Jedro

Ustavne pravice iz 21., 22., in 35. člena Ustave RS so osebnostne pravice, katerih varstvo ureja 134. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Pritožnika imata tako za zatrjevano kršitev njunih osebnostnih pravic (iz 21., 22. in 35. člena Ustave RS) zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku pred rednim sodiščem, zato ni izpolnjena ena izmed bistvenih procesnih predpostavk za vodenje subsidiarnega upravnega spora, to je, da zoper akt ali dejanje, s kateri se posega v ustavne pravice, ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim ali specializiranim sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnika), vloženo zaradi kršitve ustavnih pravic.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zavrglo, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za njeno vložitev oziroma ker je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.

3. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje sta pritožnika vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Sklicujeta se na odločitve sodišča prve stopnje U 194/2008 in III U 323/2014 ter Vrhovnega sodišča I Up 660/2011 in IV Ips 61/2015. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnika sta s tožbo v upravnem sporu, vloženo po 4. členu ZUS-1, predlagala, da naj sodišče prve stopnje ugotovi, da je bilo 1. 6. 2016 z dejanjem ter opustitvijo dolžnega ravnanja tožene stranke v postopku prijave prekrška poseženo v človekove pravice obeh pritožnikov iz 21., 22., 33. in 35. člena Ustave RS, in sicer preko policistov, ki nista poskrbela za vzdrževanje javnega reda in miru, nista odkrivala in preiskala prijavljenega prekrška, nista odkrila storilca, nista preprečila ponovitve prekrška, nista zasegla video posnetkov in glasbila in nista o prekršku zbrala nobenih dokazov, policist B. B. pa je pritožniku nezakonito izdal plačilni nalog. Sodišče prve stopnje naj toženi stranki tudi prepove, da bi v bodoče posegala v te pravice pritožnikov s tem, da naj prijave kršitev obravnavajo policisti, ki niso v poslovnem razmerju z osebami, ki jih pritožnika naznanita, ali z AA ali z najemniki gostinskega lokala. Predlagata tudi, naj jima tožena stranka povrne stroške postopka.

7. Iz tožbenih navedb, povzetih v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, med drugim izhaja, da sta pritožnika izvenzakonska partnerja in skupna lastnika stanovanjske hiše na naslovu ... Stalne kršitve nočnega in dnevnega miru v gostinskem lokalu v hiši ..., katere lastnik je AA, ki ga ima v najemu samostojna podjetnica M. M., ki posluje v podaljšanem obratovalnem času, jima po njunem mnenju onemogočajo bivanje v njuni stanovanjski hiši. Zaradi popolne pasivnosti policije na področju zagotavljanja javnega reda in miru so jima bile po njunem mnenju z opustitvami dela policistov kršene človekove pravice iz 21. člena (pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva), 22. člena (pravica do enakega varstva pravic), 33. člena (pravica do zasebne lastnine) in iz 35. člena (pravica do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) Ustave RS.

8. Po 4. členu ZUS-1, ki pomeni konkretizacijo drugega odstavka 157. člena Ustave RS, odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba ureja tako imenovano subsidiarno varstvo, ki se lahko uveljavlja le zoper drug posamičen akt (ki ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1) ali dejanje, s katerima je bilo poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine, pa še to le v primeru, ko zoper tak akt ali dejanje ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim ali specializiranim sodiščem.

9. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ustavne pravice iz 21., 22., in 35. člena Ustave RS osebnostne pravice, katerih varstvo ureja 134. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Pritožnika imata tako za zatrjevano kršitev njunih osebnostnih pravic (iz 21., 22. in 35. člena Ustave RS) zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku pred rednim sodiščem, zato ni izpolnjena ena izmed bistvenih procesnih predpostavk za vodenje subsidiarnega upravnega spora, to je, da zoper akt ali dejanje, s kateri se posega v ustavne pravice, ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim ali specializiranim sodiščem.

10. Tudi glede zatrjevanega posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, ki je po svoji naravi sicer ekonomska pravica, in torej ne osebnostna pravica, katere varstvo ureja 134. člen OZ, se Vrhovno sodišče glede na tožbeno trditveno podlago ter tožbeni zahtevek (pritožnika trdita, da so policisti v to njuno pravico posegli s tem, da so opustili svoje dolžnosti in niso ukrepali zoper tiste, ki so jima s hrupom onemogočali koriščenje nepremičnine, oziroma da je ravnanje oziroma pasivnost policistov razlog za nedovoljeno imisijo hrupa, ki onemogoča rabo njune nepremičnine) strinja s stališčem in razlogi sodišča prve stopnje, da je mogoče tudi sodno varstvo ustavne pravice iz 33. člena Ustave RS zagotavljati v pravdnem postopku glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)1 pred rednim sodiščem. Zato tudi glede zatrjevane kršitve te ustavne pravice niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega spora po 4. členu ZUS-1. 11. Na navedeno pritožbene navedbe, da policist z opustitvijo dolžnega ravnanja ne stori kršitve po 134. čl. OZ, saj le te ni mogoče storiti z opustitvijo dolžnega ravnanja uradne osebe (kar tožeča stranka očita policistu v konkretnem primeru), ne morejo vplivati, vendar pa pritožnika ne pojasnita, zakaj menita, da je mogoče navedene opustitve šteti kot dejanja iz 4. člena ZUS-1, pri čemer se sicer Vrhovno sodišče načeloma strinja, da je za dejanja v smislu 4. členu ZUS-1 šteti tudi opustitve. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede možnosti uveljavljanja zahtevkov v zvezi z uveljavljanjem kršitve ustavnih pravic v okviru drugega sodnega varstva in da za pravdni postopek veljajo popolnoma druge predpostavke, pa je že Ustavno sodišče RS sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka (prim. odločba US RS Up-555/03, Up-827/04); niti ni nujno, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadošča, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (npr. odločba Up-360/09 in sklep Up-2962/08). Enako stališče je v primeru, ko ima tožnik na voljo drugo sodno varstvo, Vrhovno sodišče že sprejelo tudi v drugih zadevah, na primer v I Up 27/2003 in I Up 606/2008).

12. Iz navedenega tudi niso relevantne niti pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da sta tožnika zaradi zatrjevanih opustitev policistov že vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, saj bi sodišče prve stopnje lahko, če bi pribavilo spis P 41/2016, na katerega se sklicuje tožena stranka, ugotovilo, da gre za popolnoma druge stranke postopka, v katerem Republika Slovenija ni udeležena2. 13. Enako velja tudi za pritožbene navedbe (da so objekt pravnega varstva po 73. in 74. čl. SPZ lahko tudi imisije hrupa, vendar pa mora stranka izključno na podlagi meritev sodnega izvedenca, ki ga mora predhodno imenovati sodišče, dokazati, da je vrednost imisij hrupa presegla kritično vrednost, da zaradi tega ne moreta uspešno uveljavljati sodnega varstva zoper lastnika nepremičnine, in s sklicevanjem na 8. člen Zakona o javnem redu in miru itd), poleg tega pa pritožnika v tožbi zatrjujeta, da je ravno ravnanje (oziroma pasivnost) policistov razlog za nedovoljeno imisijo hrupa, ki onemogoča rabo njune nepremičnine, to pa so tretje osebe po 99. členu SPZ.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi za del tožbenega zahtevka, kjer pritožnika navajata, da je bilo v njune človekove pravice poseženo s tem, ko je policist tožniku nezakonito izdal plačilni nalog, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora, saj je za ugotovitev njegove zakonitosti zagotovljeno drugo sodno varstvo in to v prekrškovnem postopku. Po določbi tretjega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) velja plačilni nalog kot odločba o prekršku in se zato po določbi prvega odstavka 59. člena tega ZP -1 zoper ta plačilni nalog lahko vloži zahteva za sodno varstvo3. Za odločanje o zahtevi za sodno varstvo je krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZP-1). Sodišče prve stopnje je torej tudi glede tega očitanega dejanja policista pravilno ugotovilo, da bo pritožnik lahko v tem (prekrškovnem) postopku uveljavljal tudi zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da plačilni nalog oziroma zatrjevana nezakonitost njegove izdaje nista akt oziroma dejanje, zoper katerega bi bil dopusten upravni spor, s tem pa niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora tudi glede te odločitve policista.

15. Vrhovno sodišče se glede na navedeno strinja s sodiščem prve stopnje, da je za s tožbo zatrjevane kršitve ustavnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo in s tem niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora (in to niti za ugotovitveni del tožbenega zahtevka, posledično pa tako tudi ne za del zahtevka, s katerim tožnika zahtevata, da se toženi stranki v bodoče prepove poseganje v njune človekove pravice in temeljne svoboščine), zato je sodišče prve stopnje njuno tožbo pravilno zavrglo na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 16. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1). Do ostalih pritožbenih navedb se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj so za odločitev v zadevi nebistvene in nanjo ne morejo vplivati.

K II. točki izreka:

17. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sodišče prve stopnje s tem v zvezi navaja, da pojem lastninske pravice ureja SPZ v 37. členu in jo določa kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Razumljivo je zato, kot določa prvi odstavek 73. čelna SPZ, da morajo lastniki nepremičnin (tudi posestniki po določbi 74. člena SPZ) zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin, svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Lastnik nepremičnine (tudi posestnik) mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (75. člen SPZ). Po določbi 99. člena SPZ lahko lastnik, če ga kdo tretji vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Med tovrstna dejanja se po mnenju sodišča prve stopnje uvrščajo tudi kršitve miru, ki lastnika ovirajo (ali onemogočajo) pri izvrševanju lastninske pravice in po svoji naravi zato pomenijo poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. 2 Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da iz odgovora na tožbo in listin, ki jih je sodišču predložila tožena stranka, izhaja, da je tožnik zoper plačilni nalog, ki mu ga je izdal policist dne 1. 6. 2016, vložil zahtevo za sodno varstvo po Zakonu o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), zadevo pa je tožena stranka odstopila v reševanje Okrajnemu sodišču v Piranu. Tožnika sta zoper delo policistov PP Piran vložila tudi dve pritožbi po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije, postopek pa še ni zaključen. To sta v pripravljalni vlogi tožnika smiselno potrdila, menita pa, da to ni v povezavi z obravnavanim postopkom. Tožena stranka je še navajala, da razpolaga s podatkom, da sta tožnika zaradi zatrjevanih opustitev policistov vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. P 41/2016, česar tožnika ne zanikata in zato sodišče prve stopnje šteje, da obstoj tega pravdnega postopka med strankami očitno ni sporen. 3 Kar je tožnik, kot je navedeno v prejšnji opombi, tudi storil.