Jedro

Ker tožniki niso uspeli niti s tožbo za uveljavitev močnejše pravice v pravdnem postopku, poteka meja med zemljišči strank tako, kot je določena v nepravdnem postopku. Odločitev o negatorni tožbi je zato enostavna. Zaradi načela vezanosti na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju, ki se kaže v zahtevi, da sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialni pravici in o tem vprašanju ne sme soditi ponovno (in še manj drugače), se pokaže, da tožniki niso dokazali (so)lastninske pravice na tistem delu zemljišča, kjer je toženec gradil, kopal in sadil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec s parc. št. 1669/3 k.o... odstraniti betonski zid, žično ograjo, grmičevje, kanalizacijo, podporni zid, betonske jaške, vodni zbiralnik in druge objekte. Tožnike je zavezalo, da morajo tožencu povrniti 380.149 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2005 dalje.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniki niso lastniki tistega dela zemljišča, na katerem je toženec gradil, kopal in sadil. To namreč izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, izdane v postopku za določitev meje.

Zoper to sodbo so tožniki vložili revizijo "iz vseh revizijskih razlogov" in predlagajo, naj jo revizijsko sodišče spremeni tako, da njihovi pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni v ugoditev tožbenemu zahtevku. Menijo, da sodišče ne bi smelo upoštevati pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu z dne 13.10.2003, P 151/92, saj tožbena zahtevka nista identična, zaradi kršitev načela poštenega sojenja pa ta sodba tudi ni postala materialno pravnomočna. Nato navajajo več odlomkov iz omenjene sodbe ter iz sodbe Višjega sodišča v Kopru, s katero je bila zavrnjena njihova pritožba zoper to sodbo ter poudarjajo, da zaradi grobih kršitev morale, zakona in Ustave sodba o tožbenem zahtevku za ureditev meje na podlagi močnejše pravice ni "materialnopravno" pravnomočna. Zdi se jim, da ni mogoče izgubiti lastninske pravice zgolj zaradi zadnje mirne posesti, zlasti, če zadnja mirna posest temelji na samovoljnih posegih.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, vendar ta nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Tožniki so zahtevali varstvo (so)lastninske pravice na parc. št. 1669/3 k.o... pred toženčevim vznemirjanjem, ker naj bi na delu te parcele zgradil betonski zid, leseno žično ograjo, posadil grmičevje, vkopal drenažno kanalizacijo ter postavil betonske jaške, vodovodni zbiralnik in druge objekte. Njihova tožba je negatorna (prvi odstavek 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - ZTLR), kar pomeni, da bi morali dokazati svojo (so)lastninsko pravico na parceli št. 1669/3, ter da jih je toženec v tej pravici protipravno vznemirjal. Medtem ko toženčeva ravnanja niso sporna, je (bilo) sporno vprašanje lastništva. Ne same parcele št. 1669/3, pač pa njenih mej, oziroma prostorski obseg (so)lastninske pravice tožnikov. To je tipično predhodno vprašanje (13. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Usoda negatorne tožbe je namreč odvisna od predhodne rešitve mejnega spora (s katerim se odloči o prostorskem obsegu lastninske pravice).

To vprašanje je pravnomočno rešeno s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu N 76/93, po katerem sporna mejna površina, na katero je omejena toženčeva aktivnost (postavitev zidu, ograje, zbiralnika in drugih objektov, vkop kanalizacije, itd.), ne pripada parc. št. 1669/3, kar pomeni, da je zunaj prostorskih meja (so)lastninske pravice tožnikov. Ker tožniki niso uspeli niti s tožbo za uveljavitev močnejše pravice v pravdnem postopku (ki ima naravo izrednega pravnega sredstva), poteka meja med zemljišči strank tako, kot je določena v nepravdnem postopku. Odločitev o negatorni tožbi je zato enostavna. Glede na načelo vezanosti na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju, ki se kaže v zahtevi, da sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialni pravici in o tem vprašanju ne sme soditi ponovno (in še manj drugače), se pokaže, da tožniki niso dokazali (so)lastninske pravice na tistem delu zemljišča, kjer je toženec gradil, kopal in sadil. Zaradi učinkov pravnomočnosti, ki se kažejo tudi v tem, da kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično (ugotovitveni učinek je bistvo materialne pravnomočnosti, ki pomeni, da odločba avtoritativno in dokončno določa, kaj je v konkretnem primeru prav), je brez pomena revizijska kritika rešitve predhodnega vprašanja.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).