Jedro

Tožnik ima od kraja bivališča do delovnega mesta javni prevoz na sporni relaciji. Ker javni prevoz obstaja, je tožena stranka tožniku skladno z ZUJF ter Aneksom h KPnd dolžna priznati in izplačati stroške prevoza v višini stroškov prevoza z (najcenejšim) javnim prevoznim sredstvom. V citiranih pravnih aktih ni podlage, da bi tožena stranka od tožnika lahko zahtevala, da za prevoz na delo in z dela uporablja zgolj svoje lastno vozilo, ne pa prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. tč. izreka ter v III. točki izreka (sklep) delno spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi: „ I.1. Sklep Upravne enote A. št. ... z dne 16. 7. 2012 v zvezi s sklepom RS, Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 7. 11. 2012 se spremeni tako, da se tožniku za prevoz na delo in z dela priznajo stroški prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi in sicer: - za obdobje od 1. 6. 2012 dalje na relaciji B.- C.- A..

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti razliko med stroški že izplačane kilometrine in stroški javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na relaciji B.- C.- A. za obdobje od 1. 6. 2012 do 1. 3. 2013. 3. Kar tožnik zahteva več ali drugače (razlika do stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na relaciji B.- C.- A. za obdobje od 2. 3. 2013 dalje ter razveljavitev sklepov), se zavrne.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 82,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep Upravne enote A. št. ... z dne 16. 7. 2012 ter sklep RS, Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 7. 11. 2012; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti razliko med stroški kilometrine in stroški javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na relaciji B.- C.- A. za obdobje od 1. 6. 2012 dalje, ter mu povrniti stroške postopka (I. tč. izreka sodbe). S sklepom je odločilo, da se ne dopusti sprememba tožbe z dne 18. 1. 2013, ki se glasi: „Razveljavi se sklep Upravne enote A. št. ... z dne 16. 1. 2013:“ (I. tč. izreka sklepa). Vrednost spornega predmeta je določilo na 4.000,00 EUR (II. tč. izreka sklepa). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v višini 226,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo in stroške postopka se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku v celoti ugodi. Tožnik izpostavlja, da tako ZUJF kot Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS javnim uslužbencem priznavata povračilo stroškov prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi. Za povračilo stroškov v višini kilometrine, v kolikor obstaja možnost javnega prevoza, v zakonodaji ni pravne podlage. Med strankama ni bilo sporno, da ima tožnik možnost uporabiti javni prevoz. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-444/06-18 z dne 9. 4. 2009 izhaja, da je bil namen zakonodajalca enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju. Na isti relaciji kot tožnik se dnevno vozi več deset uslužbencev, zaposlenih v javnem sektorju (carina, policija, zdravstvo, šolstvo) in prav vsi ostali imajo še vedno, tudi po uveljavitvi ZUJF, priznane stroške v višini javnega prevoza. Le tožena stranka tožniku ni več priznavala stroškov v višini javnega prevoza, s čimer je posegla v pravico do enakosti, priznano s 14. čl. Ustave RS. Sodišče bi moralo odločiti skladno z veljavno zakonodajo in podzakonskimi akti, ne pa v nekakšnem duhu zakona.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

V konkretnem individualnem delovnem sporu med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ima tožnik od kraja bivališča do delovnega mesta javni prevoz na relaciji B.- C.- A.. Sporno vprašanje pa je bilo ali je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza ali v višini kilometrine.

Dne 1. 6. 2012 je stopil v veljavo Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ki je v 168. čl. uredil tudi povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. V 2. odstavku je določil, da zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Nadalje pa je v 7. odst. zapisano, da se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev, za javne uslužbence, za katere povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba, in funkcionarje, pa z uredbo. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (KPnd, Ur. l. RS, št. 40/2012) v 2. odst. 5. čl. določa, da se povrnejo stroški prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ima tožnik od kraja bivališča do delovnega mesta javni prevoz na relaciji B.- C.- A.. Ker javni prevoz obstaja, je tožena stranka tožniku skladno z ZUJF ter Aneksom h KPnd dolžna priznati in izplačati stroške prevoza v višini stroškov prevoza z (najcenejšim) javnim prevoznim sredstvom. Za drugačno materialnopravno stališče v citiranih pravnih aktih ni podlage. V citiranih pravnih aktih ni podlage, da bi tožena stranka od tožnika lahko zahtevala, da za prevoz na delo in z dela uporablja zgolj svoje lastno vozilo, ne pa prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi. Glede na navedeno je bilo potrebno tožnikovi pritožbi ugoditi. Posledično navedenemu je tožena stranka tožniku dolžna priznati povračilo stroškov v višini javnega prevoznega sredstva na relaciji B.- C.- A. od 1. 6. 2012 dalje ter mu od 1. 6. 2012 do datuma odločitve sodišča prve stopnje (1. 3. 2013) tudi izplačati razliko med stroški že izplačane kilometrine in stroški javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na relaciji B.- C.- A.. Višji oz. drugačen tožbeni zahtevek (razlika do stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na relaciji B.- C.- A. za obdobje od 2. 3. 2013 dalje ter razveljavitev sklepov) je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj sme skladno s 311. čl. ZPP sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, še dodaja, da ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe tudi, če ta ni odločila v roku, ampak je odločila po izteku zakonskega roka. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena Zakona o javnih uslužbencih, ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) daje dve možnosti za vložitev tožbe, to je vložitev tožbe zaradi molka organa ter vložitev tožbe v 30 dneh od vročitve delavčevega sklepa komisije. Zmotno je zatorej materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je imel tožnik možnost vložiti tožbo zgolj v roku 30 dni od poteka roka za odločitev komisije, to je do 18. 9. 2012. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom praktično v celoti uspel, zato mu je v skladu z načelom uspeha v postopku tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške postopka v višini 82,00 EUR (sodno takso), ki mu jih mora povrniti tožena stranka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.