Jedro

Pritožbeno sodišče se je do celotnega procesnega gradiva, na katerega se sklicuje in ga citira revizija, opredelilo, ko se je odločilo za uporabo določbe prvega odstavka 243. člena OZ in ne (za revidenta ugodnejše) določbe drugega odstavka citiranega člena.

Ne drži revizijska teza, da sta toženca tožnikoma onemogočila pridobitev koristi. Ker ni ugotovljeno niti (abstraktno) prikrajšanje tožnikov, nesporno pa toženca tudi nista bila obogatena, je zahtevek tudi po tej podlagi pravilno zavrnjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika krijeta sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta od tožencev med drugim zahtevala plačilo vsak 15.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino zaradi škode, ki sta jo utrpela, ker jima toženca nista pravočasno izročila kupljenih stanovanj, v obdobju zamude pa tožnika stanovanj zato nista mogla oddajati v najem.

2. Sodišče prve stopnje je ta tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V dopuščeni reviziji po sklepu Vrhovnega sodišča II DoR 436/2010 tožnika v okviru dopuščenih vprašanj izpodbijata zavrnitev denarnega zahtevka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata razveljavitev sodb nižjih sodišč in ponovno sojenje drugega sodnika pri sodišču prve stopnje.

Glede odškodninske podlage vtoževane terjatve sta bili dopuščeni vprašanji: - ali je pravilno stališče, da zaradi tega, ker tožnika nista dokazala, da bi toženca obvestila o namenu oddaje stanovanja v najem, nista upravičena do povrnitve škode v višini izgubljene najemnine; - ali je izpodbijana sodba spregledala trditve tožnikov, ki so narekovale uporabo drugega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Glede obogatitvene podlage terjatve pa je bilo dopuščeno vprašanje, ali je pravilno stališče, da že iz razloga, ker toženca stanovanj, ki v vtoževanem obdobju nista bili primerni za uporabo in bivanje, nista uporabljala, zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.

V reviziji tožnika vztrajata, da njune navedbe glede kršitve sklenjene pogodbe dajejo podlago za uporabo drugega odstavka 243. člena OZ, po katerem sta tožnika upravičena od tožencev zahtevati povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, saj je zaradi namerne neizpolnitve ali neizpolnitve iz hude malomarnosti nepomembno, ali sta toženca vedela za posebne okoliščine, zaradi katerih je škoda (večja od predvidljive ob sklenitvi pogodbe) nastala. Tožnika menita, da sta kljub temu, da o namenu oddajanja stanovanj v najem tožencev nista obvestila, vseeno upravičena tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Ker je pritožbeno sodišče uporabilo določbo prvega odstavka 243. člena OZ, namesto določbe drugega odstavka istega člena, naj bi zmotno uporabilo materialno pravo. Do pritožbenih navedb, ki utemeljujejo uporabo pravila po drugem odstavku 243. člena OZ, se po oceni revidentov pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato tožnika v reviziji ponavljata pritožbo, na katero ni bilo odgovorjeno, in sicer v tistih delih, iz katerih izhaja, da sta toženca pogodbo kršila namenoma ali iz hude malomarnosti. Pri tem poudarjata, da sta toženca dogovorjena gradbena dela v prodanih stanovanjih pričela opravljati vedoč, da gradbeno dovoljenje ni izdano. Nato pa del nista končala s sklicevanjem prav na dejstvo nepridobitve gradbenega dovoljenja. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da pogodba omogoča tožencema, da od gradnje in s tem od oprave dogovorjenih del v stanovanjih odstopita, saj sta bila po mnenju revidentov toženca dolžna opraviti dela v stanovanju, kakor je bilo dogovorjeno z aneksom k prodajni pogodbi. Breme pridobitve gradbenega dovoljenja je bilo na strani tožencev kot graditeljev, tožnikoma pa v tej zvezi ni mogoče očitati nobene pomanjkljive skrbnosti. Dejanske navedbe strank in izpovedi strank in prič, ki so v reviziji povzete, po mnenju revidentov utemeljujejo ugotovitev, da je bila kršitev pogodbe namerna oziroma storjena s hudo malomarnostjo. Glede obogatitvenega temelja terjatve pa tožnika menita, da je sodišče napačno uporabilo 190. in 198. člen OZ, pri čemer se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede relevantne sodne prakse, ki govori v prid ugoditvi zahtevku. Tako v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidenta zato ponovno citirata odločbe Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da ni pomembno, da za obogatenega pridobitev stvari pomeni objektivno korist oziroma možnost imeti korist. Pomembna je predvsem korist, ki jo je obogateni lahko imel od pridobljene stvari in to, da je prikrajšanemu preprečil, da bi ta stvar sam uporabljal. Ob tem se revidenta sklicujeta na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 364/2000, II Ips 289/2004, II Ips 444/2004, II Ips 978/93 in na več odločb pritožbenega sodišča. Glede na tako prakso revizijskega sodišča je zato po mnenju revidentov zmotno stališče izpodbijanih sodb, da bi morala tožnika dokazati konkretno obogatitev tožencev z uporabo obeh stanovanj in lastno prikrajšanje v smislu izgubljenih najemnin. Revidenta menita, da sta upravičena do nadomestila zaradi tega, ker sta ju toženca prikrajšala pri uporabi njune lastnine. Objektivno merilo obogatitve oziroma prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine. Toženca sta nase prevzela tveganje, ali jima bosta stanovanji v času njune protipravne posesti prinašali korist ali ne, zato okoliščina, da toženca stanovanja v tem času nista uporabljala, ne more iti v breme tožnikov.

4. Revizija je bila tožencema vročena v odgovor, ki pa ga nista vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je bil tožbeni zahtevek tako po odškodninski kot po obogatitveni podlagi pravilno zavrnjen: - ker tožnika glede na določbo prvega odstavka 243. člena OZ, tudi če sta res imela namen oddajati stanovanji, nista upravičena do povrnitve škode v obsegu višine najemnine, saj toženca o tej nameri tožnikov nista bila seznanjena oziroma je bila to za toženca nepričakovana škoda; - ker toženca zaradi neuporabnosti stanovanja v času zamude nista bila obogatena, tožnika, ki nista dokazala, da bi stanovanji sicer dajala v najem, pa nista bila prikrajšana(1).

7. Procesna kršitev, ki jo revidenta očitata pritožbenemu sodišču, češ da se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede oblike krivde ravnanja tožencev, ni podana. Pritožbeno sodišče se je do celotnega procesnega gradiva, na katerega se sklicuje in ga citira revizija, opredelilo, ko se je odločilo za uporabo določbe prvega odstavka 243. člena OZ in ne (za revidenta ugodnejše) določbe drugega odstavka citiranega člena(2). Slednji se prilega le tisti situaciji, ko je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja podano dovolj takih elementov notranjega odnosa strank do dejanja (vprašanje krivde), ki bi omogočali presojo, da sta kršitev pogodbe toženca zagrešila vsaj s stopnjo hude malomarnosti, torej, da sta opustila skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka. Pritožbeno sodišče je presodilo, da sta toženca ravnala (če sploh sta kršila pogodbeno obveznost) z navadno malomarnostjo. To je stopnja krivde, ki se domneva, trditveno in dokazno breme težjih oblik pa je na tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je zato pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 243. člena OZ, ki odgovornost za v trenutku sklenitve pogodbe nepredvidljivo škodo izključuje.(3)

8. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka na obogatitveni podlagi pa Vrhovno sodišče opozarja, da se okoliščine v zadevah, na katere se sklicuje revizija, pomembno razlikujejo od konkretne. Prikrajšanje tožnikov bi se lahko konkretiziralo bodisi kot izguba dohodka iz naslova najemnin bodisi kot strošek nadomestnega stanovanja zaradi nemožnosti osebne uporabe. Pomembni sta ugotovitvi, da tožnika nista dokazala, da bi stanovanji oddajala v najem, glede osebne uporabe pa nista bila prikrajšana zaradi možnosti uporabe nadomestnega stanovanja(4). Tako ne drži revizijska teza, da sta toženca tožnikoma onemogočila pridobitev koristi. Ker ni ugotovljeno niti (abstraktno) prikrajšanje tožnikov, nesporno pa toženca tudi nista bila obogatena, je zahtevek tudi po tej podlagi pravilno zavrnjen.

9. Ker v okviru dovoljenih vprašanj revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.

10. Tožnika, ki z izrednim pravnim sredstvom nista uspela, sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prikrajšanje je bilo zatrjevano le zaradi nemožnosti oddajanja stanovanj v najem, ne pa zaradi nemožnosti osebne uporabe, saj sta v spornem času skladno z dogovorom tožnika lahko uporabljala nadomestno stanovanje.

Op. št. (2): OZ v prvem in drugem odstavku 243. člena določa:

(1) Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. (2) V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala.

Op. št. (3): Nesporno dejstvo je, da tožnika tožencev o namenu oddajanja stanovanj v najem nista seznanila.

Op. št. (4): Katerega primernost/ustreznost/enakovrednost v času njegovega koriščenja ni bila sporna.