Jedro

Tožniki niso uspeli dokazati, da sta bila v pogodbenem razmerju s toženko tudi drugi tožnik in tretja tožnica. Ker pogodbe načeloma ustvarjajo pravice in obveznosti le za pogodbene stranke (prvi odstavek 125. člena OZ), aktivna stvarna legitimacija drugega tožnika in tretje tožnice ni podana.

Prvi tožnik je sofinanciral izgradnjo objekta sorazmerno višini solastniškega deleža, ki ga je na nepremičnini pridobil s prodajnima pogodbama. S toženko sta si tako s svojimi prispevki prizadevala doseči z zakonom dopustni skupni namen - dokončno izgradnjo apartmajev, kar je bistvena lastnost družbene pogodbe.

Brez zavezujočega dogovora ne obstoji toženkina dolžnost za povrnitev stroškov infrardečih panelov na pogodbeni oziroma odškodninski podlagi. Prav tako ni dolžna teh stroškov povrniti iz naslova neupravičene obogatitve; toženka z vgraditvijo infrardečih panelov v apartmaje tožnikov ni z ničemer obogatena, saj nadomestno ogrevanje koristi oziroma služi le tožnikom in njihovim apartmajem.

Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom dolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemur je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, čeprav morda tudi zmota ni opravičljiva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožečih strank (tožnikov), da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati prvemu tožniku 1.096,61 EUR, drugemu tožniku 2.283,38 EUR in tretji tožnici 2.686,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10. 2015 dalje do plačila, ter podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku 6.066 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila. Odločilo je, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati (vrniti avans) 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila in zavrnilo toženkin pobotni ugovor. Toženka mora tožnikom povrniti 45 % njihovih pravdnih stroškov, tožniki pa so toženi stranki dolžni povrniti 55 % njenih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke. Tožniki izpodbijajo zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev (I. in III. točka izreka), toženka pa izpodbija ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (II. in III. točko izreka).

3. Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Uvodoma navajajo, da se z odločitvijo o vračilu avansa in zavrnitvijo toženkinega pobotnega ugovora strinjajo, a pripominjajo, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg razloga nelikvidnosti, pobotni ugovor zavrniti tudi zato, ker terjatvi nista iste vrste in kakovosti. Čeprav je odločitev o vračilu avansa pravilna, ni v skladu z napotilom višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cp 186/2019. Materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje temelji na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in ne na drugem odstavku 111. člena OZ, kot je bil napotek višjega sodišča. Na podlagi poziva sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva so izkoristili možnost in z vlogo podali dodatna pojasnila. Toženka ponujene možnosti ni izkoristila, do takšnega procesnega ravnanja pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Dejansko stanje je bilo ob zaključku v ponovljenem postopku enako kot v razveljavljenem postopku. Po prenehanju pogodbe o poslovnem sodelovanju v letu 2012 je prišlo do dogovora med prvim tožnikom in toženko, da se sodelovanje nadaljuje do dokončanja projekta v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Šlo je za pogodbo z več zaporednimi obveznostmi. Ob sklenitvi dogovora v letu 2012 ni bilo dogovorjenega nikakršnega pogoja niti ne roka za izpolnitev obveznosti. Ena izmed obveznosti v okviru dogovorjene pogodbe je bila tudi dokončanje sistema centralnega ogrevanja z opremo kurilnice in priklopom radiatorjev v apartmajih tožnikov na sistem centralnega ogrevanja. Ker se to ni naredilo, so odstopili od pogodbe. Kljub temu sodišče prve stopnje zahtevku za vračilo stroškov nakupa infrardečih panelov ni ugodilo, kar je v nasprotju z odločitvijo istega sodišča v razveljavljeni sodbi P 132/2015. Sodišče prve stopnje ne ponudi pojasnila za svojo diametralno nasprotno odločitev. Gre za arbitrarno sodbo, ki ni utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti in logično vzdržno dokazno oceno.

Po njihovem mnenju izpodbijana sodba vsebuje zmotne dejanske ugotovitve. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da sta prvi tožnik in toženka pristopila k obračunu zaradi zaključitve poslovanja tihe družbe, kar je napačno. Med njima ni bil napravljen dokončen obračun, kar izhaja iz trditev in listin v spisu. Pravna narava poslovnega razmerja od 26. 7. 2012 dalje se zmotno ocenjuje kot družbena pogodba po 990. členu OZ. Gre za pogodbo z več zaporednimi obveznostmi v smislu 108. člena OZ, ki jih je izvrševala toženka kot izvajalec del. To vpliva na odločitev, ali je bil med pravdnimi strankami sklenjen dogovor o dokončanju sistema centralnega ogrevanja. Bistveno je, da je od 26. 7. 2012 obstajal dogovor med prvim tožnikom in toženko, da se nadaljuje gradnja objekta v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, ki je vseboval tudi obveznost dokončanja sistema centralnega ogrevanja. Od dogovorjene pogodbene obveznosti so tožniki odstopili 20. 12. 2014, ko je potekel dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Neprerekana dejstva iz njihove vloge s 3. 9. 2019 dokazujejo, da tudi toženka šteje, da je prenehal dogovor glede obveznosti izgradnje kurilnice in centralnega ogrevanja. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da navedena vloga vsebuje nedopustne novote glede nepravdnega postopka za ureditev etažne lastnine in izdaje uporabnega dovoljenja. Ker so bili tožniki prisiljeni sami zagotoviti ogrevanje v svojih apartmajih, so upravičeni do povračila stroškov nakupa infrardečih panelov.

Sodišče prve stopnje je odstopilo od ugotovitve razveljavljene sodbe P 132/2015, da se je toženkin zakoniti zastopnik v nekem trenutku enostransko premislil in začel samovoljno pogojevati izdelavo in priklop centralnega ogrevanja s plačilom domnevno zaostalih obveznosti, čeprav je bil že plačan avans. Tudi v ponovljenem postopku bi moralo sodišče prve stopnje presojati izpovedbo toženkinega zakonitega zastopnika. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, kdaj se je toženkin zakoniti zastopnik samovoljno premislil. V zapisnikih iz sestankov z 12. 11. 2013 in 7. 3. 2014 prvi tožnik ni nikjer posebej izpostavljen kot neplačnik. V kolikor bi bil na sestankih ali v zapisnikih kot tak izpostavljen, bi temu takoj ugovarjal, pred tem pa 16. 9. 2013 ne bi nakazal avansa za kotlovnico. Če bi sodišče prve stopnje pravilno analiziralo izvedene dokaze, bi ugotovilo, da je soglasje volj obstajalo ter da je prišlo do enostranskega pogojevanja izdelave sistema centralnega ogrevanja z domnevnim plačilom zaostalih obveznosti šele v letu 2014. Sodišče prve stopnje bi moralo tako tudi v ponovljenem postopku ugotoviti, da je bila pogodba med pravdnimi strankami sklenjena. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki niso konkretizirano prerekali toženkinih trditev o tem, da je izdelavo sistema centralnega ogrevanja izrecno in večkrat pogojevala z izplačilom zapadlih obveznosti. V pripravljalnih vlogah so zavrnili trditve o dolgu in pojasnili, da je prvi tožnik v preplačilu, a mu toženka tega ne priznava.

Tožniki vztrajajo, da so vsi trije aktivno legitimirani za vložitev primarnega tožbenega zahtevka, saj so s pravnim nasledstvom pravice in obveznosti v zvezi z dogovorom iz julija 2012 med prvim tožnikom in toženko glede podarjenih apartmajev prešle na drugega tožnika in tretjo tožnico.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju s svojo ugotovitvijo, da dogovor o izdelavi sistema centralnega ogrevanja ni bil sklenjen, nadalje ugotovilo, da je nakazilo prvega tožnika v višini 5.000 EUR namensko, da je šlo za avans namenjen dokončanju centralne kurjave. Glede na to, da dogovor v zvezi s tem ni bil nikoli sklenjen, je podan dejanski stan, po katerem je prvi tožnik plačal nekaj, kar je vedel, da ni dolžan plačati. Plačilo je bilo očitno izvedeno v pričakovanju sklenitve dogovora, do katerega pa v konkretnem primeru ni prišlo. Prvi tožnik bi moral ob plačilu izraziti pridržek, da bo plačano terjal nazaj v primeru, če dogovor ne bo sklenjen. Ker tega ni storil, je pravico do vrnitve plačanega avansa izgubil. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo dejstva, da sta bila drugi tožnik in tretja tožnica v pravdi stoodstotno neuspešna in sta zato dolžna toženi stranki v celoti povrniti vse njene nastale pravdne stroške.

5. Tožniki v odgovoru na toženkino pritožbo tej nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev. Toženka na vročeno pritožbo tožnikov ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožniki v obravnavani zadevi od toženke zahtevajo plačilo stroškov nakupa infrardečih panelov, ki so jih morali kupiti za potrebe ogrevanja svojih apartmajev, ker toženka v nasprotju z dogovorom ni izvedla sistema in priklopa centralnega ogrevanja. Prvi tožnik in toženka sta poslovno sodelovala pri investiranju v izgradnjo apartmajev na K. Prvi tožnik je na ta račun pridobil v last štiri apartmaje, pri čemer je z darilnima pogodbama dva apartmaja podaril svojima otrokoma (drugemu tožniku in tretji tožnici; vsakemu enega). Ogrevanje na infrardeče panele so tožniki uredili na lastne stroške. Od toženke primarno zahtevajo, da vsakemu izmed njih povrne ustrezen del stroškov, podredno pa, da prvemu tožniku povrne celoten znesek stroškov (6.066 EUR). Prvi tožnik je za namen izdelave sistema centralnega ogrevanja na račun toženke nakazal tudi avans 5.000 EUR. Ker do priklopa apartmajev na centralno ogrevanje ni prišlo, prvi tožnik od toženke terja tudi vračilo navedenega avansa.

8. Sodišče druge stopnje v tej zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje primarnemu tožbenemu zahtevku tožnikov za vračilo stroškov nakupa infrardečih panelov ugodilo, ker je ocenilo, da je med pravdnimi strankami obstajal dogovor o izdelavi sistema centralnega ogrevanja do pričetka kurilne sezone 2014/15. Zahtevek za vračilo avansa je zavrnilo, ker je ocenilo, da do razdrtja pogodbe ni prišlo in toženkina obveznost, da zagotovi centralno ogrevanje, še vedno obstoji. Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 186/2019 pritožbam pravdnih strank delno oziroma v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je opredelitev sodišča prve stopnje glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve nepopolna, saj manjka jasna opredelitev glede ugotovljenega pogodbenega razmerja.

**Glede pritožbe tožnikov:**

9. Tožniki nimajo pravnega interesa za izpodbijanje ugodilnega dela sodbe (glede avansa). Tudi sicer s svojimi uvodnimi pritožbenimi navedbami ne nasprotujejo izreku sodbe, temveč obrazložitvi in razlogom, ki jih je podalo sodišče prve stopnje. Drugačne, za njih ugodnejše odločitve ne morejo doseči, zato sodišče druge stopnje na te navedbe konkretneje ne odgovarja.

10. Neutemeljeno je vztrajanje tožnikov pri aktivni legitimaciji drugega tožnika in tretje tožnice. Kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, predmet tega spora izvira iz zatrjevanega pogodbenega (obligacijskopravnega) in ne stvarnopravnega razmerja pravdnih strank ter zatrjevane toženkine kršitve pogodbenih obveznosti. Tožniki niso uspeli dokazati, da sta bila v pogodbenem razmerju s toženko tudi drugi tožnik in tretja tožnica. Ker pogodbe načeloma ustvarjajo pravice in obveznosti le za pogodbene stranke (prvi odstavek 125. člena OZ), aktivna stvarna legitimacija drugega tožnika in tretje tožnice ni podana. Čeprav sta na podlagi darilnih pogodb z očetom (prvim tožnikom) postala lastnika vsak enega apartmaja, s tem nista vstopila v pogodbeno razmerje s toženko.

11. Presoja sodišča prve stopnje o neobstoju dogovora oziroma soglasja med prvim tožnikom in toženko glede izdelave sistema centralnega ogrevanja je pravilna. Pritožba ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP. Ugotovilo je vsa relevantna dejstva in jih pravilno materialnopravno ovrednotilo. Pri tem ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev (t. i. protispisnost) je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do tega ni prišlo. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank, za svojo odločitev je podalo tehtne in argumentirane razloge, med katerimi ni nasprotji, sodbo pa je mogoče v celoti preizkusiti.

12. Na pravilnost odločitve v ničemer ne vpliva ravnanje sodišča prve stopnje, ki se do procesnega ravnanja toženke, ki v ponovljenem postopku ni podala dodatnih in dopolnjenih navedb, ni posebej opredelilo. Toženka je vztrajala pri svojih navedbah in dokazih, ki jih je podala že v času prvega postopka, zato jih je sodišče prve stopnje v tem obsegu tudi presojalo. Nadalje na pravilnost odločitve ne vpliva dejstvo, da je bilo ugotovljeno dejansko stanje ob zaključku ponovljenega postopka enako kot ob zaključku prvega postopka. Obravnavana zadeva je bila z razveljavitvenim sklepom I Cp 186/2019 vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje zato, ker se to ni v zadostni meri opredelilo do bistvenih dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Dodatno izvajanje dokazov tako niti ni bilo potrebno, saj je to sodišče prve stopnje v zadostni meri že storilo. V ponovljenem postopku se je moralo sodišče prve stopnje le konkretneje opredeliti do že ugotovljenih dejstev in zatrjevanega pogodbenega razmerja, saj razlogi razveljavljene sodbe niso zadostovali. To pa ne pomeni, da mora biti odločitev v ponovljenem postopku enaka razveljavljeni odločitvi. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom iz sklepa I Cp 186/2019 ter se jasno in pravilno opredelilo do vseh bistvenih okoliščin zadeve, zato izpodbijana sodba ni arbitrarna.

13. Prvi tožnik in toženka sta po prenehanju tihe družbe ter sklenitvi prodajnih pogodb s 26. 7. 2012 in z 28. 11. 2012 še nadalje poslovno sodelovala pri investiranju v izgradnjo apartmajev. Prvi tožnik je še naprej sofinanciral izgradnjo objekta sorazmerno višini solastniškega deleža, ki ga je na nepremičnini pridobil s prodajnima pogodbama. S toženko sta si tako s svojimi prispevki prizadevala doseči z zakonom dopustni skupni namen - dokončno izgradnjo apartmajev, kar je bistvena lastnost družbene pogodbe. Njuno sodelovanje je sodišče prve stopnje tako pravilno opredelilo kot družbeno pogodbo po 990. členu OZ, obrazložene in jasne razloge za to je podalo v 22. točki izpodbijane sodbe.

14. Prvi tožnik in toženka sta se sicer dogovarjala za izgradnjo kotlovnice in izdelavo sistema centralnega ogrevanja do pričetka kurilne sezone 2014/15, a do sklenitve dogovora zaradi pomanjkanja soglasja volj ni prišlo. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na ugotovitve sodišča prve stopnje v razveljavljeni sodbi P 132/2015. Kot izhaja iz razveljavitvenega sklepa I Cp 186/2019, so bile ugotovitve sodišča prve stopnje v navedeni sodbi nepopolne, okoliščine, s katerimi jih je utemeljevalo, pa nezadostne. Iz izvedenega dokaznega postopka, tako listin kot izpovedb prič, izhaja, da je tožena stranka izdelavo sistema centralnega ogrevanja pogojevala s plačilom zapadlih obveznosti iz naslova sofinanciranja izgradnje apartmajev ter plačilom avansa za dokončanje kotlovnice in centralnega ogrevanja. Da je bila ta zahteva postavljena že v letu 2013, je razvidno iz zapisnika sestanka soinvestitorjev z 12. 11. 2013 (priloga A38 spisa), katerega sta se udeležila tudi prvi in drugi tožnik.1 Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je zakoniti zastopnik toženke enostransko pogojeval izvedbo sistema centralnega ogrevanja v letu 2014. Tudi če je bilo pogojevanje sprva enostransko, so bili glede na zapisnik z 12. 11. 2013 s toženkino zahtevo seznanjeni in so jo sprejeli tudi ostali soinvestitorji (med njimi tudi prvi tožnik).

15. Ni sporno, da je prvi tožnik avans za izdelavo sistema centralnega ogrevanja plačal že 16. 9. 2013 in s tem izpolnil drugi del toženkinega pogoja. Sporen je njegov prvi del, t. j. plačilo zapadlih obveznosti iz naslova sofinanciranja izgradnje apartmajev. Toženka beleži neporavnano obveznost prvega tožnika, ta pa preplačilo svoje obveznosti, zaradi česar sta med njima v teku še dva sodna spora. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje do soglasja volj o izdelavi sistema centralne kurjave do konca kurilne sezone 2014/15 ni prišlo. Zaradi odsotnosti soglasja volj zatrjevani dogovor med prvim tožnikom in toženko ni bil sklenjen. Brez zavezujočega dogovora ne obstoji toženkina dolžnost za povrnitev stroškov infrardečih panelov na pogodbeni oziroma odškodninski podlagi. Prav tako ni dolžna teh stroškov povrniti iz naslova neupravičene obogatitve. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka z vgraditvijo infrardečih panelov v apartmaje tožnikov ni z ničemer obogatena, saj nadomestno ogrevanje koristi oziroma služi le tožnikom in njihovim apartmajem.

**Glede pritožbe toženke:**

16. Bistveni del 191. člena OZ2 se glasi: „kdor plača, čeprav ve, da ni dolžan...“. Jezikovna razlaga povzetega besedila pove, da se določba lahko uporabi, kadar plačnik ve, da dolg ne obstaja, a kljub temu plača in da se ta določba ne more uporabiti, kadar plačnik ne ve, da dolg v resnici ne obstaja (primerjalno 8. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišče III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009). Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ ni pomembno (9. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009). V prid pravilnosti takšnega razumevanja besedila 191. člena OZ govori tudi smisel te določbe: le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom dolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemur je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, čeprav morda tudi zmota ni opravičljiva.3

17. Prvi tožnik je 16. 9. 2013 vplačal 5.000 EUR avansa z izključnim namenom, da bo toženka izdelala sistem centralnega ogrevanja in nanj priklopila vse štiri apartmaje tožnikov. Namera za izdelavo sistema centralnega ogrevanja je v času plačila nesporno obstajala, prvi tožnik pa je bil izgradnjo dolžan investirati v skladu s svojim solastniškim deležem. Prvi tožnik je bil prepričan, da dogovor med njim in toženko obstoji. Tako je bilo tudi na sestanku investitorjev 12. 11. 2013, ko je bil, poleg plačila avansa, za izdelavo sistema centralnega ogrevanja postavljen pogoj poplačila zapadlih obveznosti. Predvideni znesek avansa je prvi tožnik že plačal, svojih zapadlih obveznosti pa ni beležil (saj trdi, da jih je že preplačal), zato je bil zmotno prepričan, da je nakazilo avansa izvedel v skladu z veljavno sklenjenim dogovorom.

18. Prvi tožnik je z nakazilom 5.000 EUR plačal nekaj, za kar je bil prepričan, da je dolžan plačati. Ker se v trenutku plačila ni zavedal, da plačuje nekaj, česar ne dolguje, ni privolil v svoje prikrajšanje, zato ni izpolnjen dejanski stan iz 191. člena OZ. Temelj spornega nakazila je odpadel oziroma se ni realiziral, zato je toženka neupravičeno obogatena in je dolžna prejeti avans 5.000 EUR vrniti.

19. Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, v kolikšnem deležu posamezna stranka nosi stroške postopka, o višini stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom (četrti odstavek 163. člena ZPP). Čeprav sta drugi tožnik in tretja tožnica s svojim tožbenim zahtevkom v celoti propadla, je toženkin uspeh v pravdi še vedno 55 %, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka bi bila v primeru popolnega uspeha tožnikov dolžna plačati 11.066 EUR, po izpodbijani sodbi pa njena obveznost znaša 5.000 EUR, torej 6.066 EUR manj, kar predstavlja 55 %. Po kakšnih delih so ji tožniki dolžni povrniti teh 55 % stroškov (161. člen ZPP), bo predmet nadaljnje stroškovne odločitve sodišča prve stopnje.

20. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in na 155. členu ZPP. Pravdne stranke s pritožbama niso uspele, odgovor tožnikov na toženkino pritožbo pa ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben, zato pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Soinvestitorji (teh je bilo poleg prvega tožnika in toženke več) so se na sestanku zavezali, da bodo pred začetkom izvedbe kurilnice in ostalih del poravnali vse stare dolgove do toženke in nakazali delež zneska, ki odpade na njih, za vsa dela, ki še niso opravljena. 2 Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. 3 Povzeto po sodbi VSL II Cp 2157/2019.