Jedro

Pravilen je pristop obeh sodišč, ko obravnavata časopisni članek kot celoto in se ne ukvarjata zgolj s tistimi njegovimi deli, ki jih izpostavlja tožba. S tem v zvezi je bistven zaključek, da se je toženi novinar v članku analitično osredotočil na dogajanje v zvezi s finančnimi posli podjetja S., ravnanje policije (pri čemer je bila poudarjena vloga kriminalističnega inšpektorja) pa je bilo predstavljeno v kontekstu avtorjeve teze o vpletenosti države v posle S. ter na podlagi informacij in dokumentov, ki jih je pisec dobil od delavcev S. Predstavljeni zaključek sodišča formira relevantno polje za odločanje o tem, ali je novinar ravnal protipravno in je s tem podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti obeh tožencev. S tem v zvezi je pomembno razmerje med upravičenim varovanjem tožnikove časti in ugleda ter svobodo časnikarskega ustvarjanja tožencev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek v zvezi z negmotno škodo, ki naj bi mu nastala zaradi objave članka v reviji A. dne 19.1.1993, katerega avtor je bil B. B. 2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti zavrnilni sodbi sodišča prve stopnje.

3.Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik ne oporeka ugotovitvi obeh sodišč, da je sporni članek sestavljen iz več sklopov. Pri tem pa ni mogoče spregledati, da je tožnikovo ime omenjeno v sklopih članka s podnaslovoma "Policijska država" in "Država ščiti državo", torej v zadnjem delu članka "S. lestev groze". Dejstvom iz prvega dela članka oziroma sklopov članka, ki so namenjeni predstavitvi akreditivnega posla, ekonomski problematiki akreditivne zadeve S. ter opisu vlog posameznih udeležencev pri tem poslu, tožnik nikoli ni oporekal. Gre za predstavitev določenega plačilnega instrumenta, preko katerega naj bi si država v postopku osamosvajanja skušala zagotoviti določene privilegije. S tem v zvezi je drugi toženec vsekakor vložil določen trud, povezan s študijem strokovne literature, posvetovanjem z ustreznimi strokovnjaki s tega področja, preverjanjem strokovnih informacij in podobno. Ob tem se izkaže za napačno izhodišče, da je treba članek striktno obravnavati kot celoto, saj je nujno ločen v več delov, tožnik pa je le za en del trdil, da posega v njegove osebnostne pravice. Tudi tožnik ni dobil jasnega odgovora, ali je sodišče zapise v članku, ki se nanašajo na tožnika, obravnavalo kot informacije o dejstvih ali kot vrednostne sodbe. Od tega je namreč odvisna presoja nedopustnosti ravnanja drugega toženca. Ravnanje pa je nedopustno in protipravno v obeh primerih: če gre za informacijo o dejstvih, ker je neresnična, če gre za vrednostno sodbo, pa zato, ker gre za žaljivo vrednostno sodbo o njem in njegovem delu. Kot je tožnik zapisal že v pritožbi zoper sodbo prve stopnje, je izključitev protipravnosti sodišče prve stopnje ugotovilo samo s tem, da je drugi toženec imel upravičen razlog, da je verjel v resničnost napisanih dejstev o tožniku in njegovem delu, s tem pa ni ugotovilo nobenega razloga za morebitno izključitev protipravnosti žaljivih vrednostnih sodb, s katerimi je toženec v članku razžalil tožnika (kaj drugega pa naj bi predstavljali zapisi, ki drug za drugim tožniku očitajo kršitve ustave, zakonov in celo suverenosti tuje države?). Zato tudi sodba druge stopnje vsebuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz nje ne izhaja, ali je to, kar je drugi toženec v članku napisal, poročilo o dejstvih, ali izražajo njegove žaljive vrednostne sodbe o tožniku in njegovem delu. Sodišče druge stopnje daje preveliko težo odločitvi kazenskega sodišča. Kršitev osebnostnih pravic se lahko stori tudi z dejanji, ki nimajo znakov kaznivega dejanja. Utemeljenost razlogov, da je novinar verjel v resničnost napisanega kot element kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, samo po sebi ne izključuje protipravnosti kot predpostavke deliktne odgovornosti za kršitev osebnostne pravice že zato, ker so za oceno utemeljenosti teh razlogov v drugem odstavku 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR uzakonjena strožja merila poklicne skrbnosti. Razlogi, ki izključujejo protipravnost in obstoj kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 108. členu tedaj veljavnega Kazenskega zakona SRS, ne izključujejo protipravnosti kršitve obravnavane osebnostne pravice do časti in dobrega imena. Razlogi sodbe pritožbenega sodišča so nejasni in delno tudi v nasprotju s spornim člankom v zvezi z obrazlaganim elementom protipravnosti. Iz članka ni razvidno, da bi sporne očitke izrekli prizadeti ljudje, saj so ti očitki napisani brezpogojno. Če novinar pridobi informacijo od določenih prizadetih oseb, bi lahko pričakovali, da bo spoštoval temeljna načela kodeksa novinarjev in zato zapisal, da gre za enostranske izjave udeleženih oseb ali nepotrjene vesti. Novinar bi moral informacije preveriti ali pa jih podati tako, da bi bilo jasno, da gre za nepreverjene govorice. Ko se sodišče druge stopnje sklicuje na določene časopisne članke, je treba omeniti, da se ti članki nanašajo na sam akreditivni posel in delovanje predlogov posameznih organov, organizacij in posameznikov pri tem poslu, noben od teh člankov pa ne obravnava dela kriminalistične policije ali dela tožnika kot osebe, ki bi vodil vse niti v preiskavi tega posla. Sodbi nimata razlogov o tem, na podlagi česa je imel drugi toženec upravičen razlog, da je verjel v resničnost tega, kar je zapisal o tožniku in njegovem delu. Edino, kar bi lahko govorilo v prid novinarjevem pisanju, je bila kazenska ovadba, ki jo je zoper tožnika vložil obdolženi Sl. S tem v zvezi toženec ni zapisal, da je bila kazenska ovadba zavržena in je bila odločitev javnega tožilca pravnomočna že pred objavo članka. Nejasen je zapis pritožbenega sodišča, da je bila kritika tožnika morda res preostra, pri tem pa mora tožnik ob upoštevanju pomembne funkcije prenesti tudi takšno kritiko. Tožnik je v času objave članka opravljal dela kriminalističnega inšpektorja in ni bil funkcionar. Drži sicer, da mora biti človek, ki se odloči za opravljanje javnih nalog, v večji meri pripravljen na morebiti zelo kritične neprijetne besede, vendar pa je teža te okoliščine odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo nalog oziroma javnosti nastopanja gre (tako na primer odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-462/02-17). Pri tožniku ta stopnja tedaj ni bila visoka - ko jo sodišči ocenjujeta kot zelo visoko, očitno napačno izhajata iz tožnikovega sedanjega položaja oziroma funkcije, ki jo je začel opravljati avgusta 1994. S tem v zvezi naj bi pritožbeno sodišče zmotno tehtalo ustavno pravico do nedotakljivosti osebnosti in osebnega dostojanstva ter ustavno pravico svobode javnega izražanja. Tožnik ves čas trdi, da novinarjeva subjektivna ocena ni bila v skladu z etičnimi merili. Očitki, da je kot kriminalistični inšpektor kršil ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, kršil zakon o kazenskem postopku, protipravno jemal prostost, izsiljeval izpovedbe, na drugi strani pa osebno ščitil določene ljudi, so najhujši, ki jih je lahko pri opravljanju te službe sploh dobil. Tako zapisane, večkrat ponovljene obdolžitve, so že sami po sebi objektivno žaljive in se je tega drugi toženec nedvomno moral zavedati (podobno npr. sodba VS RS, opr. št. II Ips 179/98 in sklep VS RS, opr. št. II Ips 546/2000). Drugi toženec je vedel ali pa bi moral vedeti, da tožnik ni bil spoznan za krivega kaznivih dejanj, za katere ga je obdolževal in bi zato moral tudi vedeti, da s svojim pisanjem krši načelo domneve nedolžnosti. Kriminalistična preiskava je praviloma tajna in zato toženec z javno objavljenim zapisom o lastni oceni dela policije in tožnika, ni z ničemer prispeval k obveščenosti javnosti, pa tudi ne k višji ravni varovanja človekovih pravic. Revidentovo stališče je, da je ravnanje toženih strank protipravno, podana pa je tudi njuna odgovornost, kot tudi vsi drugi elementi civilnega delikta.

4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ta pa je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5.Revizija ni utemeljena.

6.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah jasno navedenih revizijskih razlogov, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, pri odločanju ni mogoče upoštevati revizijskih trditev o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

7.Pravilen je pristop obeh sodišč, ko obravnavata časopisni članek kot celoto in se ne ukvarjata zgolj s tistimi njegovimi deli, ki jih izpostavlja tožba. S tem v zvezi je bistven (pravilni) zaključek, da se je toženi novinar v članku analitično osredotočil na dogajanje v zvezi s finančnimi posli podjetja S., ravnanje policije (pri čemer je bila poudarjena vloga kriminalističnega inšpektorja) pa je bilo predstavljeno v kontekstu avtorjeve teze o vpletenosti države v S. posle ter na podlagi informacij in dokumentov, ki jih je pisec dobil od delavcev S. 8.Predstavljeni zaključek sodišča formira relevantno polje za odločanje o tem, ali je novinar ravnal protipravno in je s tem podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti obeh tožencev. S tem v zvezi je pomembno razmerje med upravičenim varovanjem tožnikove časti in ugleda ter svobodo časnikarskega ustvarjanja tožencev. Na kazensko pravnem področju je to razmerje razrešeno v členih 169 in 171 sedaj veljavnega kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94), ki sta enaka 106. in 108. členu prejšnjega Kazenskega zakona Socialistične republike Slovenije, ki je bil v veljavi v času objave spornega časopisnega članka (19.1.1993). Po določilu tretjega odstavka 169. člena KZ (prej 106. člena) dejanje, ki bi sicer pomenilo razžalitev, izgubi element protipravnosti, če se je kdo o kom žaljivo izrazil, med drugim pri izvrševanju časnikarskega poklica, če to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja. Po določilu četrtega odstavka 171. člena KZ (prej 108. člena) je žaljiva obdolžitev izgubila element protipravnosti, če je storilec dokazal resničnost svoje trditve, ali če je dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnosti tistega, kar je trdil ali raznašal (kar pa ni izključevalo razžalitve). Predstavljeni kriterij izključitve protipravnosti se uporablja tudi na odškodninskem področju1. 9.Sodišči se res nista posebej opredelili glede vsakega posameznega novinarskega zapisa z vidika, ali gre za trditev o dejstvih (ki je lahko predmet testa resničnosti) ali pa za mnenje, vendar je iz konteksta nedvomno razvidno, da kolikor gre za trditve o dejstvih, bazirajo te trditve na informacijah oseb, zaposlenih pri S., mnenje pa predstavlja komentar predstavljenih dejstev. S tem v zvezi je sprejemljivo stališče sodišča, da je imel novinar utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar so mu (o delu policije) povedali nekateri delavci S., glede na dominantno tezo članka o vpletenosti države v S. posle. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da novinar spornih trditev ni zapisal z namenom zaničevanja tožnika. Takšno sklepanje logično izhaja iz ugotovitev, da je tožnik v članku omenjen le v kontekstu širše predstavitve dogajanja v zvezi s posli podjetja Slovin in države, toženec pa tožnika tudi ni osebno poznal. Ob takšnem stanju stvari je tudi pravilen materialnopravni zaključek pritožbenega sodišča, da toženca z objavo spornega časopisnega članka nista ravnala protipravno in zato ni podana njuna odškodninska obveza.

10.Revizijsko sodišče ni posebej presojalo tistih revizijskih trditev, ki niso odločilnega pomena v zvezi s predstavljenim materialnopravnim kontekstom odločanja.

11.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev revizijskih stroškov (načelo uspeha).

Op. št. 1: Vrhovno sodišče se je o tem vprašanju že izreklo, na primer v sodbi II Ips 272/2000 z dne 7.12.2000, primerjaj tudi mag. Dunja Jarek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 786.