Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožničina tožba neodpravljivo nesklepčna. Iz ugotovitve, da je tožnica sporni znesek tožencu plačala prostovoljno na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena, izhaja zaključek, da je podlaga za njeno plačilo tožencu odpadla. V konkretnem primeru je tožničin pravni položaj primerljiv s položajem dolžnika, zoper katerega je bila izvršba zaradi kasnejše razveljavitve izvršilnega naslova opravljena brez pravne podlage.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve tožeče stranke**

1. Tožnica od toženca zahteva vračilo zneska, ki ga je toženec od nje prejel na podlagi pravnomočne sodbe P 2902/2008 z dne 17. 6. 2010. Ker je sodišče druge stopnje sodbo P 2902/2008 potrdilo s sodbo I Cp 4243/2010 z dne 23. 3. 2011, je 11. 4. 2011 na račun toženčeve pooblaščenke vplačala glavnico, obresti in stroške v skupnem znesku 81.939,00 EUR. Kasneje je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 247/2011 z dne 26. 11. 2014 ugodilo njeni reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Sodišče druge stopnje je 21. 1. 2015 izdalo sodbo in sklep I Cp 81/2015, s katerima je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje le glede temelja zahtevka, odločitev o višini terjatve in stroških postopka pa je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.1 Do dneva vložitve te tožbe stranki nove odločitve s strani sodišča prve stopnje še nista prejeli. Tožnica je na podlagi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) od toženca zahtevala vračilo zneska, ki ga je toženec prejel na podlagi kasneje razveljavljene pravnomočne sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2011. **Odločitev sodišča prve stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je z zavrnilno zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 81.939,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpolnjen, da pa ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Pojasnilo je, da so dejstva, na katera je tožnica opirala svoj zahtevek, v nasprotju s priloženimi dokazi. S sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 164/2013 je pojasnilo, da v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da je podlaga tožničinega plačila tožencu odpadla. Po stališču sodišča prve stopnje je bistveno, da tožnica dolguje tožencu določen znesek na pogodbeni podlagi. Ker je odločitev o temelju tožničine obveznosti do toženca postala pravnomočna, pravna podlaga njenega plačila ni odpadla. Le pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju bi lahko pomenila, da je opravila plačilo brez pravne podlage. Po stališču sodišča prve stopnje bi tožnica lahko zahtevala vrnitev plačanega le, če bi trdila in dokazala, da tožencu ni bila dolžna plačati ničesar na pogodbeni podlagi. Tega pa ni trdila in o morebitni drugačni odločitvi glede višine toženčeve terjatev v ponovljenem postopku ni predložila nobenega dokaza.

**Odločitev sodišče druge stopnje**

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo. Pojasnilo je, da je tožba neodpravljivo nesklepčna iz razloga, ker je višina tožničine terjatve še vedno sporna.

**Revizija tožeče stranke**

4. Tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč o nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Ni jasno, zakaj so zatrjevana dejstva v nasprotju s priloženimi dokazi. Toženčevo priznanje v tožbi zatrjevanih dejstev sanira situacijo, ko so zatrjevana dejstva v nasprotju s priloženimi dokazi. Takšno razpolaganje ni v nasprotju z zakonom. V tem postopku višina tožničine terjatve do toženca ni bila sporna. Toženec je tožničino terjatev v tem postopku priznal. Negotova je le višina toženčeve terjatve do tožnice iz še nepravnomočno zaključenega postopka. Ta terjatev se v tej pravdi ne bi smela upoštevati. Nižji sodišči pravdnih strank nista obravnavali enako. Če sodišče tožničinih dokazov ni izvajalo, potem sodbe ne bi smelo opirati na neizvedene dokaze. Če je priložene dokaze izvedlo, bi jih moralo upoštevati tudi v njeno korist. Toženec je v nepravnomočno končanem postopku utemeljeval zahtevek do tožnice na podlagi pogodbe o naročilu, ki je glede dogovora o višini plačila nična. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnico pozvati, da svoj zahtevek popravi. Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožba neodpravljivo nesklepčna, se sodišče druge stopnje o tem vprašanju ne bi smelo izreči. Sodišče druge stopnje bi moralo pojasniti, zakaj je tožba neodpravljivo nesklepčna. Toženčeva terjatev do tožnice bo nastala šele, ko bo odločeno o njeni višini s pravnomočno sodbo. Ker na dan vložitve tožbe v tem postopku takšne odločbe še ni bilo, je tožničino plačilo tožencu ostalo brez pravne podlage. Z ugodilno zamudno sodbo se tožencu ne bi povzročila škoda. Če bo toženec z zahtevkom zoper tožnico uspel, bo neupravičeno obogaten za znesek, ki ga je prejel na podlagi predhodno razveljavljene sodbe.

5. Toženec ni odgovoril na revizijo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija je utemeljena.

7. Če tožena stranka v 30 dneh od vročitve tožbe na tožbo ne odgovori, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; (2) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); (3) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; (4) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Izdaja zamudne sodbe se odloži, če je treba, da se o teh okoliščinah poprej dobijo obvestila. Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (gre za primer neodpravljivo nesklepčne tožbe), sodišče tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne.2

8. Sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb tožeče stranke. V zamudnem postopku se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti navedb tožeče stranke, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja ter ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Če sodišče ugotovi, da je podano nasprotje, ne bo izdalo zamudne sodbe, pač pa bo opravilo glavno obravnavo. Za izdajo zamudne sodbe je ključno, da predloženi dokazi ne nasprotujejo pravno pomembnim trditvam o dejstvih. S 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP so mišljeni taki dokazi, s katerimi so ovržene tožbene trditve tako, da bi bila zaradi tega nujna zavrnitev tožbenega zahtevka. Nasprotje med dejstveno trditvijo in predloženim dokazom pa je lahko tudi delno. V takih primerih so izpolnjeni pogoji za izdajo delne zamudne sodbe (314. člen ZPP).3

9. Za neodpravljivo nesklepčnost gre v primerih, ko je življenjski primer popolnoma opisan, iz njega pa ne izhaja zahtevana pravna posledica. Za takšne primere nesklepčnosti je značilno, da jih tudi z dodatnimi navedbami ni mogoče odpraviti. Praviloma gre za položaje, ko si tožeča stranka zmotno razlaga materialno pravo in s tožbo zahteva nekaj, do česar po materialnem pravu ni upravičena. Gre za položaje, ko je očitno, da nesklepčnosti ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku. V to kategorijo sodijo primeri, ko tudi iz popolnega opisa življenjskega primera bodisi ne izhaja nobena pravna posledica, ali pa ne izhaja pravna posledica, ki jo tožeča stranka zahteva s tožbenim predlogom (marveč neka druga pravna posledica), bodisi ne izhaja pravna posledica zoper toženo stranko, ampak zoper nekoga drugega, ali ko do pravne posledice, izražene v tožbenem predlogu, tožeča stranka ni upravičena, pač pa nekdo drug (primeri zgrešene stvarne legitimacije).4

10. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožničina tožba neodpravljivo nesklepčna. Okoliščina, da o višini toženčeve terjatve zoper tožnico še ni bilo pravnomočno odločeno, ne pomeni, da je tožničin zahtevek neodpravljivo nesklepčen. Iz ugotovitve, da je tožnica sporni znesek tožencu plačala prostovoljno na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena, izhaja zaključek, da je podlaga za njeno plačilo tožencu odpadla. V konkretnem primeru je tožničin pravni položaj primerljiv s položajem dolžnika, zoper katerega je bila izvršba zaradi kasnejše razveljavitve izvršilnega naslova opravljena brez pravne podlage. Takšen dolžnik ima možnost, da na podlagi 67. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju zoper upnika vloži predlog za nasprotno izvršbo.5 Če rok za nasprotno izvršbo zamudi, mu še vedno ostane tožba zaradi neupravičene obogatitve.6

11. Konkretni dejanski stan se v bistvenem ujema z dejanskim stanom iz zadeve III Ips 29/1999, kjer je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala vračilo zneska, ki ji ga je plačala v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje v revizijskem postopku razveljavljena. Vrhovno sodišče je presodilo, da je zaradi kasnejše razveljavitve pravnomočne sodbe tožeča stranka zoper toženo stranko utemeljeno vložila tožbo iz razloga, ker je prenehala obstajati pravna podlaga za prisilni prenos spornega zneska, in da bi tožeča stranka, če ne bi zamudila roka, lahko zahtevala vrnitev spornega plačila z nasprotno izvršbo. Po stališču Vrhovnega sodišča se je spor nanašal na obogatitev tožene stranke brez zakonite pravne podlage, kar pomeni da obstoj pogodbene obveznosti tožeče stranke do tožene stranke, ki je bila prvotno ugotovljena s pravnomočno a v revizijskem postopku razveljavljeno sodbo, na odločitev nima vpliva. Po tem stališču v ponovljenem postopku pravnomočna obsodba tožeče stranke na plačilo spornega zneska zoper toženca ni pomembna. Nov izvršilni naslov bo namreč predstavljal novo pravno podlago v morebitnem sledečem izvršilnem postopku.7 Vrhovno sodišče je tudi v zadevi II Ips 243/2011 sprejelo stališče, da se za neutemeljeno plačilo v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ šteje plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.8

12. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 164/2013.9 Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 164/2013 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali ima stranka, ki je odškodnino za premoženjsko škodo plačala na podlagi pravnomočne sodbe, po razveljavitvi te sodbe in potem, ko je bila tožba zaradi plačila terjatve umaknjena, pravico na podlagi določbe tretjega odstavka 190. člena OZ zahtevati nazaj tisto, kar je plačala. V zadevi je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji vrne znesek prejete odškodnine z obrestmi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi iz razloga, ker je ta znesek plačala toženi stranki v izvršilnem postopku na podlagi zamudne sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena. Po razveljavitvi zamudne sodbe je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je tožena stranka odškodnino od tožeče stranke že prejela, je v ponovljenem postopku odškodninsko tožbo zoper tožečo stranko umaknila, tožeča stranka pa je z umikom soglašala. Vrhovno sodišče je takrat pojasnilo, da je zmotno stališče, da že sama razveljavitev sodbe, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo odškodnine, pomeni odpadlo pravno podlago in da s tem nastane obveznost vrnitve prejetega po tretjem odstavku 190. člena OZ. Poudarilo je, da je plačilo tožeče stranke temeljilo na njeni odškodninski obveznosti, da je s spornim plačilom toženi stranki poravnala škodo in da bi tožeča stranka po plačilu odškodnine lahko zahtevala vrnitev plačanega le, če bi dokazala, da za povzročitev škode ni kriva. Po stališču Vrhovnega sodišča obogatitiveni zahtevek ni bil utemeljen, ker tožeča stranka v postopku pred nižjimi sodišči ni uspela dokazati, da dolg ni obstajal in da je bilo plačilo izvršeno brez pravne podlage.

13. Konkretni dejanski stan se od dejanskega stanu iz zadeve II Ips 164/2013 razlikuje iz razloga, ker je dejanska višina tožničine terjatve v tem postopku odvisna od odločitve v pravdni zadevi P 2902/2008.10 Dejstvo, da tožničini dokazi ne potrjujejo v celoti njene trditve, da je toženec neupravičeno obogaten za znesek v višini 81.939,00 EUR, ne pomeni, da toženec sploh ni neupravičeno obogaten. Iz tega razloga tudi ni utemeljen sklep, da je toženec s svojo pasivnostjo, ker ni podal materialnopravnega ugovora, da je tožničin zahtevek zaradi njegove terjatve do tožnice iz pravdne zadeve P 2902/2008 le delno utemeljen, povzročil nastanek neovrgljive domneve, da priznava tožničine dejanske navedbe o višini tožbenega zahtevka v tem postopku.

**Odločitev o reviziji**

14. Vrhovno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ker tožničin zahtevek ni neodpravljivo nesklepčen, nasprotje med trditvijo o višini zahtevka in predloženimi dokazi pa ni takšno, da bi moral biti njen zahtevek po višini v celoti zavrnjen, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju postopati v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP.

**O stroških revizijskega postopka**

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Iz sodbe in sklepa I Cp 81/2015 izhaja, da je pogodbeni dogovor o višini tožničinega plačila tožencu ničen in da se mora sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine zahtevka na podlagi določila o povrnitvi stroškov prevzemniku naročila iz 759. člena Zakona o obligacijskih razmerjih opredeliti do celotnega dokaznega gradiva. 2 Glej 318. člen ZPP. 3 J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (rd.): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 121-125. 4 Prav tam, str. 127, 128 in 139. 5 Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami in dopolnitvami. 6 V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 222. Nasprotno izvršbo vodi dolžnik proti upniku, da bi dobil nazaj tisto, kar mu je bilo odvzeto v izvršbi, ker je bila izvršba opravljena brez pravne podlage. Nasprotna izvršba pomeni poenostavitev za dolžnika, ker mu ni treba voditi pravde, da bi dobil nazaj tisto, kar mu je bilo neutemeljeno odvzeto. 7 Sodba VS RS z dne 17. 2. 2000, opr. št. III Ips 29/1999. 8 Sodba VS RS z dne 29. 5. 2014, opr. št. II Ips 243/2011. 9 Sodba VS RS z dne 9. 4. 2015, opr. št. II Ips 164/2013. 10 Prim. 13. člen ZPP.