Jedro

Postopka po ZNPPol in upravni spor zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem, sta dve medsebojno ločeni zadevi. To pomeni, da nista povezani tako, kot sta sicer povezani pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po določbah tega zakona niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo ustavne pravice v upravnem sporu, pač pa le fakultativna možnost, ki jo je zakonodajalec dal posamezniku.

Na podlagi določb ZP-1 je zoper plačilni nalog zagotovljeno sodno varstvo, tožnik pa bo lahko v tem postopku uveljavljal tudi zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da plačilni nalog ni akt, zoper katerega bi bil dopusten upravni spor, s tem pa niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora glede take odločitve policista.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeči stranki A.A. (v nadaljevanju tožnik) in B.B. (v nadaljevanju tožnica) v tožbi navajata, da sta policista Policijske postaje Piran (v nadaljevanju PP Piran) C.C. in še drug policist, katerega osebnih podatkov ne poznata, opustila zakonske dolžnosti policista v zvezi s prekrškom, ki ga je prijavil tožnik dne 1. 6. 2016. Z opustitvami teh dolžnosti je bilo poseženo v ustavne pravice obeh tožnikov. Tožbo vlagata tudi zaradi opustitve nadzora s strani nadrejenih policistov, to je komandirja PP Piran C.C. in direktorja Policijske uprave D.D. Tožnik je namreč v letih 2014 in 2015 zoper delo policista C.C. in ostale policiste vložil več pritožb, česar nista preverila.

2. Tožeči stranki navajata, da je naslovu ... št. 23 gostinki lokal. Lokal ima v najemu samostojna podjetnica E.E., ki posluje v podaljšanem obratovalnem času. Podlaga za preklic soglasja za delo v podaljšanem obratovalnem času je lahko tudi ugotavljanje prekrškov v zvezi s kršitvami javnega reda in miru. Tožnika sta izvenzakonska partnerja in sta skupna lastnika stanovanjske hiše na naslovu ... št. 22. Stalne kršitve nočnega in dnevnega miru v lokalu jima onemogočajo bivanje v njuni stanovanjski hiši. Zaradi popolne pasivnosti policije na področju zagotavljanja javnega reda in miru so jima kršene pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pravice do zasebne lastnine in pravice do proste izbire bivališča, saj sta se zaradi hrupa prisiljena umakniti iz svojega bivališča. Policisti PP Piran so v stalnem poslovnem razmerju s samostojno podjetnico E.E., s.p. in lastnikom gostilne, to je F.F. Tožnik je zato večkrat zahteval, naj njegovih prijav zaradi konflikta interesov ne obravnavajo policisti, ki v prostem času zahajajo v ta lokal, vendar pa tega nihče ne preverja. Med temi policisti je tudi vodja policijskega okoliša G.G. Policija na podlagi prijav doslej ni izvedla nobenega dokaznega postopka in zbrala potrebnih podatkov, ni identificirala storilcev, nikoli ni zaslišala tožnikov ali od njiju pridobila avdio in video posnetkov, s katerimi razpolagata. Tožnika sta opazila, da policisti večkrat beležijo lažne ugotovitve, čeprav so podani vsi elementi prekrška.

3. Dne 1. 6. 2016 popoldne sta se tožnika nahajala v svoji hiši. Tožnik je tega dne trikrat prijavil kršitev javnega reda in miru, saj so osebe na dvorišču gostilne povzročale hrup z igranjem harmonike in krajši čas tudi kričale. Osebo, ki je igrala harmoniko, sta tožnika prepoznala. Prvič so policisti po prijavi tožnika posredovali med 18.32 in 18.41 uro, ko sta se policista pripeljala do lokala in kmalu odpeljala. Kdo od policistov je obravnaval prijavo, tožnikoma ni znano, je pa tožnik policistoma pokazal fotografijo osebe, ki je igrala harmoniko in se je takrat še nahajala v lokalu. Tožnika od policije nista prejela nobenih povratnih informacij o postopku. Po odhodu policistov se je hrup ponovil. Policist C.C. je s policistko nato prišel pred gostilno ob 20.00 uri in vstopil v lokal, nato pa ga ob 20.05 uri zapustil. Tudi takrat policist tožnika ni zaslišal niti ni izvedel dokaznega postopka, pač pa mu očital lažno prijavo prekrška in mu izdal plačilni nalog, s katerim mu je zaradi kršitve po določbi prvega odstavka 23. člena Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1) izrekel globo. Zakaj mu je policist očital storitev prekrška, ne ve.

4. Tožnika sumita, da je nekdo od policije tega dne obveščal navzoče v lokalu o prijavi, saj je igranje na harmoniko in kričanje prenehalo vsakič le nekaj minut po vloženi prijavi. Očitno je v ozadju nagajanje tožnikoma. Policisti ob prijavah kršitev niso ukrepali, pač pa jih obravnavali pristransko. Policist je s tem, ko je tožniku izdal plačilni nalog, posegel v ustavne pravice obeh tožnikov kot oškodovancev prekrška, zlasti v pravico do njunega dostojanstva, do zdravega bivalnega okolja, pravico do zasebne lastnine in pravico do enakega varstva pravic pred državnimi organi.

5. Tožnika sodišču predlagata, da ugotovi, da je bilo dne 1. 6. 2016 z dejanjem ter opustitvijo dolžnega ravnanja tožene stranke v postopku prijave prekrška poseženo v človekove pravice obeh tožnikov iz 21., 22., 33. in 35. člena Ustave RS, in sicer preko policistov, ki nista poskrbela za vzdrževanje javnega reda in miru, nista odkrivala in preiskala prijavljenega prekrška, nista odkrila storilca, nista preprečila ponovitve prekrška, nista zasegla video posnetkov in glasbila in nista o prekršku zbrala nobenih dokazov, policist C.C. pa tožniku nezakonito izdal plačilni nalog. Sodišče naj toženi stranki prepove, da bi v bodoče posegala v te pravice tožnikov s tem, da naj prijave kršitev obravnavajo policisti, ki niso v poslovnem razmerju z osebami, ki jih tožnika naznanita ali z F.F. ali z najemniki gostinskega lokala. Tožnika tudi predlagata, naj jima tožena stranka povrne stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrže kot nedovoljeno, podrejeno pa, da naj jo zavrne kot neutemeljeno. Uvodoma izpostavlja, da niso podane procesne predpostavke za upravni spor. Tožena stranka razpolaga s podatkom, da se pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici vodi pravdni postopek pod opr. št. P 41/2016 po tožbi tožnikov zoper toženo stranko, po vsebini pa se nanaša na neukrepanje policistov PP Piran. Tožnikoma je torej zagotovljeno sodno varstvo in se ga poslužujeta. Podrejeno tožena stranka trdi, da je tožba vložena preuranjeno. Tožnika sta namreč vložila dve pritožbi zoper delo policistov PP Piran, ki ju Direktorat za policijo in druge varnostne naloge rešuje pod eno opravilno številko. Postopek je v fazi preverjanja pritožbe in izdelave poročila, kar pomeni, da o zadevi še ni odločeno. Tožena stranka glede navedbe, da je policist tožniku nezakonito izdal plačilni nalog, ugotavlja, da sodi tako ugotavljanje v pristojnost okrajnih sodišč. Tožnik je tudi sicer zoper plačilni nalog vložil ugovor, ta pa se obravnava pri Okrajnem sodišču v Piranu.

7. Tožena stranka v nadaljevanju odgovora podrejeno ugovarja tožbi tudi po vsebini. Glede plačilnega naloga ponovno poudarja, da sodi ugotavljanje nezakonitosti tega akta v pristojnost okrajnega sodišča, kjer se postopek tudi vodi. Pojasnjuje, kdo so bili policisti, ki so vodili postopke na dan 1. 6. 2016 in kaj so pri tem ugotovili. Policisti so se na vse prijave odzvali, kar pomeni, da so prijave tožnika šteti za resne, četudi je tožnik prijave zaradi hrupa podajal v popoldanskih urah, iz odločbe Občine Piran št. 321-93/2015 z dne 9. 12. 2015 pa izhaja, da lahko E.E., s.p. posluje v podaljšanem obratovalnem času. Policisti PP Piran s to odločbo razpolagajo in ravnajo skrbno, ko se odzovejo tudi na prijave tožnikov v zvezi s povzročanjem hrupa v času, ko je ta dovoljen. To se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Nepremičnina tožnikov je sicer locirana ob glavni cesti in tako že s tem izpostavljena stalnemu hrupu ceste, poleg tega se nahaja v kampu in je v času turistične sezone s hrupom bolj obremenjena.

8. Tožena stranka še navaja, da ne drži, da naj bi imeli policisti v lokalu na naslovu Strunjan 23 organizirano prehrano, pač pa se policisti sami odločajo, kje se bodo prehranjevali. Tožnika splošno omenjata, da naj bi bili policisti redni gostje v tem lokalu in da naj bi bili tako v poslovnem razmerju z najemnico lokala. Poimensko tožnika navajata dva policista, svojih očitkov pa ne konkretizirata. To, da so policisti gostje v lokalu, še ne pomeni, da so z najemnico v prijateljskem odnosu, v lokalu pa so tudi sicer v stiku s strežnim osebjem. Plačevanje računov za naročeno hrano ali pijačo še ne izkazuje spornega poslovnega odnosa, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da obstaja neka vzajemna poslovna korist, oziroma, da imajo policisti neko korist od obiskovanja lokala in so zato pristranski. Dejstvo pa je tudi, da so policisti PP Piran možu najemnice lokala izdali plačilni nalog zaradi kršitve javnega reda in miru in izvedli deset ukrepov zaradi nepravilnega parkiranja. To kaže, da policisti niso pristranski.

9. Tožnika sta se na odgovor na tožbo odzvala v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2016. Navajata, da sta zoper delo policistov glede dogodka z dne 1. 6. 2016 res vložila pritožbo, ki ni v povezavi s tem postopkom. Postopek reševanja pritožb zoper delo policistov je bil doslej neučinkovit. V nobenem postopku policist C.C. ni zabeležil izjave tožnika kot oškodovanca, s čimer mu je kratil pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Policija PP Piran doslej, kljub številnih prijavam občanov, ni ukrepala zoper noben gostinski lokal, kar kaže na sistematično kršitev. Izdaja plačilnega naloga v obravnavanem primeru je posledica zlorabe policijskih pooblastil. V nadaljevanju tožena stranka obširno opisuje dogajanje v gostinskem lokalu in pred njim na dan obravnavanega dogodka, pojasnjuje, da je dogajanje zabeležila na zvočnih posnetkih, na lokalu pa je tudi video kamera in naj zato sodišče te posnetke pridobi. Tožnika zatem opisujeta, kako so ravnali policisti, ki so prišli na kraj dogodka. Poudarjata tudi, da v konkretnem primeru ni šlo za predvajanje glasbe za potrebe gostinske dejavnosti, pa tudi sicer najemnica lokala ni registrirana za izvajanje dejavnosti predvajanja glasbe. Menita tudi, da je odločba, ki najemnici dovoljuje obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, sporna in ne opravičuje predvajanja glasbe v taki jakosti, da se ta sliši v hišo tožnikov. Pojasnjujeta, da policisti v gostinskem lokalu uživajo hrano, ki si jo sicer s plačo težko privoščijo, v uniformah uživajo alkohol. Pri tem so vedno v stiku z najemnico lokala in njenim možem. Tudi F.F ves čas ohranja tesne povezave s policisti in jih novači za takšne in drugačne proslave in obletnice, vse z namenom, da ščitijo interese te sporne organizacije. Navaja tudi, kdaj je bil policist C.C. gost v gostilni, kot tudi, da policisti nezakonito parkirajo na javni cesti.

K točki I. izreka:

10. Sodišče je tožbo tožnikov zavrglo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.

11. Tožnika sodišču predlagata, da ugotovi, da je bilo v njune človekove pravice, določene v 21., 22., 33. in 35. členu Ustave RS, poseženo s tem, da je tožena stranka (točneje policisti PP Piran kot javni uslužbenci) opustila svoje dolžno ravnanje v postopku prijave prekrška. Zatrjujeta, da je do te opustitve prišlo na dva načina, to je s tem, da policista, ki sta po prijavi tožnika zaradi zatrjevane kršitve javnega reda in miru dne 1. 6. 2016 prišla do lokala na naslovu ... 23, nista storila tega, kar sta bila dolžna storiti in kar tožnika posebej precizirata (policista nista poskrbela za vzdrževanje javnega reda in miru, nista odkrivala in preiskala prijavljenega prekrška, nista odkrila storilca, nista preprečila ponovitve prekrška, nista zasegla video posnetkov in glasbila, nista zbrala nobenih dokazov o prekršku) ter s tem, da je policist C.C. tožniku izdal plačilni nalog zaradi prekrška. Smiselno je iz tožbe mogoče razumeti, da razlog za zatrjevano opustitev in izdani plačilni nalog tožnika vidita v odnosu policistov do najemnice lokala in lastnika lokala, s katerima imajo, kot navajata, poslovno razmerje, ki se kaže kot zahajanje policistov v lokal in na proslave, ki jih organizira lastnik, to je F.F. Zahtevata, da sodišče prepove, da bi ti policisti v bodoče obravnavali njune prijave prekrškov najemnice lokala, oziroma tistih, ki v lokalu motijo javni red in mir.

12. Iz odgovora na tožbo in listin, ki jih je sodišču predložila tožena stranka, izhaja, da je tožnik zoper plačilni nalog, ki mu ga je izdal policist dne 1. 6. 2016, vložil zahtevo za sodno varstvo po Zakonu o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), zadevo pa je tožena stranka odstopila v reševanje Okrajnemu sodišču v Piranu. Tožnika sta zoper delo policistov PP Piran vložila tudi dve pritožbi po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), postopek pa še ni zaključen. To sta v pripravljalni vlogi tožnika smiselno potrdila, menita pa, da to ni v povezavi z obravnavanim postopkom. Tožena stranka je še navajala, da razpolaga s podatkom, da sta tožnika zaradi zatrjevanih opustitev policistov vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. P 41/2016, česar tožnika ne zanikata in zato sodišče šteje, da obstoj tega pravdnega postopka med strankami očitno ni sporen.

13. Po določbi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar pa le takrat, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kolikor je drugo sodno varstvo zagotovljeno, ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje takega subsidiarnega upravnega spora.

14. Tožnika v tožbi zatrjujeta, da so jima bile z opustitvami dela policistov kršene človekove pravice iz Ustave RS, in sicer iz 21. člena (pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva), iz 22. člena (pravica do enakega varstva pravic), iz 33. člena (pravica do zasebne lastnine) in iz 35. člena (pravica do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Sodišče ugotavlja, da je varstvo osebnostnih pravic (med te štejemo pravice po 21., 22., in 35. členu Ustave RS) urejeno v 134. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Razumljivo je, da je tako odločitev mogoče sprejeti, kolikor se ugotovi, da je do kršitve prišlo. To obenem, po mnenju sodišča, pomeni, da imata tožnika sodno varstvo njunih osebnostnih pravic, za katere zatrjujeta, da so jima bile z ravnanjem tožene stranke kršene, zagotovljeno v pravdnem postopku, torej v sodnem postopku, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in zatorej niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.

15. Človekova pravica iz 33. člena Ustave RS, torej pravica do zasebne lastnine, se uvršča med ekonomske pravice, kar pomeni, da ni zaobjeta s sodnim varstvom, urejenim z določbo 134. člena OZ. Tožnika zatrjujeta, da jima stalne kršitve nočnega in dnevnega miru na območju gostinskega lokala onemogočajo bivanje v stanovanjski hiši in navajata, da so kršitve posledica opustitev nalog policistov, ki ne ukrepajo proti kršiteljem. Pojem lastninske pravice ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 37. členu in jo določa kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Razumljivo je zato, kot določa prvi odstavek 73. čelna SPZ, da morajo lastniki nepremičnin (tudi posestniki po določbi 74. člena SPZ) zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin, svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Lastnik nepremičnine (tudi posestnik) mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (75. člen SPZ). Po določbi 99. člena SPZ lahko lastnik, če ga kdo tretji vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Med tovrstna dejanja, po mnenju sodišča, uvrščamo tudi kršitve miru, ki lastnika ovirajo (ali onemogočajo) pri izvrševanju lastninske pravice in po svoji naravi zato pomenijo poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Tožnika v tožbi zatrjujeta, da so policisti v to njuno pravico posegli s tem, da so opustili svoje dolžnosti in niso ukrepali zoper tiste, ki so jima s hrupom onemogočali koriščenje nepremičnine, torej da so zatrjevani posegi v njuno lastninsko pravico, in s tem kršitev njune ustavne pravice do zasebne lastnine, posledica opustitev nalog policistov. Ker torej tožnika trdita, da je ravnanje (oziroma pasivnost) policistov razlog za nedovoljeno imisijo, ki onemogoča rabo njune nepremičnine, lahko uveljavljata sodno varstvo po prej navedenih določbah SPZ. To pomeni, da je tožnikoma tudi za zavarovanje njune pravice po 33. členu Ustave RS zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku, torej postopku, ki sodi v pristojnost rednih sodišč, s tem pa niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. 16. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer zatrjevala, da je tožba tožnikov v delu, kjer zatrjujeta, da je prišlo do posega v njune človekove pravice z opustitvijo dolžnih dejanj policistov, preuranjena, to pa zato, ker sta tožnika vložila pritožbo po ZNPPol in postopek še ni zaključen, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Tožena stranka je svoje stališče opirala na sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016, vendar pa sodišče ugotavlja, da je šlo v tem primeru za drugačno situacijo od obravnavane, saj je bil postopek po ZNPPol v citirani zadevi že zaključen pred vložitvijo tožbe, kar pa za obravnavani primer ne velja. Sodišče je izhajalo iz določb ZNPPol, ki pritožbo na delo policistov ureja kot poseben pravni postopek. Ta omogoča osebam, da uveljavljajo nestrinjanje z delom ali opustitvijo dejanja policistov pri opravljanju njihovih nalog, ki lahko pomenijo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, vendar pa ta postopek po izrecni določbi 140. člena ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Postopek se zato ne konča z upravno odločbo, ampak s posredovanjem odgovora. Postopka po ZNPPol in upravni spor zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem, sta dve medsebojno ločeni zadevi. To pomeni, da nista povezani tako, kot sta sicer povezani pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po določbah tega zakona niti po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo ustavne pravice v upravnem sporu, pač pa le fakultativna možnost, ki jo je zakonodajalec dal posamezniku. Vložitev pritožbe in pritožbeni postopek na podlagi ZNPPol s tem ni procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. I Up 69/2015 z dne 10. 12. 2015), kar pomeni, da ni mogoče slediti trditvi tožene stranke, da naj bi bila tožba preuranjena.

17. Sodišče nadalje še ugotavlja, da tudi za del tožbenega zahtevka, kjer tožnika navajata, da je bilo v njune človekove pravice poseženo s tem, ko je policist tožniku izdal plačilni nalog, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora, saj je zagotovljeno drugo sodno varstvo in to v prekrškovnem postopku. Po določbi tretjega odstavka 57. člena ZP-1 velja plačilni nalog kot odločba o prekršku in se zato po določbi prvega odstavka 59. člena tega zakona zoper ta plačilni nalog lahko vloži zahteva za sodno varstvo. Za odločanje o zahtevi za sodno varstvo je krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZP-1). Sodišče torej ugotavlja, da je na podlagi določb ZP-1 zoper plačilni nalog zagotovljeno sodno varstvo, tožnik pa bo lahko v tem postopku uveljavljal tudi zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da plačilni nalog ni akt zoper katerega bi bil dopusten upravni spor, s tem pa niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora glede take odločitve policista.

18. Sodišče, glede na vse doslej navedeno, povzema, da za vodenje subsidiarnega upravnega spora po tožbi tožnikov niso izpolnjene procesne predpostavke in to niti ne za ugotovitveni del zahtevka, kar je pojasnjeno v prejšnjih točkah, posledično pa tudi ne za del zahtevka, ko tožnika zahtevata, naj sodišče toženi stranki v bodoče prepove poseganje v njune človekove pravice in temeljne svoboščine. Skladno s tem je sodišče tožbo tožnikov na podlagi 1. točke 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II. izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.