Jedro

Tožeča stranka začasne odredbe, s katero bi zahtevala prepoved lastninjenja I., p.o. ni predlagala, zato vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi ni možna. Tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti po 88. členu ZDen. Namen tovrstne tožbe je z razveljavitvijo pravnih poslov doseči vrnitev premoženja v naravi, za kar bi morala izkazati, da bi ji uspeh v konkretni pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe, nato pa tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov, in sicer za 1. toženo stranko v višini 50 EUR, za drugo toženo pa v višini 1.362,3 EUR.

(2) Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka ter v bistvenem navaja, da sodišče zmotno meni, da ni podan pravni interes za vložitev predmetne ugotovitvene tožbe, saj je za odločanje o ničnosti pravnih poslov stvarno pristojno redno sodišče, ki ni vezano na odločitev upravnega organa o predhodnem vprašanju. Dodaja, da čeprav bi se upravni postopek, v katerem je upravni organ odločil tudi o predhodnem vprašanju, ki je predmet predmetne pravde, pravnomočno končal, bi kljub ugoditvi tožbenemu zahtevku še vedno obstajala možnost obnove upravnega postopka ter vrnitev nepremičnin v naravi. Dodaja, da njen pravni interes za tožbeni zahtevek izhaja iz določbe 88. člena ZDen, saj je tožena stranka razpolagala s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije in glede katerega je bila primarno predlagana vrnitev v naravi. Meni, da zanjo ni veljala obveznost vložitve predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), saj sta se tako R. d.d. kot I. p.o. preoblikovala še pred uveljavitvijo ZLPP, in sicer na podlagi določil Zakona o podjetjih (ZP). Prvostopenjsko sodišče je tako povsem spregledalo določilo 9. člena ZLPP, ki obveznost vložitve predloga za začasno odredbo nalaga le za zahtevke do podjetij, ki se preoblikujejo po ZLPP. Uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj prvo tožena stranka z nepremičninama št. 1367/2 in 1367/6 ni razpolagala že v letu 1990, temveč šele po parcelaciji in vknjižbi v zemljiško knjigo na podlagi Dodatka k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja R.. d.d. z dne 28. 9. 1992. V tistem času pa je že veljal ZDen, zato je navedeni Dodatek ničen. Napačno je tudi stališče sodišča, da je glede preoblikovanja I. p.o. v H. d.o.o. tožena napačna stranka. Podržavljeni deli zemljišč namreč niso bili preneseni na Sklad RS za razvoj, temveč so ostali del drugo tožene stranke, ki jih je leta 1994 z menjalno pogodbo prenesla na prvo toženo stranko. Dodaja, da izpodbijana sodba predstavlja kršitev ustavnih pravic, kot so pravica do zasebne lastnine, sodnega varstva ter enakega varstva pravic.

(3) Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Po določilu 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS št. 27/91 s spre., v nadaljevanju ZDen) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Navedeni člen se nanaša le na denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu vrne nepremičnina v naravi, ne velja pa za primere, ko vrnitev v naravi ni možna (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 152/99 in II Ips 75/2001). Do slednjega pride v primeru, ko vrnitev v naravi ni zahtevana ali jo upravičenec odkloni, pa tudi z opustitvijo določenega ravnanja, to je vložitve zahteve za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka (primerjaj Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, druga dopolnjena izdaja, GV založba, 2000, str. 18). Čeprav vrnitev premoženja v naravi ni možna, pa denacionalizacija v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZDen še vedno obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina).

(6) V konkretnem primeru se denacionalizacijski zahtevek nanaša na vrnitev delov treh nepremičnin, v lasti prvo tožene stranke, ki so v zemljiški knjigi vpisane pod parc. št. 1367/2, 1367/3 in 1367/6, vse k.o. xx. Glede parcel št. 1367/2 in 1367/6 (prej 1367/2), ki sta bili predmet Dodatka k pogodbi o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja št. 74/92 z dne 28. 9. 1992 (v nadaljevanju: Dodatka) velja pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da navedeni Dodatek ne more biti ničen. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bila prva tožena stranka ustanovljena na podlagi Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ 40/1989 s spre., v nadaljevanju ZP), in sicer dne 17. 7. 1990 na podlagi Pogodbe o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja, sklenjene med I. p.o. in francoskim podjetjem Rnd. Kot mešano podjetje z organizacijsko obliko delniške družbe je bila tako prvo tožena stranka vpisana v sodni register že dne 13. 9. 1990, torej pred uveljavitvijo ZDen, del njenega osnovnega kapitala pa so bile tudi sporne nepremičnine, ki jih je I. p.o. kot svoj vložek prenesel na prvo toženo stranko. Pogodbo o vlaganju in ustanovitvi mešanega podjetja R.. d.d. je tako potrebno šteti kot zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega je I. p.o. na prvo toženo stranko prenesel pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ob tem ni pomembno, da je bila parcelacija in vknjižba spornih nepremičnin opravljena šele z razpolagalnim pravnim poslom, tj. Dodatkom z dne 28. 9. 1992, saj v prejšnjem sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena (primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1155/2008 z dne 7. 10. 2010). Nepremičnini parc. št. 1367/2 in 1367/6, k.o. xx, sta bili tako na prvo toženo stranko preneseni že v letu 1990, tj. pred uveljavitvijo ZDen, zato Dodatek s sankcijo ničnosti iz 88. člena ZDen ne more biti obremenjen.

(7) Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila pravica uporabe na nepremičnini parc. št. 1367/3 (takrat 1367/1), k.o. xx na prvo toženo stranko prenesena na podlagi Menjalne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 9. 6. 1994 (v nadaljevanju: Menjalna pogodba), sklenjene med prvo toženo in pravnim prednikom drugo tožene stranke, tj. H. d.o.o. Obe stranki pogodbe sta bili takrat že lastninsko preoblikovani podjetji, del premoženja H. d.o.o. pa je bila tudi sporna nepremičnina. Tako velja pritrditi ugotovitvi sodišča, da se je podjetje I. p.o. v H.. d.o.o preoblikovalo pred sklenitvijo Menjalne pogodbe, in sicer pred uveljavitvijo Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 s spre., v nadaljevanju: ZLPP). Ta je namreč pričel veljati 26. 11. 1992, Pogodba o prenosu in preoblikovanju družbenega kapitala pa je bila sklenjena dne 22. 9. 1992, in sicer med Skladom RS za razvoj in I. p.o. Sodišče prve stopnje sicer zmotno meni, da bi tožeča stranka morala vložiti začasno odredbo za zavarovanje premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega postopka po 10. členu ZLPP. Ta namreč v času preoblikovanja I. p.o. še ni veljal, temveč je preoblikovanje potekalo po Zakonu o podjetjih in Zakonu o Skladu Republike Slovenije za razvoj (Ur. l. RS št. 14/90), ki je urejal prenos družbenega kapitala družbenega podjetja na Sklad RS za razvoj. Ne drži pa stališče pritožnika, da pred uveljavitvijo ZLPP zavarovanje zahtevkov zaradi vračanja v naravi za denacionalizacijo ni bilo možno. Po 68. členu ZDen je namreč denacionalizacijski upravičenec zaradi zavarovanja zahteve za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi lahko zahteval prepoved razpolaganja z nepremičninami ali delno ali popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij ali drugih gospodarskih subjektov. Taka začasna odredba je ostala sredstvo zavarovanja za vrnitev v naravi tudi po uveljavitvi ZLPP (primerjaj Sodbo Upravnega sodišča opr. št. I Up 998/2002 z dne 13. 1. 2005), po katerem so lahko upravičenci vlagali vloge za izdajo začasne odredbe do 7. 6. 1993. V kolikor predlog za začasno odredbo ni bil vložen, se je podjetje lahko lastninsko preoblikovalo, upravičencu pa je ugasnila pravica za vračilo premoženja v naravi (ostala pa je pravica za plačilo odškodnine). Začasna odredba po 68. členu ZDen je po drugi strani ostala sredstvo zavarovanja zahtevkov v postopkih denacionalizacije, razen v primerih lastninjenja podjetij, pri katerih se je uporabljal ZLPP kot specialni zakon (primerjaj Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, druga dopolnjena izdaja, GV založba, 2000, str. 471 do 473). Ker je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da tožeča stranka začasne odredbe, s katero bi zahtevala prepoved lastninjenja I. p.o. ni predlagala, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi ni možna. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zgolj pripominja, da tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti po 88. členu ZDen. Namen tovrstne tožbe je namreč z razveljavitvijo pravnih poslov doseči vrnitev premoženja v naravi, za kar bi morala izkazati, da bi ji uspeh v konkretni pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja ZDen. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da pravni interes za predmetno tožbo utemeljuje prav na želji po vrnitvi spornih nepremičnin v naravi in ker slednje zaradi opustitve zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka ne bo možno, pravni interes za ugotovitev ničnosti Pogodbe o prenosu in preoblikovanju družbenega kapitala z dne 22. 9. 1992 in Menjalne pogodbe ne more biti podan. Tožbeni zahtevek bi bilo tako potrebno zavrniti že na tej podlagi, pravilno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da glede Pogodbe o prenosu in preoblikovanju družbenega kapitala z dne 22. 9. 1992 ni tožena prava stranka. Z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe morata biti namreč toženi obe stranki. Če je tožen le eden, je tožena napačna stranka (primerjaj Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 380/2004 z dne 10. 11. 2005). Pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.

(8) Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(9) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena.