Jedro

V tem pravdnem postopku drugačnega poteka meje (od sodno že določenega) ni mogoče ugotoviti in vprašanja meje ni mogoče rešiti drugače.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan odstraniti s parc. št. 1669/3 k.o. P. betonski zid višine več kot 3 m in dolžine okrog 15,5 m, leseno žično ograjo ter grmičevje na razdalji okrog 15,25 m, vso okopano drenažno kanalizacijo, kar vse stoji ali poteka ob sverovzhodnem robu te parcele do črte, ki v ravni liniji poteka med točko, označeno s št. 14329, ki je za 71 cm pravokotno odmaknjena od obstoječe žične ograje in tč. 19037, ki je za 91 cm odmaknjena od zunanjega roba obstoječega betonskega zidu, ki leži vzporedno z omenjeno rešetko oz. 92 cm odmaknjena od južnega roba stoječega vogala objekta, v katerem je dvigalo, vse določeno v skici terenske meritve izvedenke M. K. z dne 22.9.2004 (1. odstavek izreka), nadalje, da je dolžan odstraniti s SV dela te parcele podporni zid, betonske jaške, vodovodni zbiralnik in druge objekte (do črte, kot je navedeno v 1. odstavku), ker bo sicer to storila tožeča stranka na stroške toženca (2. odstavek izreka) in tožencu prepovedalo v bodoče posegati v to parcelo čez omenjeno črto (3. odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti tožencu 380.149,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2005 dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej navaja, da je bila tožba vložena že leta 1987 zaradi posega toženca v njeno lastnino, da so se gradbeni posegi po letu 1987 nadaljevali in je tožeča stranka ostala kljub vloženi tožbi v celoti nezaščitena. V tem postopku sodišče s sodbo ni rešilo oz. je zmotno rešilo bistvena vprašanja: ali je tožeča stranka dokazala lastninsko pravico na parc. 1669/3 k.o. P. do točke - mejnikov z oznako 14429 in 19037 in kakšen učinek ima to dejstvo za odločanje v tej pravdi, ali je lastninska pravica, ki je sicer dokazana, močnejša pravna in dejanska podlaga za odločanje v tej pravdi, to je zaradi posega v lastninsko pravico, kot pa na primer institut meje, ki je bila določena po pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v P. N 76/93 na podlagi zadnje mirne posesti in ali ima tožeča stranka, kljub temu, da formalno ni uspela dokazati lastninske pravice v pravdi P 151/92 možnost dokazovanja lastninske pravice tudi v tej pravdi, ki je začela že leta 1987, to je preden je bil začet postopek glede določanja meje v nepravdnem postopku N 76/93 in pravdi P 151/92. Namreč iz napadene sodbe izhaja, da je tožeča stranka uspela dokazati lastninsko pravico na spornem zemljišču, vendar pa sodišče navaja, da mora kljub temu dejstvu spoštovati formalno pravnomočno zaključen postopek P 151/92, v katerem tožeči stranki na tem istem zemljišču ni uspelo dokazati lastninske pravice. Bistvo je, da gre za dva različna postopka in dve različni ugotovitvi sodišča. Gre za vprašanje materialne in formalne pravnomočnosti sodnih odločb. Dejstvo pa je, da v tej zadevi pravnomočna sodba P 151/92 ne more pomeniti res iudicata. Iz napadene sodbe izhaja, da je sodišče tožeči stranki priznalo, da je toženec posegel v njeno lastnino, saj je meja med parcelama 1669/3 in 1669/2 določena z mejniki z oznako 14429 in 19037, da je tožeča stranka svojo parcelo kupila s kupoprodajno pogodbo leta 1975, to je zemljišče do vključno s prej navedenimi mejniki ter da je tožena stranka prav na tem delu zemljišču gradila. Parcelacija parcele 1669/3 je bila istega leta, to je 1975, mejniki, postavljeni leta 1975 pa se po katastrskih podatkih kasneje niso več spreminjali in to vse do danes. To pomeni, da je tožeča stranka dokazala lastništvo svoje parcele tudi na sporni površini. To lastništvo tožeče stranke je tudi vpisano v zemljiški knjigi. Glede navedenega je jasno izpovedala tudi izvedenka M. K., ki je navedla: "Parcela št. 1669/3 k.o. Portorož je bila vzpostavljena pri parcelaciji leta 1975, kar izhaja tudi iz naznanilnega lista 41/75. Mejniki št. 19037 in 14329 so bili postavljeni ob priliki parcelacije leta 1975, kar izhaja tudi iz naznanilnega lista z dne 4.6.1975... Mejniki glede na podatke katastra se v naravi kasneje niso več spremenili. Mejniki se določajo s koordinatami zemljiškokatastrskih točk. Te koordinate so bile določene leta 1975 in se kasneje niso spremenile. Nadalje navaja, da v kolikor se natančneje pogleda zadevo P 151/92 se vidi naslednje: prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navajalo, da se lastninska pravica lahko dokaže le na podlagi priposestvovanja, ne pa na podlagi pravnega posla. V zvezi s tem citira določene razloge omenjene sodbe in navaja, da sodišče tožeči stranki ni dovolilo dokazovati poteka meje skozi čas, ker je štelo, da katastrska meja predstavlja le neko imaginarno črto, ki z realnostjo in s tem lastninsko pravico nima nobene zveze. Pritožba citira tudi zapis iz zapisnika z glavne obravnave z dne 13.10.03 v zadevi P 151/92 in navaja, da je bilo tožeči stranki brez njene krivde preprečeno, da bi se v tem postopku ugotavljala - dokazovala kronologija meje, mejnikov, obnove meje posegov in tako dalje od leta 1975 dalje. Sodišče je nezakonito vodilo postopek in tako tudi odločalo, kar je razvidno iz te pravde, ko je sodišče ugotovilo povsem drugačna dejstva, kot v pravdi P 151/92. Vprašati se je, ali je lastninska pravica, ki je bila dokazana v tej pravdi ostala nezaščitena, ker sta sodišči (prvo in drugostopenjsko) v zadevi P 151/92 grobo kršili načelo poštenega sojenja, kar je ustavna kategorija, ki ga mora upoštevati tudi sodišče v tej pravdni zadevi. To tem bolj, ker gre v osnovi za drugo pravdo z drugačno pravno in dejansko podlago. Drugi razlog, da je odločitev napadene sodbe nepravilna je ta, da je bila v zadevi P 151/92 oz. bolje v zadevi N 76/93 meja določena po zadnji mirni posesti, ki je glede na rangiranje pravne moči posesti ali lastninske pravice v podrejenem položaju glede na lastninsko pravico, saj je posest izvedena iz lastninske pravice. Pojmovno je nemogoče, da bi tožeča stranka izgubila lastninsko pravico zgolj zaradi posesti toženca, če niso nastopili pogoji za priposestvovanje na strani toženca. V kolikor to ni tako, potem je pravni sistem obrnjen na glavo, saj se zaradi administrativnih napak v katastru ali povsem nepoštenega sojenja sodišča v zadevi P 151/92 lahko zgodi, da lastninska pravica ni zaščitena, ampak da se jo samovoljno kroji z arbitrarnim odločanjem na podlagi zadnje mirne posesti. To pomeni, da lastninska pravica dejansko z ustavo in zakoni ni zaščitena. Vse varstvo lastninske pravice dejansko ne obstaja. Tretji razlog je ta, da tožbeni zahtevek v tej pravdi ni nastal kot nekakšna potreba po nadaljevanju pravde P 151/92, ampak že leta 1987, ko se glede meje še ni govorilo, ampak se je že v tožbi z dne 6.8.1987 navajalo, da je toženec posegel v parcelo tožnika za 85 cm po celotni dolžini. Tak poseg je bil ugotovljen tudi v tej pravdi. Tudi zato tožeča stranka lastninske pravice na spornem zemljišču ni izgubila. Nemoralno in v nasprotju s pravnim redom in smislom obstoja sodstva je napadena sodba, da sodišče ureja mejo na podlagi nasilno vzpostavljene meje s strani toženca, ker je s potekom časa nastopilo tako imenovano legitimno stanje domnevno zadnje mirne posesti. Naslednji razlog, ki v celoti jemlje materialnopravno podlago v sodbi je ta, da sodišče lastninske pravice na spornem zemljišču na strani toženca sploh ni ugotavljalo, jasno je, da je nima, da je ni nikoli pridobil, ne s priposestvovanjem ne na podlagi nakupa. V kolikor toženec lastninske pravice nima, obenem pa jo ima tožeča stranka, bi moralo sodišče o tej zadevi odločati meritorno, ne pa procesno in se pri tem sklicevati na formalno pravnomočno zaključen postopek v zadevi P 151/92. Nadaljnji razlog je ta, da gre v tej zadevi za povsem drugačen zahtevek, saj med zahtevkom v tej pravdi in v pravdi P 151/92 ni identičnosti. Sodišče bi moralo v tej zadevi odločati meritorno, to je, kdo ima na sporni površini lastninsko pravico in kdo je v to lastninsko pravico posegel in kdaj, kako je posegel. V kolikor se sodišče sklicuje na pravnomočno sodbo P 151/92 bi moralo tudi upoštevati, kakšna naziranja je prvostopno in drugostopno sodišče navedlo glede pravnomočnega sklepa N 76/93. Pravda P 151/92 je bila le poskus, da bi se sporna mejna površina priključila zemljišču, ki je v lasti tistega, ki močnejšo pravico v pravdi uveljavlja. To močnejšo pravico pa je ob zaključku nepravdnega postopka N 76/93 tožeča stranka uveljavljala istočasno v pravdi P 151/92, kot tudi v tej pravdi. Tožeča stranka glede uveljavljanja lastninske pravice na spornem zemljišču v tej pravdi ni bila prekludirana, glede na sklep N 76/93 in tudi zaradi tega sklepa in zaradi zadeve P 151/92 ji pravica do dokazovanja lastninske ni bila onemogočena in ne odvzeta, je ni mogla izgubiti. Obstoj ali neobstoj lastninske pravice na spornem zemljišču je le eno izmed dejstev, ki se v pravdah ugotavljajo in sodišče v tej pravdi ni bilo vezano na odločitev v pravdi P 151/92. Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Res je tožnik vložil tožbo zaradi vznemirjenja lastninske pravice že daljnega leta 1987 in trdil, da je toženec postavil mejni zid in žičnato ograjo na njegovi parceli. Gre za negatorno tožbo, vloženo po 42. čl. takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, v kateri mora tožnik trditi in dokazati poseg, za katerega je toženec odgovoren in trditi ter po potrebi dokazati svojo lastninsko pravico. Ker so bili sporni posegi izvršeni ob meji, meja pa je bila med strankama sporna, je moralo sodišče prve stopnje v tej pravdi ugotoviti, na čigavem svetu je prišlo do zatrjevanega vznemirjanja. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o tem, da poseg ni bil izvršen na parceli tožeče stranke, oprlo na pravnomočno končan sodni postopek za določitev meje ter na rezultat pravde opr. št. P 151/92. Ugotovilo je sicer, da po podatkih katastra meja poteka tako, kot jo zatrjuje tožeča stranka, vendar pa je bila meja med parcelo tožeče in tožene stranke določena v nepravdnem postopku drugače, tožeča stranka pa v pravdnem postopku, sproženem skladno z določbo 137. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, močnejše pravice ni uspela dokazati. Po tako določeni meji pa se sporni objekti ne nahajajo na parceli tožeče stranke. Kot izhaja iz obrazložitve pritožbe, tožeča stranka teh ugotovitev ne izpodbija, meni pa, da odločitev ni pravilna, ker temelji na prej omenjenih sodnih postopkih, predvsem na odločitvi iz pravdne zadeve opr. št. P 151/92. Po mnenju pritožbenega sodišča je celotno pritožbeno razlogovanje zmotno. Polemiziranje pritožbe z odločbami, izdanimi v pravdni zadevi opr. št. P 151/92 ter v nepravdni zadevi N 76/93, ne more biti uspešno, saj pravilnosti teh odločb pritožbeno sodišče v tem postopku ne more preizkušati. Zadevi sta pravnomočno zaključeni, meja je bila v nepravdnem postopku pravnomočno določena, v pravdnem postopku, ki je sledil nepravdnemu, tožeča stranka močnejše pravice ni dokazala in zato tudi ne drugačnega poteka meje. V negatorni pravdi pa mora sodišče prve stopnje (tudi pritožbeno sodišče) ob ugotavljanju čigavo je sporno zemljišče (na katerem je bilo vznemirjanje), upoštevati pravnomočno odločitev v postopku za določitev meje (v konkretnem primeru mejo, ki je bila določena v nepravdnem postopku). V tem pravdnem postopku zato drugačnega poteka meje (od sodno že določenega) ni mogoče ugotoviti in vprašanja meje ni mogoče rešiti drugače (kot v nepravdnem postopku N 76/93 in pravdnem postopku P 151/92). Enako neuspešno se pritožba sklicuje na mnenje izvedenke K., saj potek meje po podatkih katastra ni sporen. Ni res, da iz sodbe izhaja, da je tožeča stranka uspela dokazati lastninsko pravico na spornem zemljišču. Uspela je dokazati le, kar je navedeno že zgoraj, da meja po podatkih katastra poteka tako, kot jo sama zatrjuje v tožbi. Na vsa tri vprašanja, navedena na drugi strani pritožbe, sodba daje ustrezne in pravilne odgovore, zato so v zvezi s tem podani očitki popolnoma neutemeljeni. Sodišča prve stopnje je o stvari odločilo meritorno, kar jasno izhaja iz sodbe. Neutemeljena pa je tudi graja, da sodišče ni ugotovilo lastninske pravice toženca na spornem zemljišču. Tudi odgovor na to vprašanje izhaja iz sodbe in ima manjšo težo, kot mu jo pripisuje tožeča stranka. V tej pravdni namreč ni pomembno ali ima na spornem zemljišču toženec lastninsko pravico, pomembno je ali jo ima tožeča stranka. Tožeča stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni dokazala, s tem zaključkom pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Upoštevaje vse zgoraj navedeno, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).