Jedro

Že v času, iz katerega izvira sporno razmerje, je tako veljalo, da mora lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvrševati upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost. Glede časa, potrebnega za priposestvovanje, je bilo na razširjeni občni seji Zveznega vrhovnega sodišča 4.4.1960 sprejeto načelno mnenje, da znaša doba, potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini dvajset let in ne več trideset let, kot so določala pravna pravila bivšega ODZ. Sodna praksa je tako dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice. Prepoved iz 55. člena ZTLR se nanaša le na tista družbena sredstva, ki jih je imela v upravljanju določena družbena pravna oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja služnostne pravice hoje in vožnje vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2/10 k.o. Zg. v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2/1 in 2/11 k.o. Zg.

in opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke na spornih parcelah. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 162.730,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2003 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za priposestvovanje stvarne služnosti poleg priposestvovalne dobe treba ugotoviti tudi dejstvo, da lastnik služne stvari izvrševanju stvarne služnosti ni nasprotoval. Ne glede na ugotovitev, da je tožeča stranka toženi branila uporabo sporne poti, je sodišče prve stopnje vseeno odločilo, da je tožena stranka stvarno služnost priposestvovala. S svojim ravnanjem je toženec zlorabljal zaupanje lastnika, služnost pa izvrševal s silo oziroma zvijačno. Pravno napačno je stališče, da tožeča stranka ni dokazala, da lastnik gospodujočega zemljišča sporne poti ne bi uporabljal nemoteno dvajset let. Na strani tožene stranke je, da dokaže pridobitev služnosti s priposestvovanjem.

Priposestvovanje na nepremičnini, ki je v družbeni lasti, ni mogoče. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma ni navedlo časovnega razdobja, od kdaj do kdaj je tožena stranka sporno pot uporabljala in ali je bila v dobri ves čas priposestvovalne dobe. Zaradi tega je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpovedbi priče M. F. je več nelogičnosti. Ni jasno, zakaj je vzpostavil novo pot do svoje parcele, če je tudi sam služnost priposestvoval. Priča V. S. je nečakinja toženca. Čeprav je J.E. povedala, da ne ve, kje so vozili pred letom 1961, se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na njeno izjavo.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja predstavlja pravno pravilo o pridobitvi stvarne služnosti na podlagi samega zakona, ki določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (analogna uporaba prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90, v nadaljevanju ZTLR). ZTLR, ki je sicer pričel veljati 1.9.1980 (90. člen ZTLR) je glede stvarne služnosti uzakonil stališča, ki so se oblikovala v dotedanji sodni praksi na podlagi pravnih pravil bivšega Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Že v času, iz katerega izvira sporno razmerje, je tako veljalo, da mora lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvrševati upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost. Glede časa, potrebnega za priposestvovanje, je bilo na razširjeni občni seji Zveznega vrhovnega sodišča 4.4.1960 sprejeto načelno mnenje, da znaša doba, potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini dvajset let in ne več trideset let, kot so določala pravna pravila bivšega ODZ. Sodna praksa je tako dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice (Poročilo VS SRS, št. 1/86).

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožena stranka izpolnila vse zakonske pogoje za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem.

Res je sicer, da je tožeča stranka, potem ko je v letu 1960 postala lastnica parc. št. 2/12, nekaj let pozneje pa lastnica parc. št. 2/1, vztrajno nasprotovala izvrševanju stvarne služnosti s strani tožene stranke, vendar pa je to ob stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa ga sprejema, da je tožena stranka oziroma njeni pravni predniki v tem trenutku stvarno služnost že priposestvovala, brez pomena. Pridobljena služnost zaradi nasprotovanja lastnika služne stvari ne preneha, ampak je poleg njegovega upiranja potrebna še opustitev izvrševanja služnosti s strani lastnika gospodujoče stvari (primerjaj prvi odstavek 58. člena ZTLR). Česa takega pa tožeča stranka ne zatrjuje.

Pravno zmotno je mnenje tožeče stranke, da bi morala biti posest stvarne služnosti tožene stranke dobroverna. Poleg dveh pozitivnih pogojev (dejansko izvrševanje na strani služnostnega upravičenca in nenasprotovanje temu s strani lastnika služne stvari), o čemer je že bil govor, mora biti izpolnjen le še negativni pogoj pristne posesti (primerjaj drugi odstavek 54. člena ZTLR). To pomeni, da dobroverna posest ni pogoj za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem.

Čeprav sodišče prve stopnje ni enoznačno zapisalo, od kdaj do kdaj je tožena stranka oziroma njeni pravni predniki uporabljala sporno pot, pa je vendarle dovolj natančno opredelilo časovni okvir, v katerem je bil izpolnjen pogoj dvajsetletne priposestvovalne dobe. Navedlo je, "da se je sporna pot že pred tem, ko je postal tožnik lastnik parcel, po katerih poteka sporna pot, uporabljala več kot dvajset let". Pri tem je materialnopravno pravilno izhajalo iz dokaznega bremena tožeče stranke, ki mora dokazati, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem. Pritožbeni očitek, "da tožeča stranka ni dolžna dokazovati negativnih dejstev v zvezi s priposestvovanjem", naperjen proti zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da toženec oziroma njegovi pravni predniki sporne poti ne bi nemoteno uporabljali dvajset let, je zavajajoč in zato nekorekten. Le-ta predstavlja namreč samo del celovite in podrobne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je najprej raziskovalo, ali je tožena stranka uspela dokazati obstoj stvarne služnosti, nato pa se je opredelilo še do ugovorov tožeče stranke, katerih namen je bil ovreči trditve tožene stranke.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da je tožena stranka oziroma njegovi pravni predniki sporno pot že pred letom 1960 uporabljala za potrebe hoje in vožnje z voli, traktorjem in vozovi, ne da bi lastniki služnih zemljišč temu nasprotovali, in njegovo dokazno oceno v celoti sprejema. Ta temelji prvenstveno na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti ustvarilo glede na stanje na glavni obravnavi, ko je lahko najbolj kompetentno sklepalo o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpovedi prič M.F. in J.E., ki sta skladno izpovedala, da se je sporna pot že ves čas uporabljala za potrebe parc. št. 2/10, ki je last tožene stranke. Tožeča stranka skuša dejstvu, da so pot uporabljali tudi drugi, ne pa samo toženec in njegovi pravni predniki, pripisati drug pomen, kot mu ga je dalo samo sodišče prve stopnje. Slednje je kot pravno odločilno pravilno štelo samo izvrševanje služnosti s strani tožene stranke in njegovih prednikov, medtem ko je okoliščino, da so sporno pot uporabljali tudi lastniki, ki imajo ali pa so imeli parcele poleg toženčeve parc. št. 2/10, uporabilo le kot indic za sklepanje o resničnosti s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva, da so njeni pravni predniki po poti dolga leta hodili in vozili. Prav nič ni nelogično, če se je M.F. kljub priposestvovanju stvarne služnosti odločil, da si uredi drug dostop do svoje parcele. Načini reševanja spornih razmerij med ljudmi so različni. Pri tehtanju prednosti in pomanjkljivosti, ki jih prinaša sodni postopek, se utegne pogosto izkazati, da sodno varstvo pravic materialnega prava ni vedno najsmotrnejše. Glede priče J. E. pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje povsem verno povzelo njeno izjavo, da ne more izpovedati, kje so vozili pred letom 1961, saj se je takrat šele preselila v B.. Poskus ovreči verodostojnost priče V.S. je jalov, saj se sodišče prve stopnje pri presoji, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem, sploh ni naslonilo na njeno izpoved.

Priposestvovanje stvarne služnosti na parc. št. 2/1 in 2/11 k.o. Zg.

ni bilo izključeno, saj nobena ni predstavljala družbnega sredstva v družbeni pravni osebi v smislu 55. člena ZTLR. Primerjava 29. člena in 55. člena ZTLR pokaže, da je pojem družbenega sredstva v družbeni pravni osebi iz 55. člena ZTLR ožji pojem kot pa pojem družbene lastnine 29. člena ZTLR. Vsebinski pomen "družbenega sredstva v družbeni pravni osebi" je bil glede na takratne razmere opredeljen v

265. členu Zakona o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76, v nadaljevanju ZZD), po katerem družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi oziroma ki so materialna osnova za uresničevanje funkcije v tej družbeni pravni osebi. Tako opredeljen pojem družbenega sredstva v družbeni pravni osebi izraža načelo pripadnosti takega sredstva v upravljanje določeni družbeni pravni osebi. To pomeni, da se je prepoved iz 55. člena ZTLR lahko nanašala le na tista družbena sredstva, ki jih je imela v upravljanju določena družbena pravna oseba. Iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 538 k.o. izhaja, da se je pri sporni parc. št. 10.10.1960 vknjižila pravica uživanja te nepremičnine v korist tožeče stranke v smislu določil Uredbe o zidanju stanovanjskih hiš delavcev in uslužbencev (Ur. l. FRJ št. 23/51 - Ur. l. SFRJ št. 15/65, v nadaljevanju Uredba). V skladu s 5. členom Uredbe se je lahko investitorju zaradi zidave lastne stanovanjske hiše v brezplačno uživanje in za nedoločen čas dodelil potreben svet iz sklada splošnega ljudskega premoženja. S prenosom lastninske pravice na hiši se je prenesla tudi pravica uživanja sveta (peti odstavek 5. člena Uredbe). Tudi zemljiškoknjižni vpis o vknjižbi parc. št. 2/11 kot družbene lastnine (odločba Okrajne komisije za agrarno reformo v Kranju z dne 18.5.1948, št. 10/1-48) v upravi občine, ki je bila temeljna družbenopolitična skupnost (183. člen Ustave SRS, Ur. l. SRS, št. 6/74 s kasnejšimi spremembami), ne pa družbena pravna oseba (primerjaj 37. člen ZZD), ne izkazuje, da bi bilo zemljišče družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi.

Ker je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo ne očitane ne po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).