Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delodajalec javnemu uslužbencu dolžan povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini cene javnega prevoza, če le-ta obstaja, tudi v primeru, ko je cena javnega prevoza višja od kilometrine.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delodajalec javnemu uslužbencu dolžan povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini cene javnega prevoza, če le-ta obstaja, tudi v primeru, ko je cena javnega prevoza višja od kilometrine.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 16. 7. 2012 in 7. 11. 2012 o povrnitvi stroškov prevoza na delo in z dela ter za plačilo razlike med dejansko izplačanimi stroški v višini kilometrine in stroški, odmerjenimi po cenah javnega prevoza na relaciji Spodnje Gorje – Lesce – Jesenice za obdobje od 1. 6. 2012 dalje. Presodilo je, da ima tožena stranka pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela pravico upoštevati tisti prevoz, ki je na določeni relaciji najcenejši, tudi če je to kilometrina in če na tej relaciji obstaja javni prevoz (ki pa je dražji). Izhajalo je zlasti iz namena pravice do povračila stroškov iz naslova prevoza na delo in z dela ter upoštevalo načelo gospodarnosti pri ravnanju s proračunskimi sredstvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v preostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Izpodbijana sklepa tožene stranke je spremenilo tako, da je tožniku priznalo povrnitev stroškov za prevoz na delo in z dela po cenah javnega prevoza za obdobje od 1. 6. 2012 na relaciji Spodnje Gorje – Lesce – Jesenice, ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne razliko med že izplačano kilometrino in stroški javnega prevoza na zgoraj omenjeni relaciji od 1. 6. 2012 do 1. 3. 2013, kar je tožnik zahteval več ali drugače (razlika do stroškov javnega prevoza na zgoraj omenjeni relaciji za obdobje od 2. 3. 2013 dalje in razveljavitev sklepov) pa je zavrnilo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami, ne pa tudi s pravno presojo sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da mora tožena stranka skladno z določili Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju ZUJF) in Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012) vedno, kadar javni prevoz obstaja, priznati in izplačati stroške prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z (najcenejšim) javnim prevoznim sredstvom. Za stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje v citiranih pravnih aktih ni našlo pravne podlage.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnega vprašanja, ali je glede na namen ZUJF delodajalec javnemu uslužbencu v vsakem primeru dolžan povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza, če le-ta obstaja, tudi v primeru, ko je cena javnega prevoza višja od kilometrine za isto relacijo. Pomembnost spornega pravnega vprašanja utemeljuje z dejstvom, da se le-to nanaša na celotni javni sektor, kar ima lahko pomembne posledice za državni proračun. Navaja razloge in cilje za sprejem ZUJF, iz katerih je razvidno, da je zakonodajalec zasledoval namen povračila najnižjih možnih stroškov prevoza na delo in z dela. Stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi odstopa od tega namena zakonodajalca in tudi od dosedanje enotne sodne prakse. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah VIII DoR 109/2010 in VIII DoR 108/2010 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Pdp 43/2009, Pdp 488/2010, Pdp 288/2012, Pdp 883/2011, Pdp 299/2011, Pdp 1143/2010, Pdp 1092/2010, Pdp 778/2010 in Pdp 447/2010. V zvezi s tem zatrjuje tudi bistveno kršitev določb postopka, in sicer iz 8. in 14. točke drugega 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje sodišču druge stopnje očita odstop od sodne prakse tudi v zvezi s stališčem glede uveljavljanja pravnega varstva po 25. členu Zakona o javnih uslužbencih in se pri tem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 212/2011 ter na odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Pdp 491/2011 in Pdp 631/2011. V zvezi s tem zatrjuje tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega 339. člena ZPP.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367c. člena ZPP). V ostalem pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani.