek, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče bi moralo preveč izplačani znesek upoštevati pri priznani materialni škodi iz naslova izgube na dohodku, saj je drugotožena stranka izrecno navedla, da si pridrži, da se izplačani zneski poračunajo s preostalo ugotovljeno premoženjsko škodo. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Z dnem upokojitve tožnik ni bil več v delovnem razmerju in tudi ni mogoče trditi, da bi še vedno bil, če do poškodbe ne bi prišlo, vsekakor pa ne, da bi delo opravljal v enakem obsegu, kot pred nezgodo. Sodišče bi moralo utemeljiti, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po dopolnitvi izvedeniškega mnenja in sicer v smislu, da od 28. 8. 2006 dalje preračuna rento na predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene za ugotavljanje bodoče škode. Tožniku od 28. 8. 2006 dalje izguba na dohodku ne pripada, temveč mu pripada le razlika med verjetno izkazanim dohodkom in invalidsko pokojnino. Toženi stranki sta ustrezno izkazali, da bi bil tožnikov zaslužek z veliko verjetnostjo manjši kot pred nezgodo in pred invalidsko upokojitvijo. Na tožnikovem delovnem mestu se je število nadur drastično zmanjšalo, pričakovati pa tudi ni, da bi bil tožnik tudi v nadaljnjih letih še psihofizično sposoben opravljati enako število nadur kakor ob nezgodi. Toženi stranki sta dokazali, da bi tožniku v bodoče nastajala manjša škoda, tožnik pa v ničemer ne izkaže upravičenosti do izgube na zaslužku zaradi trajne nezmožnosti za delo. V podkrepitev svojih zahtevkov ne ponudi trditvene podlage in zgolj utemeljitev sodišča, da bi mu po naravnem toku stvari zagotovo nastajala škoda, ne zadostuje za presojo bodoče škode. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izvedencu finančne stroke glede izračuna morebitne bodoče škode, saj je slednji izračunal izgubljeni dohodek glede na plačo, ki jo je tožnik prejemal pred nezgodo in nadomestilom, ki ga je prejemal v času bolniške odsotnosti. Tožniku po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev ne bo več nastajala škoda, zato mu renta pripada le do tega dne. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbi toženih strank. Predlaga njuno zavrnitev.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilem delu se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, da je podan tožnikov soprispevek za nastanek delovne nezgode v višini 20 %. Sodišče je nepravilno zaključilo, da tožnik pri odstranjevanju kartona z valja ni stal na podestu, tako kot je to predvideno, temveč na ohišju ležaja in ograji. Sodišče je povsem nekritično verjelo priči J.K., ne da bi njegovo zaslišanje primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi. Poleg tega pa je ta zaključek sodišča oprt na izpovedbo priče, ki dogodka sploh ni videla. Sodišče je prezrlo izpovedbo zaslišanega izvedenca travmatološke stroke, katerega ugotovitve so povsem nasprotne zaključku sodišča o tem, kje je tožnik stal in sicer glede na poškodbe, ki jih je pridobil. V kolikor bi stal tako, kot je to zaključilo sodišče, bi morala biti poškodba tožnikove roke povsem drugačna in sicer bi moral biti najmanj poškodovan palec, najbolj pa mezinčeva stran (rez poškodbe bi torej moral biti ravno nasproten). Tožnik je porival s palčevo stranjo naprej in ne z mezinčevo, kar potrjuje, da je bil na podestu. Dejstvo je, da je postopal le tako, kot je bil naučen od predpostavljenih, ter kot je bila običajna praksa reševanja zastojev na stroju KS2 v podjetju, na enak način so vedno reševali produkcijske zastoje ob razplastitvah kartona, vse pri delujočem stroju. Sodišče je prisodilo prenizke satisfakcije iz naslova prestanih fizičnih bolečin ter prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je kot invalid I. kategorije popolnoma nezmožen za kakršnokoli delo, prav tako se ne more več ukvarjati z dejavnostmi, ki zahtevajo uporabo obeh rok, razvila se mu je tudi posttravmatska stresna motnja. Sodišče je v nasprotju z lastnim zaključkom, da dejstvo, da tožnik mesečno dobiva 38,30 EUR invalidnine, le neznatno vpliva na satisfakcijo pri takem obsegu škode, odštelo od prisojene odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 39 % priznane odškodnine (38,30 EUR x 38 let - do pričakovane povprečne življenjske dobe). Takega vštevanja zakon ne predpisuje niti ga ne opravičuje. Sodišče namreč po prostem preudarku ugotavlja, v kakšnem obsegu to nadomestilo vpliva na višino denarne odškodnine. Sodišče ni pravilno opravilo vračunanja delne izpolnitve, saj ni pravilno upoštevalo uveljavljanih zamudnih obresti. Slednje je sodišče za obdobje od decembra 2003 do septembra 2006 nezakonito zavrnilo. V zbrani dokumentaciji ni ugotovitve, da se je tožnik kot upnik strinjal s takšnim obračunom. Sodišče bi moralo opraviti preračun komforno, ne pa linearno. Sodišče višine zapadlih obresti sploh ne upošteva v podanem izračunu, ne glede na to, da je izvedenec S.L. podal korekten izračun tožnikovih prikrajšanj v obdobju od decembra 2003 do maja 2011. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba toženih strank je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena, v delu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneskov prikrajšanja za obdobje od decembra 2003 do septembra 2006, pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Kot izhaja iz dokaznega postopka je do nezgode prišlo dne 27. 11. 2003, ko je tožnik opravljal delo pri prvotoženi stranki, ki je imela v tem času sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri drugotoženi stranki. Pri odstranjevanju nagnetene kartonske mase ter ob delovanju stroja mu je kartonska masa zagrabila roko, pri čemer je utrpel hudo telesno poškodbo (amputacijo prstov desne roke). Tožnik je zahteval odškodnino za nematerialno škodo od toženih strank in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 33.385,00 EUR, iz naslova strahu 8.345,85 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 68.855,00 EUR, iz naslova skaženosti 10.432,30 EUR, nadalje za materialno škodo v višini 52.772,50 EUR ter mesečno dosmrtno rento v višini 733,60 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da sta toženi stranki za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorni. Ugotovilo je, da je tožnik v 20 % soprispeval k predmetni nezgodi.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih pritožniki navajajo v pritožbah. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Glede temelja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je prvotožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Drugotožena stranka je solidarno odgovorna na podlagi sklenjene zavarovalne police št. ..., ki obsega zavarovanje delodajalčeve odgovornosti, vendar največ do višine 250.000,00 EUR.

Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Sodna praksa je že večkrat glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic, pritrdila dejstvu, da je delo pri obratujočih strojih nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno nevarno dejavnostjo ukvarja (150. čl. Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in nadaljnji). Varstvena pravila, ki jih je dolžan upoštevati tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja, skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še vedno gre za nevarno dejavnost, ki pa je lahko zaradi opustitve varstvenih pravil še toliko večja. Za obstoj odgovornosti toženih strank zato zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica nevarne dejavnosti, za katero kot nosilec te dejavnosti odgovarja prvotožena stranka. V konkretnem primeru bi toženi stranki zatorej odgovarjali tudi, če ne bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prvotožena stranka opustila potrebne ukrepe iz varnosti pri delu. Izhajajoč iz načina opravljanja dela, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri katerem se je poškodoval tožnik, tako ni dvoma, da so izpolnjene posebne predpostavke za nastanek odškodninskega razmerja že na podlagi objektivne odgovornosti (149. člen OZ). Na podlagi podrobnega izvedeniškega mnenja izvedenca s področja varstva pri delu in strokovnjaka s področja papirništva J.L. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik iz svojega običajnega delovnega mesta (podesta) pri čiščenju lahko dosegel nevarno mesto na valju, kjer je tožnika tudi zgrabilo. Izvedenec J.L. je namreč zaslišan izrecno poudaril, da bi do nezgode lahko prišlo v vsakem primeru, tudi če bi tožnik stal na podestu (list. št. 308), in torej ne le v primeru, da bi stal tako, kot sta zatrjevali toženi stranki in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik opravljal dejavnost, ki je v konkretnem primeru predstavljala večje tveganje za nastanek nezgode, zato jo je šteti za nevarno dejavnost. V tej zvezi so zato neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da ne gre za objektivno nevarno delo, ker v primeru, da bi tožnik stal na za to predvidenem mestu (na podestu), do nezgode ne bi moglo priti.

Sodišče prve stopnje je bilo nadalje mnenja, da je podana tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ta ni v zadostni meri poskrbela za zagotavljanje varnosti po predpisih o varnosti in zdravju pri delu. Ugotovilo je, da je prvotožena stranka dopuščala slabo prakso, ki se je izoblikovala pri delu na predmetnem stroju. Tožnik je delal tako, kot so ga naučili, nagneteni karton je odstranjeval ročno in v času obratovanja stroja pri nezmanjšani hitrosti kljub temu, da je bilo to v nasprotju z Varnostnimi predpisi za dela na papirnem stroju (C5) in Pravilnikom o varstvenih ukrepih pri izdelavi in dodelavi papirja, kartona in lesovine. Za potrebe čiščenja nagnetenega kartona so delavci tudi lezli na ograjo, česar jim nihče ni branil. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da način dela, kot ga je v konkretnem primeru dopuščala prvotožena stranka, ni bil pravilen in v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, zato prvotožena stranka odgovarja tudi po načelu krivdne odgovornosti. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje. Prvotožena stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev, da je slednja dopuščala zgoraj navedeno slabo prakso. Sodišče prve stopnje je za takšen zaključek navedlo argumentirane in preverljive razloge, ki so jasni in nedvomni. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpovedbe prič in izvedenca J.L., ki je izpovedal, da se je v praksi delo opravljalo tako, da je prvotožena stranka nepravilno dopuščala dotike do vrtečih delov stroja, da je dopuščala čiščenje nagnetene mase pri polni hitrosti stroja, in da tudi daljša kljuka, ki je služila kot pripomoček za čiščenje, ni bila primerna. Tudi priča J.K., katerega zaslišanje sta predlagali obe stranki, je pojasnil, da so na enak način kot tožnik situacijo pretrga kartona reševali v glavnem vsi delavci, in da se ne spomni niti enega delavca, ki bi reševal situacijo na drugačen način (list. št. 124). Prvotožena stranka ne oporeka verodostojnosti izpovedbe te priče, čeprav je sodišče prve stopnje tudi na to izpovedbo oprlo svojo dokazno oceno. Da stroja med čiščenjem niso zaustavljali, kar je bilo po oceni izvedenca nepravilno (list. št. 309), so izpovedale priče A.K., B.K. in C.C., slednji pa je kot tožnikov nadrejeni potrdil tudi dejstvo, da so karton odstranjevali z golimi rokami, kar je bilo prav tako nepravilno. Prvotožena stranka neutemeljeno trdi, da je bilo z zaslišanjem prič dokazano, da ni dopuščala slabe prakse. Prvotožena stranka ne navede, iz izpovedbe katere priče naj bi kaj takega izhajalo. Njene navedbe v zvezi s tem dejstvom so podane le pavšalno, ne da bi se prvotožena stranka soočila z analizo posameznih navedb in iskanjem morebitnih nasprotij v njih.

Pravdne stranke se ne strinjajo z višino ugotovljenega tožnikovega soprispevka. Medtem ko tožnik trdi, da ni v ničemer soprispeval k predmetni nezgodi, toženi stranki trdita, da je njegov soprispevek večji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odgovornost za nastanek škode je deljena, če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnost. K nastanku škode nič ne prispeva le tista oseba, ki v danih okoliščinah ravna s skrbnostjo povprečnega razumnega odraslega človeka.Vendar pa je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Po 36. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) mora delavec upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna tako, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje in varnost in zdravje drugih delavcev. Če bi delavec ravnal s potrebno skrbnostjo in bi škoda nastala kljub temu, njegovega prispevka k škodi sploh ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izvedenskega mnenja, kot tudi drugih izvedenih dokazov (potrdilo o opravljenem preizkusu znanja iz varstva pri delu – priloga B8) pravilno odločilo, da je podan 20 % tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku. Tožnik je bil seznanjen s pravilnim opravljanjem dela, česar niti ne zanika, pa je delo kljub temu opravljal v nasprotju s pravili. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke tožnika, da kartona ni odstranjeval tako, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ugotovitev, da tožnik ni stal na podestu, temveč je karton odstranjeval tako, da je z desno nogo stal na ohišju ležaja spodnjega valja, z levo pa na prečki zaščitne ograje, ima podlago v izvedenem dokaznem postopku. To izhaja ne samo iz izpovedbe priče J.K., ki je tožnika opazoval v trenutku, ko je na stroju prišlo do pretrga kartona in ki je videl, kako se je tožnik lotil reševanja nastale situacije, temveč tudi iz zapisnika in izjave o nesreči pri delu z dne 27. 11. 2003 (priloga B5), sestavljene neposredno po škodnem dogodku, na katerem so podpisani tako J.K. kot C.C. in A.K.. Čeprav priča J.K. ni videl tožnikovega padca, pa je v zadevi bistveno, da je videl, kako se je tožnik lotil reševanja zadeve in je torej videl, da je stopil na ograjo in ležaj spodnjega valja ter porival karton, s čimer se je tudi po mnenju izvedenca J.L., še bistveno bolj izpostavil možnosti nezgode. Tožnik ne trdi, da ni mogoče, da bi ga J.K. videl pri opravljanju dela, niti ne pove, kakšen interes bi imela ta priča za to, da ne bi izpovedovala po resnici. Izvedenec travmatolog, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi, ni pojasnil, kje je po njegovem mnenju tožnik stal glede na to, na kakšen način mu je odtrgalo prste. V zvezi s tem tožnik izvedencu na naroku ni postavil vprašanj. Njegove pritožbene navedbe v tej smeri so zato zgolj hipotetične in so kot take neupoštevne. Vse navedeno omogoča zanesljiv in prepričljiv zaključek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede navedenega dejstva popolna in pravilna v smislu 8. člena ZPP. Noben dokaz tako ne potrjuje, da bi tožnik delo opravljal drugače, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, zato so temu nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Že od povprečno skrbnega (neusposobljenega) delavca se pričakuje, da bo delo opravljal tako, da z golimi rokami ne bo posegal v področje nevarnih valjev obratujočega stroja, s čimer z veliko verjetnostjo tvega hudo telesno poškodbo. Prav tako se od povprečnega delavca pričakuje, da bo ob izredni situaciji stroj ustavil ali njegovo hitrost vsaj zmanjšal, kot se od takšnega delavca pričakuje tudi, da ne bo v stroj posegal iz za to nepredvidenih mest. Glede na omenjeno nepravilno ravnanje tožnika, ki je bil izkušen delavec, usposobljen za to delo in glede katerega dokazni postopek sicer ni potrdil, da bi bilo njegovo ravnanje izključni vzrok za nastanek nezgode, sodišče druge stopnje v razmerju do nevarne dejavnosti, iz katere izvira zatrjevana škoda ter ob dodatni ugotovitvi krivdne odgovornosti prvotožene stranke, v celoti sprejema ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožnik s svojim nepazljivim ravnanjem prispeval k nastanku škode v višini 20 %, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s tako ugotovljenimi razlogi se toženi stranki neuspešno zavzemata za zvišanje tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku.

Glede višine: Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tudi toženi stranki ne oporekata ugotovljenemu obsegu nepremoženjske škode, ki se je pri tožniku odrazila v obliki telesnih bolečin, strahu, zmanjšani življenjski aktivnosti in skaženosti in v zvezi s tem izpodbijata le odmero odškodnine, ki je po njuni oceni previsoka. Stranke v zvezi s tem poudarjajo določene okoliščine, ki bi po njihovih ocenah lahko vplivale na odmero drugačne višine odškodnine.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje s primerno težo upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, zato ni slediti nasprotnim pritožbenim pomislekom, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode. V kolikor se pritožbi toženih strank sklicujeta na aktualno sodno prakso, je to sklicevanje pavšalno, saj ne navedeta konkretne sodne prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina lahko primerjala. Zaradi pavšalnosti teh trditev pritožbeno sodišče toženima strankama lahko odgovori le, da je višina odmerjene in prisojene odškodnine sodni praksi primerna, medtem ko v odgovor tožnikovim navedbam v nadaljevanju navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da je sodišče odškodnino za nematerialno škodo odmerilo ustrezno in v okviru do sedaj prisojenih odškodnin v podobnih primerih.

Ugotovljeno je bilo, da je tožnik, ki je bil ob nezgodi star 37 let, v nezgodi utrpel travmatsko amputacijo prstov desne roke z defektom kože desne dlani. Tožnik je bil trikrat operiran, 35 dni hospitaliziran, vsaj dvajsetkrat na pregledih pri specialistih in vsaj enkrat mesečno pri izbranem splošnem zdravniku. Vsaj 10 dni je trpel hude stalne in občasne bolečine, vsaj 4 mesece bolečine srednje intenzitete, lahke pa pogosto ves čas preostalega zdravljenja (2-3 mesece). Občasno čuti fantomske bolečine, ki so značilne po amputacijah. V bolniškem staležu je bil od 27. 11. 2003 do 28. 8. 2006. V posledici nezgode se mu je razvila tudi postravmatska stresna motnja, zaradi katere je bil zdravljen z antidepresivi in hipnotiki. Tožnik je bil tudi razvrščen v prvo kategorijo invalidnosti. Ostale nevšečnosti, ki se nanašajo na zdravljenje, so pravilno povzete v sodbi sodišča prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med zelo hude primere. Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje (25.000,00 EUR oz. 20.000,00 EUR ob upoštevanju tožnikovega soprispevka).

Tudi glede odmerjene odškodnine v preostalih postavkah (6.400,00 EUR zaradi strahu, 50.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oz. 24.474,00 EUR po vračunanju invalidnine, ter 8.000,00 EUR zaradi skaženosti, vse ob upoštevanju 20 % tožnikovega soprispevka), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih. Višine odškodnin se v takšnih oz. podobnih primerih gibljejo v višini 86-109 povprečnih plač v RS (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št II Ips 242/2011, II Ips 124/2004). Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 94 povprečnih neto plač v RS, kar je v celoti skladno s sodno prakso.

Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča, zato je ne ponavlja in se nanjo v celoti tudi sklicuje. Glede tega tudi ni utemeljena tožnikova pritožbena navedba, ki se nanaša na upoštevanje invalidnine pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Invalidnina se kot ena izmed okoliščin upošteva pri odmeri odškodnine po 179. členu OZ za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot ugotavlja že sam tožnik, sodišče namreč po prostem preudarku oceni, v kakšnem obsegu to nadomestilo vpliva na višino denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo, ko je od prisojene nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odštelo invalidnino, ki jo prejema tožnik. Sodišče je znesek, ki ga je odštelo (17.526,00 EUR) ugotovilo po prostem preudarku ob upoštevanju objektivnih okoliščin (tožnikove starosti ob škodnem dogodku - 37 let in pričakovane življenjske dobe - 77,5 let), kar je v skladu s sodno prakso sprejemljiv kriterij. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da invalidnina ne vpliva znatno na satisfakcijo pri takem obsegu škode, kot jo je utrpel tožnik, vendar to ne pomeni, da invalidnine pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo upoštevati. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno, da kljub temu, da invalidnina ne vpliva znatno na satisfakcijo pri takem obsegu škode, kot jo je utrpel tožnik, pa vseeno pomeni enega od odločilnih elementov, ki vplivajo na prisojo uveljavljane odškodnine. Ta element je tudi ustrezno in objektivno ovrednotilo, medtem kot tožnik v pritožbi ne pojasni, na podlagi česa in kakšnih okoliščin bi bilo morebiti potrebno odšteti manj.

Po določbi 167. čl. OZ prisodi sodišče odškodnino v obliki denarne rente dosmrtno ali za določen čas, nadalje lahko v enkratnem ali pa v posameznih periodičnih zneskih. Renta pride v upoštev, ko je škoda bodoča in trajna ter je ni mogoče izračunati vnaprej. Pri določanju rente je potrebno upoštevati običajne okoliščine in ne trenutnih izjemnih razmer, zaradi česar niso utemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da je zaradi splošne gospodarske krize (ki je izjemna situacija) potrebno upoštevati, da bi tožnik v nadaljevanju zaslužil precej manj, kot je zaslužil pred poškodbo, ali da bi lahko celo izgubil delo. Takšne navedbe so zgolj hipotetične, zato jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno upoštevati pri višini dosojene rente. Poleg tega pa so se v glavnem nanašale na vprašanje zmanjšanja obsega nadur na tožnikovem delovnem mestu, katerih pa sodišče prve stopnje tako ali tako ni upoštevalo pri izračunu. Gotovost je, ko se presoja nanaša na bodoče obdobje (kot v primeru rente), izključena. Vendar pravo kljub temu dopušča naložitev obveznosti toženi stranki, čeprav se presoja o bodoči škodi, ki temelji na oceni in se izmika standardu gotovosti. Jasno je, da takšna presoja že po naravi stvari ne vsebuje in ne more vsebovati odgovora na vprašanje razvoja dogodkov, ki v takšni ali drugačni meri odstopajo od pričakovanega. Kljub temu pa ima zavezanec v primeru pomembnih sprememb okoliščin, ki jih je imelo pred očmi sodišče ob izdaji odločbe, možnost spremembe prisojene rente ali njeno odpravo v skladu z 175. čl. OZ. Iz navedenega razloga sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem prokurista I.M., saj izvedba tega dokaza ne bi mogla vplivati na drugačno presojo sodišča prve stopnje glede odmere višine rente. Sodišče upošteva dohodek oškodovanca, ki bi ga verjetno imel v normalnem teku stvari (v rednem delu) in ne upošteva začasnega ter izjemnega povečanja ali zmanjšanja dohodka, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo. Vsekakor pa predstavlja določitev pravične rente pravni standard, ki daje oškodovancu zadoščenje v tem smislu, da bo kar najbolj omiljeno njegovo trpljenje ob nastajanju novih bodočih telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi iznakaženosti ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih. Podatki, na katerih temelji izračun rente, so rezultat dokazovanja in pomenijo dejansko podlago sodne odločitve. Metoda izračuna rente pa spada v okvir pravilne uporabe materialnega prava (167. čl. OZ). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na višino prisojene rente in jih pravilno upoštevalo. Tožniku je pravilno prisodilo samo tisti zaslužek, ki ga je lahko utemeljeno pričakoval, pa ga zaradi povzročiteljevega ravnanja ni in ne bo mogel doseči. Sodišče prve stopnje je namreč s pomočjo izvedenca finančne stroke S.L. pravilno ugotovilo razliko med dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal ob normalnem teku stvari in med njegovimi prejemki po poškodbi. Kot je razvidno tako iz izvedeniškega mnenja kot izpovedbe izvedenca (list. št. 473), je za namen izračuna rente izvedenec med tožnikove prejemke po poškodbi upošteval izplačane pokojnine in ne nadomestilo, ki ga je tožnik prejemal v času bolniške odsotnosti, kot to nepravilno navaja drugotožena stranka. V zvezi z dohodki tožnika v zadnjih mesecih pred nezgodo pa sodišče poleg plače za redno delovno obveznost ni upoštevalo tudi plačila za nadurno delo, kot to zmotno navajata toženi stranki, saj je izvedenec v III. dopolnitvi izvedeniškega mnenja (list. št. 435, list. št. 151) izrecno zapisal, da nadure niso upoštevane v izračunu prikrajšanja (izplačane nadure je izvedenec odštel od bruto plače), zato njihovo eventualno znižanje nima vpliva na sam izračun. Glede na navedeno pritožbeni očitek toženih strank, da je bilo v tej smeri nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo, ni utemeljen.

Vendar pa pritožbi toženih strank pravilno opozarjata na zmotno uporabo materialnega prava, ki se nanaša na trajanje prisojene rente. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo dosmrtno rento, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča nepravilno. V skladu z 74. čl. v zvezi z 412. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) se invalidska pokojnina za primer invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, odmeri od pokojninske osnove v enaki višini, kot starostna pokojnina za pokojninsko dobo najmanj 40 let (moški) oz. 38 let (ženske), brez zmanjšanja glede na starost ob upokojitvi. Tožnik je bil nesporno poškodovan pri delu, iz dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi mu bila invalidska pokojnina odmerjena drugače, kot to določa 74. čl. ZPIZ-1. Napačno je zato predvidevanje sodišča prve stopnje, ki je prav iz tega razloga tožniku prisodilo dosmrtno rento, da lahko kljub izpolnitvi pogojev za polno starostno pokojnino prihaja do razlik med invalidsko pokojnino in tisto, ki bi bila priznana kot polna starostna pokojnina za 40 let zavarovalne dobe. Tožniku v skladu z 167. čl. OZ pripada samo tisti zaslužek, ki ga je lahko utemeljeno pričakoval, pa ga zaradi povzročiteljevega ravnanja ni in ne bo mogel doseči. Tožnik je utemeljeno pričakoval, da bo do izpolnitve pogojev za polno starostno pokojnino pridobival zaslužek, ki bo po višini vsaj približno enak dohodku, kot ga je pred nezgodo prejemal pri prvotoženi stranki. Invalidska pokojnina je manjša, kot bi bila njegova plača, če bi še opravljal svoje delo, zato je upravičen do rente do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. Po izpolnitvi pogojev za polno starostno pokojnino pa tožnik ne more več pričakovati zaslužka v enaki višini, kot pred tem, saj niti ni dokazoval, da bi bil tudi po izpolnitvi pogojev za polno starostno pokojnino v tolikšni meri aktiven, da bi pridobival dohodek v enakem obsegu kot pred nezgodo. Tožnik zagotovo ne bi prejemal plače ves čas svojega življenja. Toženi stranki sta zatrjevali da bo tožnik izpolnil pogoje za starostno pokojnino dne 14. 9. 2024, tožnik pa temu ni oporekal, zato se v skladu z 214. čl. ZPP to dejstvo šteje za dokazano. Ker sodišče prve stopnje vsega zgoraj navedenega ni pravilno upoštevalo, je pritožbeno sodišče sledilo utemeljenima pritožbama toženih strank in v tem delu na podlagi 5. alinee 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki (pravilno 3. točki) izreka spremenilo tako, da je tožniku prisodilo rento do dne 14. 9. 2024, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo.

Neutemeljena je pritožbena navedba drugotožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker pri priznanju materialne škode iz naslova tuje pomoči in postrežbe v višini 990,58 EUR in iz naslova stroškov prevoza na zdravljenje v višini 514,39 EUR ni upoštevalo 20 % tožnikov soprispevek. Drugotožena stranka sama trdi, da je te zneske že v celoti poravnala z izplačilom nespornega zneska, sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na glavnico v zvezi s to materialno škodo, v celoti zavrnilo. Zato toženi stranki glede tega (zavrnjenega) dela tožbenega zahtevka, nimata interesa za pritožbo. Nepravilno uveljavljata tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje znesek, ki odpade na 20 % tožnikov soprispevek iz te materialne škode odšteti od druge materialne škode, ki sta jo toženi stranki tožniku dolžni plačati, saj gre za materialno škodo iz različnih naslovov. Pač pa bi moralo sodišče prve stopnje 20 % soprispevek tožnika upoštevati pri zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je od teh zneskov glavnice tožniku prisodilo v 2. odst. 2. tč. izreka (1. in 2. alineja). Zakonske zamudne obresti namreč tečejo od zneskov, zmanjšanih za tožnikov 20 % soprispevek. Tako zakonske zamudne obresti za škodo iz naslova stroškov prevoza na zdravljenje tečejo od zneska 411,51 EUR od 1. 11. 2006 do 27. 3. 2007 (1. alineja 2. odst. 2. tč. izreka), iz naslova tuje pomoči in postrežbe pa tečejo od zneska 792,46 EUR od 27. 10. 2006 do 27. 3. 2007 (2. alineja 2. odst. 2. tč. izreka). V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbama toženih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. alineji 2. odst. 2. tč. izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

Tožnik v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno opravilo vračunanja delne izpolnitve, saj ni pravilno upoštevalo uveljavljanih zamudnih obresti. Slednje naj bi sodišče prve stopnje za obdobje od decembra 2003 do septembra 2006 nepravilno zavrnilo. V zvezi s to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih, ki tečejo od glavnic vsakega posameznega prikrajšanja za obdobje od decembra 2003 do septembra 2006 sploh ni odločilo, saj iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi tožbeni zahtevek glede teh zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. Iz pregleda izreka, obrazložitve ter tabele 1, ki je priloga sodbi, je razvidno, da je sodišče znesek v višini 10.564,39 EUR, ki ga je drugotožena stranka dne 27. 3. 2007 že izplačala tožniku, odštelo od vtoževanih mesečnih zneskov prikrajšanj in tako ugotovilo, da so bili z izplačilom zneska v višini 10.564,39 EUR v celoti poravnani zneski od meseca decembra 2003 do avgusta 2006, znesek prikrajšanja za september 2006 pa delno. Sodišče prve stopnje je odštelo oz. poračunalo le zneske glavnic, pri tem pa je spregledalo, da je tožnik poleg glavnic vtoževal tudi zakonske zamudne obresti, ki so za vse vtoževane zneske prenehale teči dne 27. 3. 2007, kot je to pravilno zapisalo. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o zakonskih zamudnih obresti za zneske prikrajšanj od decembra 2003 do septembra 2006, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP štelo tožnikovo pritožbo v tem delu za predlog, da se izda dopolnilna sodba o preostalem vtoževanem delu nateklih zakonskih zamudnih obresti, ki tožniku pripadajo od prisojene odškodnine za materialno škodo.

Glede na to, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožnikovem zahtevku, tudi o stroških postopka še ni mogoče odločiti, saj so slednji odvisni od končnega uspeha strank v postopku. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na stroške postopka (4. tč. izreka sodbe), na pritožbo toženih strank razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). Slednje bo v končni odločbi odločilo o stroških celotnega postopka, torej tudi o stroških v zvezi s pravnim sredstvom pravdnih strank (3. odst. 165. člena ZPP).

Ker v preostalem s pritožbami uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi toženih strank in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).