Jedro

Sodišče po prosti oceni upošteva invalidnino pri denarnem ovrednotenju škodne posledice zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

Revidentu je bila mesečna renta zaradi izgubljenega zaslužka odmerjena kot razlika med invalidsko pokojnino in zaslužkom, kot bi ga prejemal, če bi ostal zdrav. Ko bo revident izpolnil zakonske pogoje za starostno upokojitev (ki je sicer hipotetična), bosta lahko toženki uveljavljali spremenjene okoliščine, zaradi katerih se lahko mesečna renta tudi odpravi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se v sodbi sodišča druge stopnje v točki I. 1), 2. alineji črta besedilo „do dne 14. 9. 2024, ko tožnik izpolni pogoje za starostno pokojnino“. Sicer se revizija zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženima strankama naložilo, da tožniku iz naslova nepremoženjske škode nerazdelno plačata 12.410,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Toženima strankama je naložilo v plačilo tudi plačilo premoženjske škode v skupnem znesku 29.006,38 EUR z zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov (od 19. 10. 2006 do 9. 6. 2011) ter plačilo mesečne rente 571,98 EUR od dneva izdaje sodbe prve stopnje (z omejitvijo za drugotoženo stranko v višini zavarovalne vsote 250.000 EUR). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo zavrnilo (glede nepremoženjske škode, presežka mesečnih zneskov in zakonitih zamudnih obresti, stroškov zdravljenja, stroškov tuje pomoči in mesečnih zneskov rentne nad prisojenim). Toženi stranki morata tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.021,64 EUR. Ugotovilo je, da je 27. 11. 2003 prišlo do delovne nezgode pri prvotoženi stranki, ki je imela zavarovanje odgovornosti pri drugotoženi stranki. Pri odstranjevanju nagnetene kartonske mase ob delujočem stroju mu je kartonska masa zagrabila roko, zaradi česar je utrpel hudo telesno poškodbo z amputacijo prstov desne roke. Toženi stranki sta za povzročeno škodo odgovorni tako objektivno kot krivdno, tožnikov soprispevek pa je 20 %.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in delno ugodilo pritožbama toženih strank tako, da je znižalo prisojene zakonske zamudne obresti za kilometrino in tujo pomoč, plačilo mesečne rente je časovno omejilo do 14. 9. 2024, ko bi tožnik izpolnil pogoje za starostno pokojnino, in razveljavilo stroškovni del prvostopenjske sodbe ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Tožnikovo pritožbo je v delu, ki se je nanašal na plačilo zakonskih zamudnih obresti za zneske prikrajšanj od decembra 2003 do septembra 2006 štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, o kateri mora odločiti sodišče prve stopnje. Pritožbene stroške je pridržalo za končno odločbo. Strinjalo se je s presojo nosilnih dejstev ter ugotovljeno krivdno in objektivno odgovornostjo toženih strank s tožnikovim soprispevkom 20 %. Pravilno je bilo uporabljeno načelo individualizacije in objektivizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnikova invalidnina je bila pravilno odšteta od odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišči nista pravilno uporabili 153. in 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in naslednji). Ni res, da ni stal na podestu (ni stal z nogami na ograji in ohišju ležajev ob odpravljanju zastoja). Postopal je le tako, kot je bil naučen od predpostavljenih in kot je bila običajna praksa pri reševanju zastojev na stroju KS 2. Zastoje se je reševalo ob delujočem kartonskem stroju. Prenizko je bila odmerjena odškodnina zaradi nepremoženjske škode. Po Fisherjevi klasifikaciji gre za izjemno hud primer, ne pa za hud primer, kot ga je označilo pritožbeno sodišče. Zato sta bili nepravilno uporabljeni določbi 179. in 182. člena OZ. Individualizacija nepremoženjske škode ni bila korektno izvedena. Invalidnina (v mesečne znesku 38,30 EUR) ne bi smela biti upoštevana pri znižanju odškodnine zaradi duševnih bolečin pri zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Takšnega znižanja zakon ne predvideva, niti tega ne upravičujeta poročili Vrhovnega sodišča. Pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo 74. člen v povezavi s 412. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila invalidska pokojnina odmerjena drugače, kot določa 74. člen ZPIZ-1. Kljub izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino lahko pride do razlik med invalidsko pokojnino in starostno pokojnino, ki mu bi bila priznana za 40 let zavarovalne dobe. Po 167. členu OZ mu pripada zaslužek, ki bi ga utemeljeno pričakoval. Če bi se upokojil 14. 9. 2024 bi prejemal višjo pokojnino, kot jo prejema zaradi izgube delovne sposobnosti. Tedaj sploh ne bi imel pogojev za starostno pokojnino. Drugi odstavek 72. člen ZPZI-2 je bil uporabljen nepravilno.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženima strankama. Prvotožena stranka predlaga zavrženje revizije, podredno pa zavrnitev. Drugotožena stranka predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revident neutemeljeno nasprotuje porazdelitvi odškodninske odgovornosti v razmerju 20 % revidenta kot delavca in 80% toženih strank (delodajalca in zavarovalnice). Z revizijskem navajanjem, da je stal na podestu, ne pa na na ograji in ohišju ležajev ob odpravljanju zastojev, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljeni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). V postopku je namreč bilo ugotovljeno, da je stopil na ograjo in ohišje ležaja spodnjega valja ter z roko porival zatrpan karton, s čimer se je izpostavil nesreči. Prvo tožena stranka je sicer v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu dopuščala, da so njeni delavci odpravljali zastoje pri delujočem stroju, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci pri takem ravnanju povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu (odstranjevanju zatrpanega kartona), kar jim narekuje že skrb za lastno varnost. Ker pa je prvo tožena stranka zaradi sebi lastnih interesov dopuščala slabo prakso, ki je sicer zaradi varovanja zdravja delavcev ne bi smela, je vendarle na njej večji del odgovornosti za nastalo delovno nesrečo, manjši del pa ostaja na ne zadosti previdnem tožniku (1). Delodajalec je z dopuščanjem slabe prakse nase prevzel tudi večji del tveganja za nastanek nesreč pri delu.

8. Revizija neutemeljeno izpodbija višino dosojene pravične denarne odškodnine zaradi nepremoženjske škode. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Revident navaja, da naj bi šlo v njegovem primeru za izjemno hud primer po Fisherjevemu sistemu o teži poškodb in ne za samo zelo hud primer. Klasifikacija po Fisherjevemu sistemu ni zakonsko merilo za presojo višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ, temveč je lahko kvečjemu pripomoček pri presoji. Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje posega v nepremoženjske dobrine in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse. Revizija pa konkretizirano – razen glede odškodnine zaradi duševnih bolečin pri zmanjšanih življenjskih aktivnostih, ne izpodbija odmerjene pravične denarne odškodnine.

9. Sodišči sta upoštevali invalidnino pri odmeri pravične denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tako sta presodili, da naj bi tožniku iz tega naslova pripadalo 50.000 EUR kot pravična denarna odškodnina, kar naj bi ob priznani invalidnini, na katero je opozorila drugo tožena stranka, in soodgovornosti revidenta znašalo 24.474 EUR, ki jih mora plačati tožena stranka revidentu iz tega naslova. Po ustaljeni sodni praksi (2) je invalidnina lahko eden od kriterijev pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče po prosti oceni upošteva invalidnino pri denarnem ovrednotenju škodne posledice zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišča pa sta invalidnino v še sprejemljivi meri upoštevali glede na dovoljeno prosto presojo (24.474 EUR ni povsem enako matematičnemu odštetju revidentovega soprispevka in 17.526 EUR, ampak je znesek večji, kot če bi bili ti vrednosti v celoti odšteti). Dosojena odškodnina iz tega naslova je celostno primerljiva z odškodninami za podobno škodo, upošteva pa tudi individualne značilnosti škode, ki jo je pretrpel revident. 10. Po presoji revizijskega sodišča pa je revizija utemeljena v delu, v katerem izpodbija trajanje prisojene premoženjske rente zaradi izgubljenega zaslužka. V skladu z drugim odstavkom 174. člena OZ mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Denarna renta je mesečna in je dosmrtna ali za določen čas (prvi in drugi odstavek 167. člena OZ). V skladu z določbo 175. člena OZ lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

11. Sodišče druge stopnje je presodilo, da revidentu pripada denarna mesečna renta za izgubljeni zaslužek do 14. 9. 2024, ko bi revident izpolnil pogoje za starostno upokojitev po določbah ZPIZ-1. S tem trenutkom pa mu denarna mesečna renta kot odškodnina za izgubljeni zaslužek naj ne bi več pripadala, saj bi bila starostna pokojnina, ki bi mu tedaj pripadala, po višini enaka že odmerjeni invalidski pokojnini. Revidentu je bila namreč odmerjena renta kot razlika med zaslužkom, ki bi ga pridobil, če se ne bi moral upokojiti kot invalid I. kategorije, in invalidsko pokojnino, ki jo prejema. Ker takšna presoja ne upošteva morebitnih sprememb dejanskega stanja in pokojninske zakonodaje, bi bilo omejevanje prejemanja rente na določen datum nesorazmerno glede na oškodovančevo pravico do povračila izgubljenega zaslužka. Toženi stranki imata namreč možnost, da glede na določbo 175. člena OZ zaradi spremenjenih okoliščin zahtevata tudi odpravo rente. Te spremenjene okoliščine v smislu upokojitvenih pogojev pa bodo zagotovo znane v prihodnosti, sedaj pa so glede na spreminjajočo se pokojninsko zakonodajo negotove. Ko bodo znane in bo revident dejansko izpolnjeval pogoje za (polno) starostno pokojnino (hipotetično – ker je že invalidsko upokojen), bosta lahko toženi stranki uveljavljali spremenjene okoliščine, zaradi katerih do izgubljenega zaslužka več ne prihaja. Zato mora po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi mesečna renta trajati brez izrecne časovne omejitve.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče delno ugodilo reviziji glede trajanje mesečne rente in je v tem delu po določbi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je črtalo del o trajanju mesečne rente do 14. 9. 2024. V preostalem delu pa jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Tožnik je v reviziji uspel le z neznatnim delom, zato mu toženi stranki nista dolžni povrniti stroškov revizijskega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ker pa odgovora na revizijo toženih strank ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krijta stranki sami (prvi odstavek 155. člen ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. zadevo II Ips 29/2011 z dne 13. 12. 2012. Op. št. (2): Prim. zadeve II Ips 64/2012 z dne 13. 12. 2012, II Ips 86/2010 z dne 25. 8. 2010, II Ips 298/2010 z dne 19. 5. 2011, II Ips 92/2003 z dne 19. 2. 2004.