Jedro

Izvedenec je svoje mnenje dopolnil in razjasnil ter ponovno podal zaključek, da se glede na njegove ugotovitve nesreča ni zgodila na mestu in na način, kot zatrjuje tožnik. Posledično ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje sàmo odgovarjalo na strokovna vprašanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni plačati 8.934,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2017 dalje ter mu v istem roku povrniti njegove pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Hkrati je sklenilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 3.416,31 EUR (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni na način, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer se naj zadeva dodeli drugemu sodniku, saj je razpravljajoča sodnica že zavzela stališče glede zahtevka tožnika in je predodelitev zadeve drugemu sodniku potrebna tudi zaradi zagotovitve poštenega in nepristranskega sojenja. Priglaša svoje pritožbene stroške.

Iz pritožbenih navedb, ki so večinoma enake kot jih je tožnik navajal že tekom postopka na prvi stopnji, je kot bistveno razbrati, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter posledično ugotovljenim dejanskim stanjem. V tej zvezi navaja, da toženka nikoli poprej ni ugovarjala nastanku prometne nesreče glede zatrjevanih krajevnih in časovnih okoliščinah, temveč zgolj izgubi zavarovalnih pravic, ker tožnik po nezgodi ni poklical policije. Iz tega razloga se je tožnik osredotočil zgolj na dokazovanje okoliščin zakaj ni bila klicana policija, zato ni ustrezno zavaroval in pridobil ostalih dokazov glede nastanka nezgode. Tožnik je pri postopanju prijave škode zgolj sledil navodilom in napotkom odgovornih oseb toženke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb tožnika na prejeto izvedensko mnenje, ampak je upoštevalo le pripombe toženke, prav tako ni sledilo predlogu tožnika po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma postavitvi drugega izvedenca, ki bi znal odgovoriti na pripombe tožnika, ampak je sàmo odgovarjalo na strokovna vprašanja, čeprav nima strokovnega znanja na tem področju. Izvedenec pri izdelavi mnenja ni ustrezno upošteval spremenjenega cestišča in obcestnega jarka (po širini in dolžini) niti ni upošteval dejanskih okoliščin v času nezgode, še posebej temnega zimskega časa, megle in spolzkosti cestišča niti kako je to vremensko stanje lahko vplivalo na nastanek nezgode in možnost reagiranja tožnika, ko je zagledal kamen na cestišču. Pri tem ni upošteval, da je tožnik pripeljal izza ovinka oziroma ni navedlo kakšna je bila razdalja od ovinka do kraja nezgode in ali bi tožnik upoštevajoč vremenske razmere kamen sploh lahko videl. Vozilo je bilo poškodovano v nezgodi na način, kot ga je opisal tožnik, pri čemer metri in dolžine, ki jih je sam navajal in čeprav se ne skladajo z izvedenčevimi ugotovitvami, ne morejo voditi do zavrnitve tožbenega zahtevka, saj je tožnik predstavil zgolj svojo laično doživljanje in percepcijo dogodkov. Toženka je bila o vsem takoj seznanjena, zatorej bi lahko izvedla avtentični ogled kraja nezgode, pa tega ni storila niti ni od tožnika zahtevala, da sam fotografira oziroma dokumentira kraj nezgode. Izvedenec je svoje zaključke temeljil na fotografijah posnetih v času ogleda, tj. na popolnoma spremenjenem cestišču, sodišče prve stopnje pa tudi ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka o podobnosti dejanskega cestišča in jarka. Absurdna je ugotovitev izvedenca, da je v času ogleda bila globina jarka 0,4 m, v času nezgode pa na nekaterih mestih 0,5 m, saj je izvedenec sam ugotovil, da je ob njegovem ogledu jarek bil očiščen in poglobljen. Tožnik je k pripombam na izvedensko mnenje priložil fotografijo iz katere je razvidno, da je bila globina jarka v času nezgode bistveno manjša oziroma jarka praktično ni bilo. Izvedenec tudi ni upošteval, da je bilo cestišče preplasteno, zaradi česar vidnih poškodb od kamna tam ni moglo biti, glede vejevja in dreves v jarku (glede na ugotovitev izvedenca, da bi morale na avtu biti sledi od vej), pa tudi sicer iz fotografije na A11 izhaja, da na cesti oziroma v bližini jarka ni bilo večjih vej in podobno. Glede na to, da podvozje tožnikovega avtomobila ni bilo poškodovano, bi bilo treba zaključiti, da jarek ni bil tako globok. Kar pa se tiče ostalih poškodb na vozilu, je tožnik pojasnil kaj vse je bilo poškodovano, njegova odstranitev pločevine na levem sprednjem blatniku, pa ni nič nenavadnega in je šlo zgolj za namen da se ugotovi, kaj vse je poškodovano. Tudi, če bi se pokazalo, da niso vse poškodbe na avtomobilu nastale v nezgodi, pa je to potrebno ustrezno upoštevati pri višini škode, ne pa zaradi tega zavrniti zahtevek. Priča A. A. je jasno izpovedala, da je na kraju nezgode videla dele plastike in kolesnice, prav tako ji je tožnik pokazal kje je bil kamen in kje je zapeljal v jarek. Glede na to, da toženka ni oporekala s strani izvedenca ugotovljeni višini škode na vozilu, naj sodišče druge stopnje odloči še samo o temelju zahtevka.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niti ni napravilo nobene druge pritožbeno izpostavljene kršitve. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju presojalo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navedlo razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo nastalo v škodnem dogodku dne 18. 12. 2017 zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik ter za odločitev navedlo v točkah 6 in 18 do 27 obrazložitve jasne, argumentirane in skrbno obrazložene razloge, ki jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sprejema, saj so pravilni. Takšen dokazni zaključek je sodišče napravilo na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, tj. listinskih in zaslišanju tožnika kot stranke ter prič, njegove mame A. A. in zavarovalnega agenta B. B., pri čemer je bistveno dokazno težo dalo zaključkom izvedeniškega mnenja izvedenca cestno - prometne stroke C. C. (l. št. 78 in nasl.), ki ga je dokazno ocenilo kot strokovnega in popolnega, torej brez pomanjkljivosti in nasprotij. Izvedenec je strokovno utemeljil svoj zaključek, da se glede na nastale poškodbe na vozilu, prometna nezgoda ni zgodila na način, kot ga zatrjuje tožnik.

7. V tej zvezi je najprej zavrniti tožnikova pritožbena izvajanja, da toženka ni ugovarjala nastanku prometne nesreče, temveč zgolj izgubi zavarovalnih pravic, ker tožnik po nezgodi ni poklical policije. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo ter nadaljnjih vlogah konkretizirano ugovarjala načinu nastanka tožnikove prometne nesreče, saj je dvomila v nastanek nesreče v zatrjevanih krajevnih in časovnih okoliščinah, sploh glede na ugotovljene poškodbe na tožnikovem vozilu. Na tožniku je bilo dokazno breme (7. in 212. člen ZPP) glede nastanka škodnega dogodka, tega pa z zadostno stopnjo prepričanja ni zmogel iz razlogov, kot jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Iz tega razloga je tudi povsem odveč polemiziranje, da je bila na toženki avtentična izvedba ogleda kraja nezgode in njeno dokumentiranje.

8. Tožnik v pritožbi nadalje očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih pripomb na izvedensko mnenje in ni sledilo njegovemu predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma postavitvi novega izvedenca cestno – prometne stroke, pri čemer kot poglavitni razlog navaja neupoštevanje spremenjenega stanja cestišča ter vremenskih razmer v času nezgode. Navedeno ne drži, saj se pripombe tožnika na izvedensko mnenje (pripr. vloga z dne 29. 2. 2020, l. št. 102-104) nanašajo (zgolj) na globino jarka ter zimski čas z meglenim in mrzlim vremenom ter spolzko in mastno cestišče, ki pa ga je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju z dne 19. 1. 2020 (l. št. 78 - 94) že upošteval. Iz tega mnenja namreč izhaja (in kar je podrobno obrazloženo v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta obe pravdni stranki že na ogledu kraja nezgode soglašali, da je bilo stanje cestišča spremenjeno, pri čemer je izvedenec nadalje, po primerjavi cestišča na dan nezgode in dan ogleda ugotovil še, da je širina bankin in cestišča ostala nespremenjena, enako širina jarka. Povedano drugače, izvedenec je že v svojem osnovnem izvedenskem mnenju upošteval vse relevantne podatke glede spremenjenega cestišča (tudi, da je tožnik pripeljal izza ovinka), enako glede vremenskih razmer in posledično vidljivosti in možnosti zaviranja (gl. l. št. 90 in 91 spisa), zato ni bilo utemeljenega razloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja ali celo postavitvi novega izvedenca. Zaradi določenih nejasnosti v osnovnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imenovanega izvedenca sicer zaprosilo za dopolnitev izvedenskega mnenja v smislu razjasnitve ali je pri zapisu na str. 16 izvedenskega mnenja prišlo do napake,1 pri čemer je v svoji izjasnitvi z dne 29. 1. 2021 (l. št. 122-124) izvedenec svoje mnenje dopolnil in razjasnil ter ponovno podal zaključek, da se glede na njegove ugotovitve nesreča ni zgodila na mestu in na način, kot zatrjuje tožnik. Posledično ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje sàmo odgovarjalo na strokovna vprašanja.

9. Kar pa se tiče dodatne pritožbene navedbe glede globine jarka, tj., da je bila globina jarka v času nezgode bistveno manjša oziroma jarka ni bilo, zaradi česar ni moglo priti do poškodb podvozja tožnikovega vozila, pa je ugotoviti ne samó, da tožnik do konca prvega naroka ni podal nobenih trditev, da je bila globina jarka zelo majhna oziroma ga sploh ni bilo2, in da je celo sam izpovedal, da je bil jarek globine približno 0,5 m (l. št. 49), pri čemer je do skoraj enakih ugotovitev prišel tudi sodni izvedenec (da je bila globina jarka ob nezgodi na nekaterih mestih približno 0,5 m), zaradi česar je sodišče prve stopnje navedbo o minimalni globini jarka podano v pripombah na izvedensko mnenje pravilno štelo za prilagojene potrebam postopka, ampak sodišče druge stopnje dodatno ugotavlja, da je iz fotografije pod prilogo A11, in katera naj bi odražala stanje cestišča ob nezgodi, razvidno ravno nasprotno, in sicer, da ne gre za plitek jarek, prav tako je v njem polno nečistoč z vejevjem in drugim odpadom. Drugačna pritožbena izvajanja se izkažejo za neutemeljena.

10. Vsa ostala pritožbena izvajanja pa se izkažejo za nerelevantna in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

11. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik sam krije nastale mu stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena). Odgovor na pritožbo, ki ga je podala toženka pa ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP) in je stroške v zvezi z njim dolžna kriti sama. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Izvedenec je zapisal: „Glede na podatke v spisu (ni znanih sledov, natančne pozicije vozila, hitrosti in gibanja vozila) ni mogoče ugotoviti, da ni do vseh ugotovljenih poškodb prišlo na način kot zatrjuje tožeča stranka.“ Slednji zapis toženki in sodišču prve stopnje ni bil jasen, zato je izvedenec pravilno bil pozvan na izjasnitev. 2 V tretji pripr. vlogi z dne 16. 11. 2018 tožnik navaja zgolj, da je bil jarek v času nezgode delno iz kamenja in delno iz zemlje, po preureditve pa je malce drugačen kot je bil prej (torej v času nezgode, op. sodišča).