Jedro

Ker tožnik v roku, določenem s pogodbo o zaposlitvi, ni pridobil ustreznega vojaškega znanja, mu je tožena stranka upravičeno izdala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik ima pravni interes za izpodbijanje odločbe (sklepa) tudi v delu, v katerem mu je tožena stranka naložila plačilo stroškov strokovnega usposabljanja, saj je bilo odločeno o njegovih pravicah iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (točka II) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa št. ... z dne 17. 2. 2009 ter sklepa št. ... z dne 19. 5. 2009 o prenehanju delovnega razmerja, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati v roku 8 dni nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela od 13. 3. 2009 dalje, vključno z izplačilom mesečne plače v višini 1.415,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, na neto znesek obračunati in plačati prispevke in davke, ter povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Tožbo je zavrglo v delu zahtevka, ki se glasi na razveljavitev sklepa tožene stranke o tožnikovi obveznosti plačila stroškov vojaškega strokovnega usposabljanja (točka II izreka sklepa), odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka sklepa).

Zoper sodbo in sklep se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo in napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je bil šele 13. 12. 2007 imenovan na formacijsko dolžnost kandidata za častnika v vojaški šoli in je bil tako šele od tega trenutka dalje dolžan opraviti usposabljanje po 92. členu Zakona o obrambi. Pri tem poudarja, da je tožena stranka že 9. 11. 2007 odločila, da se njegovo izobraževanje prekine. Ker je tako tožena stranka izobraževanje prekinila že pred tem, ko je bil tožnik imenovan na formacijsko dolžnost kandidata za častnika v vojaški šoli, ni mogoče šteti, da bi moral opraviti izobraževanje najkasneje do 12. 2. 2009, ampak do 13. 12. 2009, pri čemer je tako sklep o prenehanju delovnega razmerja najmanj preuranjen. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi se tožnik lahko udeležil usposabljanja 20. generacije, saj mu tožena stranka tega ni dopustila. Tako je bilo edino šolanje, ki je bilo tožniku omogočeno, šolanje v okviru 18. generacije, kjer pa se je začel izobraževati šele po tem, ko se je šola že pričela, vmes pa je bil tudi poškodovan in mu tako niso bile zagotovljene aktivnosti kot ostalim kandidatom. Tožena stranka tožniku tudi ni nudila usposabljanja kot pripravniku, kar bi mu po 122. členu ZDR morala nuditi, ampak ga je kar napotila v 18. šolo za častnike. Tako bi morala tožena stranka tožniku najprej omogočiti, da opravi pripravništvo in bi ga šele po tem morala poslati v dvoletno šolo za častnike. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in se tudi ni opredelilo do teh tožnikovih navedb, ki so za presojo utemeljenosti zahtevka bistvene. Prav tako se tožnik pritožuje tudi zoper sklep o zavrženju tožbe, saj meni, da je delodajalec z izpodbijanima odločbama odločal o tožnikovih obveznostih iz delovnega razmerja, ki jih je v skladu z določili ZJU upravičen izpodbijati in ima glede na njihovo vsebino za to pravni interes.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP in 1. odstavka 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izdala sklep z dne 17. 2. 2009 (A4), na podlagi katerega mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha 12. 3. 2009 in prav tako utemeljeno zavrnila njegov ugovor zoper ta sklep s sklepom z dne 19. 5. 2009 (A6). Tožnik je dne 12. 2. 2007 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za častnika za določen čas desetih let od 13. 2. 2007 do 12. 2. 2017 (A1). Po 3. členu pogodbe je tožnik moral opraviti pripravništvo v trajanju 10 mesecev, po 4. členu pa je moral v dveh letih od sklenitve pogodbe uspešno zaključiti Šolo za častnike. Tožnik je bil s 13. 2. 2007 razporejen na dolžnost kandidat za časnika – pripravnik z visoko strokovno izobrazbo v vojaške šole/šolo za častnike, v 5. členu pa mu je bila določena tudi plača. Z aneksom št. 1 k tej pogodbi o zaposlitvi (A2) je bil spremenjen 5. člen pogodbe o zaposlitvi in sicer v delu, kjer je bila določena tožnikova mesečna plača. Tožnik je bil z zamikom petih delovnih dni vključen v 18. generacijo Šole za častnike, kjer je vojaško usposabljanje potekalo skladno s Programom osnovnega vojaškega izobraževanja in usposabljanja kandidatov za častnike (B28). Po predmetniku, ki je bil določen v 10. točki tega programa, bi moral tožnik opraviti tudi predmet „Taktika“. Ker ga tudi v tretjem poizkusu, ki je potekal pred komisijo, ni opravil, mu je tožena stranka na podlagi točke 9.2 programa, kjer je določeno, da se kandidatu, ki dobi pri tretjem opravljanju izpita negativno oceno, šolanje prekine, dne 9. 11. 2007 izdala sklep o prekinitvi šolanja. Tožnik tako v roku iz 1. odstavka 4. člena pogodbe o zaposlitvi ni pridobil ustreznega vojaškega znanja in mu je tožena stranka upravičeno na podlagi 2. odstavka istega člena izdala sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja.

Neutemeljena so pritožbena navajanja, da bi bil tožnik šele s 13. 12. 2007, ko je bil imenovan na formacijsko dolžnost kandidata za častnika v vojaški šoli, dolžan opraviti usposabljanje po 92. členu Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), saj iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal dne 12. 2. 2007, izhaja, da je dolžan uspešno končati Šolo za častnike v dveh letih od dneva sklenitve te pogodbe.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je sprejelo napačen zaključek, da bi se tožnik lahko udeležil usposabljanja 20. generacije, saj takšnega zaključka sodišče prve stopnje ni zavzelo.

Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do tega, da se je tožnik z zamikom petih delovnih dni vključil v izobraževanje 18. generacije, prav tako tudi do tožnikovih navedb o njegovem zdravstvenem stanju, kot tudi do njegovih navedb, da bi mu tožena stranka morala najprej ponuditi izobraževanje kot pripravniku in ga šele po tem napotiti na izobraževanje v Šolo za častnike. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno je tako pritožba v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Je pa pritožba utemeljena v delu, ko izpodbija sklep o zavrženju tožbe v delu zahtevka, ki se glasi na razveljavitev sklepa tožene stranke o tožnikovi obveznosti plačila stroškov vojaškega usposablja. V tem delu je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, z obrazložitvijo, da ta del izpodbijanega sklepa, s katerim je tožena stranka tožniku naložila, da je dolžan plačati stroške strokovnega usposabljanja, za tožnika nima nobenih posledic, saj bo tožniku pravno varstvo v celoti zagotovljeno v sporu, s katerim bo tožena stranka od njega zahtevala plačilo. Utemeljeno pritožba navaja, da ima tožnik pravico izpodbijati odločbi tožene stranke tudi v tem delu, saj je tožena stranka z izpodbijanima odločbama odločala o tožnikovih obveznostih iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik skladno z določili ZJU upravičen izpodbijati in ima tako glede na njihovo vsebino za to pravni interes. Glede na odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-3212/07 z dne 3. 12. 2009 o ustavni pritožbi v podobni zadevi, da zavrženje tožbe v takem primeru pomeni odrekanje ustavno zagotovljenega pravnega sredstva, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnikova pravica do sodnega varstva temelji na 8. odstavku 100 a. člena ZObr, ki določa, da lahko delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Tožnik je zoper sklep z dne 17. 2. 2009 vložil ugovor, o katerem je na podlagi 6. odstavka 100.a člena ZObr in 1. alinee 28. člena Pravilnika o podpisovanju dokumentov in poročanju glede sprejetih oziroma izdanih dokumentov dokončno odločil državni sekretar. Zoper to dokončno odločitev je tožnik zakonito skladno s pravnim poukom iz tega sklepa uveljavljal sodno varstvo, zato je odločitev sodišča prve stopnje o delnem zavrženju tožbe, zmotna. Tako je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek skladno s 3. točko 365. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.